Janšev poziv k strnitvi vrst

Prvak SDS Janez Janša ob političnih trenutkih, ki jih ocenjuje kot prelomne, zmeraj rad nastopi s katastrofičnimi scenariji, ki jih obelodani z daljšim javnim zapisom ali kakšnim udarnim govorom, v resnici s političnim pamfletom, namenjenim predvsem njegovim simpatizerjem. V zapisu, naslovljenem Krepimo svoje vrste! in objavljenem v glasilu stranke SDS ter medijih, povezanih s stranko, tako v teh dneh analizira prvo leto Golobove vlade in hkrati poziva k »strnitvi vrst« proti nevarnostim, ki jih v slovenski javni prostor domnevno prinaša sedanja vlada. »Demokrati in domoljubi [zato] danes kličemo k streznitvi. Teh, ki so dobronamerni, da spregledajo nevarnost in pomagajo izgnati grožnjo s smrtjo in nasiljem iz slovenskega javnega prostora. In teh, ki so jo spet načrtno in agresivno uvozili iz najbolj mračnih in tragičnih časov slovenske zgodovine, da se zavedo, da gospa s koso maha na obe strani.« Kaj želi s tem pravzaprav povedati?

Janša pravi, da naj bi v zadnjem letu vladna koalicija »Golob-Kučan«, kot jo poimenuje, »nagrmadila vrsto potez, ki predstavljajo obujanje ideološkega spopada in kulturnega boja«. Nekatere med njimi naj bi bile celo v temeljnem nasprotju z ustavnimi vrednotami slovenske države. Slovenija v zadnjih tridesetih letih po njegovem še nikoli ni bila tako razklana kot danes, zadnje leto pa je, tako zapiše, »leto izgubljenih priložnosti, leto simboličnega vračanja v Jugoslavijo in leto obujanja zloveščih duhov mračne preteklosti«. S tem ima med drugim v mislih napoved kulturnega ministrstva, da namerava na Brdo pri Kranju vrniti zbirko kipov s tematiko NOB – med njimi tudi kip Josipa Broza - Tita –, ki jo je Janševa vlada dala prepeljati v Park vojaške zgodovine v Pivki, odločitev ustavnega sodišča, da odpravi začasno zadržanje zakona o RTV Slovenija, ukinitev muzeja osamosvojitve in dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Predvsem z zadnjim naj bi v vladi obujali »zloveščega duha državljanske vojne«.

Ni sicer prvič, da izreka tako grobe obtožbe. Da je »neokomunistična vlada s tem zavržnim dejanjem napovedala novo državljansko vojno«, je zapisal že maja, ob objavi ločenih mnenj glede odprave zadržanja zako- na o RTV Slovenija na ustavnem sodišču pa je prejšnji mesec še dodal: »Če se pravočasno ne upremo, se lahko hladna državljanska vojna hitro spremeni v vročo.« Še več, v SDS so pred kongresom leta 2021 spisali resolucijo Za obrambo ustavnih temeljev slovenske države, v kateri so v luči protivladnih protestov, ti so tedaj potekali vsak petek, med drugim zapisali: »V težki situaciji, ki jo kroji korona kriza, so v poldrugem letu ekstremisti dokazali, da jim ni nič sveto. Ne zakoni, ne pravila, ne domovina, niti zdravje ljudi.« In ker so protestniki nekaj tednov prej na Trgu republike v Ljubljani uprizorili simboličen požig poslanskih stolčkov, dodali: »Nedavni ’naci-požig’ stolov pred parlamentom napoveduje usodno zaostrovanje razmer, kar lahko vodi v obnovitev državljanske vojne!« Da Sloveniji, če ne bomo prepovedali delovanja stranke Levica, grozi državljanska vojna, je istega leta zatrjeval tudi poslanec SDS Branko Grims. Vasko Simoniti, dvakratni minister za kulturo iz vrst SDS, pa si je začetek državljanske vojne dovolil napovedati ob Janševem odhodu v zapor leta 2014: »Pravosodje in njegovi gospodarji uporabljajo surova sredstva, s katerimi vodijo državljansko vojno.«

Podobnih izjav najdemo še več. Janša in njegovi podaniki skratka ves čas, predvsem pa brez večjih zadržkov, izrekajo tako hude obtožbe, te so praktično del njihovega političnega žargona.

A o čem sploh govorijo, ko govorijo o domnevni obnovitvi državljanske vojne?

Janša se ves čas prikazuje kot žrtev, to ni nič novega. Svet vidi kot zaroto – kot zaroto komunistov in komunističnih elit, stricev iz ozadja.

Zgodovinarka dr. Mateja Ratej razloži, da se je pojem državljanske vojne začel v slovenskem prostoru pojavljati že v prvih letih druge svetovne vojne, vendar pa ni do nje nikoli zares prišlo, saj so bili komunisti vse od začetka vojne politični, v Sloveniji verjetno že vsaj od smrti Antona Korošca leta 1940, politično in organizacijsko v tolikšni prednosti pred ostalimi skupinami, da so sproti sistematično onemogočili akterje, okoli katerih bi se utegnil razvijati koherenten protikomunistični tabor, sposoben voditi državljansko vojno. »Medtem ko so bili protikomunisti pod trdnim nadzorom okupacijskih sil in prvenstveno v službi interesov okupatorja, ne svojih lastnih.«

O državljanski vojni na Slovenskem bi tako lahko govorili šele, če bi se ta razplamtela po umiku okupatorjev, kot v Grčiji, kar pa se celo v tako napeti in kaotični družbeni sliki, kot je bila pri nas, ni zgodilo. Spopade med narodnoosvobodilnim gibanjem in slovensko kolaboracijo med drugo svetovno vojno je tako mogoče imenovati bratomorna, ne pa državljanska vojna. »Ko torej Janez Janša grozi z državljansko vojno, govori o nečem, kar se ni zgodilo – v duhu katoliške tradicije: če ne boš priden, ponižen, složen in ubogljiv, bo prišel parkelj,« je prepričana Mateja Ratej.

Janša si v zapisu dovoli še korak naprej, ko zapiše, da smo se znašli v »občutljivem, nevarnem času, v katerem nam nekaznovano grozijo s smrtjo oziroma so za take grožnje posamezniki še nagrajeni. Vemo, kam to vodi. Zatiskanje oči pred resnico lahko nevarnost še bolj približa in poveča.« Namiguje kakopak na geslo Smrt janšizmu, ki se je večkrat pojavilo na transparentih udeležencev petkovih protestov v času Janševe vlade. Policija je zaradi podobnih Janševih očitkov sicer tedaj začela pregon zoper več osumljencev zaradi suma, da je šlo pri tem za kaznivo dejanje grožnje. A je ljubljansko okrožno državno tožilstvo kasneje ocenilo, da ne gre za grožnjo osebi, pač pa da janšizem označuje politično usmeritev. »Sledil je bum,« zapiše Janša. »Obešanje lutk s podobami politikov, brcanje replik naših glav pred parlamentom, zažiganje lutk s podobami ministrov naše vlade, poln trg transparentov z besedo smrt, ki so bili serijsko izdelani v javnih zavodih. RTV Slovenija in POP TV ter vsi drugi tako imenovani osrednji mediji so slike in klice po smrti s teh političnih kolesarskih orgij, kjer je večkrat izbruhnilo tudi fizično nasilje, veselo, brez kritične distance, iz dneva v dan, iz tedna v teden pošiljali v slovenske domove, dokler se strašna beseda smrt ni znova udomačila.«

Strankarski medij Nova24TV je pred dvema letoma objavil prispevek z naslovom, da bo v primeru atentata na Janeza Janšo sledila državljanska vojna. Z idejo atentata nanj se (spet) igra tudi Janša v svojem najnovejšem zapisu. Svari pred možnostjo atentata, kakršen se je zgodil na Ivana Krambergerja, ali smrtno obsodbo, kakršno je »ljudsko sodišče« bivšega režima leta 1942 izreklo katoliškemu duhovniku in teologu Lambertu Ehrlichu, sicer fanatičnemu antikomunistu in ideološkemu očetu domobranskega gibanja. »V primeru, da bi komu padlo na pamet, da bi naročil ali ponovil dejanje, kakršno je vzelo življenje Lambertu Ehrlichu ali Ivanu Krambergerju, to ne bo ostalo brez odziva. Izbruhnil bi upor in ni dovolj oddaljene davčne oaze, kamor bi se lahko odgovorni skril pred roko pravice,« zapiše Janša.

Filozof dr. Boris Vezjak je ob tem prepričan, da Janša zgolj zlorablja zgodovinski družbeni razkol in protestniško gibanje, da bi dosegel želene politične cilje. »Protestnike ves čas poskuša prikazati kot radikalne leve fašiste, ki so pripravljeni ubijati. V ozadju se ves čas skriva ideja, kako sovražnike prikazati kot nevarne ekstremiste, ki mu strežejo po življenju.« V ospredju sta dve taktiki, ki ju Vezjak označuje z izrazom psihopolitika. Na eni strani je večno igranje žrtve, na drugi pa drugačenje, torej način, kako »v družbi ustvariti razmere, v katerih lahko ljudi interpeliraš v tiste, ki so ’naši’, in tiste, ki so ’njihovi’. Ob čemer so seveda ’njihovi’ tisti, ki ’nam’ ves čas dobesedno strežejo po življenju. Posledično imamo pravico, da se branimo.« V takšnih razmerah je lahko že kakršenkoli dogodek, naj bo še tako arbitraren, lažen alibi za to, da se Janša (skupaj z njegovimi podaniki) odzove z nasiljem.

Janševe besede niso zgolj sanjarjenje, kakopak imajo tudi konkreten politični cilj: želi si predčasnih volitev. In predvsem pozornost medijev, ki jim je danes bolj zanimiv Anže Logar.

Njegov zapis je tako mogoče razumeti predvsem kot zlovešče hujskanje vdanih podpornikov, naj se uprejo nekakšnemu notranjemu sovražniku, ki da je vseprisoten in neskončno nevaren. »To, da zveni kot izdelek gnevnega, paranoidnega megalomana, niti dejstvo, da tej izmišljeni vseogrožajoči sili ne pripiše konkretnih imen in obrazov, ne zmanjšuje zloveščosti in mobilizacijskega potenciala tega poziva,« navaja socialna psihologinja dr. Metka Mencin. »Razumem ga kot novo stopnjo Janševega hujskaštva. Bosta potem na vrsti inscenacija napada nanj in orkestrirana spontana vstaja njegovih oboroženih sledilcev?«

Takšni pozivi so seveda izredno nevarni. Spomnimo se samo, kako je Boris Tomašič, avtor in voditelj oddaje Kdo vam laže?, na Nova24TV lansko leto junija v eter spustil gledalca, ki je povedal: »Pozivam vse Slovence, da se pripravijo za boj, za boj, da nazaj dobimo Slovenijo. Tisti, ki imate orožje doma, ne ga predati policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili. Da se obračunamo. Ker drugega ni. Ker sila zahteva silo.« Tomašič se je nato pozivu pridružil še sam: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.« K oboroževanju je ob Janševih grožnjah z državljansko vojno pozival tudi razvpiti tviteraš in simpatizer SDS Tomaž Štih.

Janša se ves čas prikazuje kot žrtev, to ni nič novega. Svet vidi kot zaroto – kot zaroto komunistov in komunističnih elit, stricev iz ozadja. Na to je že pred leti opozorila filozofinja in sociologinja dr. Spomenka Hribar. Njegovo razglašanje državljanske vojne je zato ne preseneča. »Ne le zato, ker je prav to ves čas svoje vladavine prakticiral: temveč iz principialnega razloga: vsaka totalitarna ideologija in njena politika potrebuje sovražnika, potrebuje boj, da se legitimira kot taka, kot absolutna oblast, torej nadoblast. Dejanska totalitarna oblast sama ves čas živi od sovraštva, ki ga vnaša v družbo,« pravi.

Ko Janša torej svari, da »gospa s koso maha na obe strani«, bi se morali vprašati predvsem, »ali se pod kapuco ne skriva obraz moškega jeznega pogleda«, ob tem pristavi zgodovinar dr. Oto Luthar. Janša razkol v družbi ne le zlorablja za dosego svojih političnih ciljev – ampak ga tudi aktivno spodbuja. Prav ideološki spopadi, ki se tičejo ene največjih nacionalnih bolečin, so namreč področje, na katerem je najmočnejši.

Ideja, da so temeljni problem Slovenije pokvarjene politične elite, takisto ni nova. Tako že v Okopih leta 1994 na primer opisuje, kako naj bi sredi devetdesetih let demokratičnim silam oblast ukradle stranke, povezane z bivšim režimom. Knjigo pa konča s prigodo, kjer Janša v zgodnjem čistem jutru po bivakiranju sredi slovenskih gora ugotovi, kaj storiti s Slovenijo. Očistiti bi jo morali kot njivo, pravi, odstraniti ves plevel, da bi potem zrasla demokracija. »Spoznanje, da mora biti miza pospravljena ali na polju stari pridelek pobran, plevel pa populjen, preden se posadi novo seme, je v tem trenutku gotovo zelo jasno znamenje na slovenskem nebu,« prav po stalinistično zapiše ob koncu knjige.

Kje se torej skrivajo vsi ti domnevni komunisti, ki iz ozadja vlečejo niti in proti Janši kujejo zlobne načrte, v družbo vsajajo razdor in poveličujejo nasilje?

Zgodovinar dr. Božo Repe pravi, da v Sloveniji po tridesetih letih večstrankarstva obstaja zelo majhna verjetnost, da bi na heterogenem, večinsko levoliberalnem polu obstajal še kakšen revolucionarni komunist. »Tisti, ki so bili, so se že zdavnaj preselili na desnico.« Ob tem dodaja, da so Slovenci v velikanski večini nasprotniki nasilja, sedanja vlada – ki ji v SDS očitajo krvave, revolucionarne težnje – pa izrazito liberalna. »V preteklih tridesetih letih je doslej državno nasilje izvajala le vlada Janeza Janše. Odgovor nanj so bili miroljubni protesti in volilni glas – ne pa revolucija.«

Janša kljub temu svojim vernikom ves čas pridiga o tem, kako domnevni komunisti – z Milanom Kučanom na čelu (!) – skačejo praktično iz vsakega grma.

»Če sam v hipotezo o obstoju komunistov ne verjameš, potem se ti zdi vse skupaj samo bajka za naivneže. Če pa vanje vsaj malo verjameš, potem ima vse smisel in vse pade na svoje mesto, vse je logično,« ob tem opisuje filozof dr. Peter Klepec, ki Janšev zadnji zapis vidi kot nekakšne kolektivne sanje, v katere nas želi prisiliti Janša. Ki pa vse bolj postajajo nočna mora. »Nič čudnega, saj navsezadnje to niso naše sanje. Francoski filozof Gilles Deleuze je nekje pripomnil, da če se ujameš v sanje drugega, si ga nasrkal.« Te sanje sicer morda res vsebujejo marsikateri pravi problem, ki pesti družbo, a takšna je v resnici narava sanj. »Freud te ’resnične’ elemente imenuje ’ostanki dneva’, delo sanj pa jih prek procesov zgostitve in premestitve vselej temeljito premeša. Do nerazpoznavnosti. A po Freudu imajo vsake sanje vselej eno nujno in neizogibno potezo. V vsakih sanjah je glavni junak vedno sanjalčev ego. Jaz. Vse se vrti okoli tega velikega ega. In tako je tudi v našem primeru.«

A Janševe besede niso zgolj sanjarjenje nekega fanatika, kakopak imajo tudi konkreten politični cilj. Tega izda tudi sam v zapisu. Janša že namiguje, da bi aktualna vlada morebiti znala razpisati predčasne volitve. Na katerih si seveda prizadeva zmagati in spet prevzeti oblast. Na to kažejo vsa njegova nedavna dejanja: od stopnjevanja vedno bolj agresivne retorike do zbliževanja z bivšim celjskim županom Bojanom Šrotom in stranko Franca Kanglerja ter vzpostavitve Platforme sodelovanja Anžeta Logarja. »Vse to kaže, da ima samo en cilj – želi si ustvariti stanje predčasnih volitev. Kar jasno pomeni, da mora v družbi povzročiti nek konflikt, dramo, veliki dogodek, ki bi aktualno vlado prisilil k odstopu ali pa se pozicioniral kot nekdo, ki bi lahko zmagal na predčasnih volitvah,« je prepričan Vezjak. Janša za dosego političnih ciljev preprosto ne izbira sredstev, prav o tem priča tudi njegov zadnji zapis.

Razlaga bi bila lahko sicer še ena. Prav Logarjeva Platforma sodelovanja je v zadnjih tednih in mesecih požela ogromno zanimanja, Logar je deležen veliko več pozornosti kot Janša, ki je praktično prisiljen bivati v njegovi senci. Začela so se celo namigovanja, da bi ga lahko zamenjal na vrhu stranke ali pa morebiti presegel rezultat SDS na naslednjih volitvah, če se bo odločil ustanoviti stranko.

Je morebiti njegov zapis mogoče razumeti tudi zgolj kot iskanje pozornosti, ki mu jo je vzel Logar?