Pokojnine / Samo brez panike 

O pokojninskih reformah, ki si zaradi demografskih gibanj v Evropi in Sloveniji sledijo kot po tekočem traku, obstaja več šal. Ena od njih pravi, da je pokojninsko reformo mogoče izpeljati z zakonom o cestnoprometnih predpisih. In sicer tako, da bi bilo med 70. in 80. letom življenja prečkanje ceste pri rdeči luči pogojno dovoljeno, po 80. letu pa obvezno. Drugo, še bolj neslano šalo so si privoščili Mladi zdravniki z objavo na družabnih omrežjih. Zapisali so: »Delali bomo do 70. leta (pokojninska reforma), potem na evtanazijo (zdravstvena reforma) in imamo rešene vse težave.«

A v vsaki šali je zrno resnice. Ker se življenjska doba podaljšuje in je rodnost vse nižja, je denarja za pokojnine iz rednih prispevkov vse manj. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kjer so ta teden uradno začeli spreminjanje zakonodaje, ki naj bi se po enoletnih pogajanjih s socialnimi partnerji končalo prihodnje leto, sicer mirijo, da pri nas zadeve še niso tako hude, dramatične in alarmantne. Tudi ustanavljanje demografskega sklada, s katerim je želela prejšnja vlada s političnim kadrovanjem po gospodarstvu odpravljati pokojninsko krizo, ki naj bi jo doživeli okoli leta 2050, naj bi bilo nepotrebno. Kajti na Inštitutu za ekonomska raziskovanja (IER) ljubljanske Ekonomske fakultete naj bi bili izračunali, da so se v evropski komisiji pri dramatičnih napovedih glede Slovenije zmotili.

Kaj je torej rdeča nit pokojninske reforme? Kje je meja, pri kateri gredo ljudje na ulice, zahtevajo odstop vlade in zažigajo smetnjake? V Franciji so na začetku tega leta imeli mesece trajajoče proteste, potem ko je vlada napovedala zvišanje upokojitvene starosti z 62 let na 64. Tudi zato, ker v Franciji v tem trenutku za pokojnine namenjajo 14 odstotkov BDP in si več ne morejo privoščiti.

Evropska komisija je napovedala, da se bo naša država magični meji 14 odstotkov približala že čez deset let, okoli leta 2050 pa naj bi za pokojnine namenjala že 16 odstotkov BDP – če vmes ne bo reforme. Zato bodo na ministrstvu za finance med pogajanji s sindikati in delodajalci poskušali uvesti čim več novih, mehkih rešitev, s katerimi naj bi z različnimi olajšavami in bonitetami delavce pripravili do tega, da delajo čim dlje.

Ko boste torej oddelali svojih 40 let, vas bodo predvidoma čakali subvencije za prispevke, povečan odmerni odstotek, možnost šesturnega dela, že prej pa obvezni karierni razgovor med 55. in 60. letom starosti, pri katerem naj bi se zaposleni in delodajalec dogovorila o delovni aktivnosti v nadaljevanju poklicne poti. Recimo s prilagajanjem delovnih obremenitev, prilagajanjem vsebine dela, preusmerjanjem v mentorstvo in podobno. V primerjavi z drugimi državami EU imamo v Sloveniji podobno številno aktivno populacijo, staro od 25 do 59 let, pozneje, od 59. do 64. leta, pa pri nas dela le še 31 odstotkov starejših, v EU pa je takšnih polovica.

Vse te analize in projekcije temeljijo na nekaterih predpostavkah, ki pa se v prihodnjih 20 ali 30 letih ne smejo bistveno spremeniti. Ena od pomembnejših so migracije. Ekonomisti iz IER so izračunali, da pokojninska blagajna ne bo imela večjih težav, če bo neto pritok nove delovne sile v Sloveniji ostal približno 5000 oseb na leto. Čez dobri dve desetletji bomo torej za pokojnine namenili okoli 16 odstotkov BDP, na zdravstvenem ministrstvu pa računajo, da bomo morali tudi plačila za zdravstvo povečati s sedanjih 8 odstotkov BDP na recimo 12– 13 odstotkov, kolikor za zdravstvo namenjata Nemčija in Francija.

Odločiti se bo pač treba, čemu dati prednost. Sedanji minister za obrambo Marjan Šarec se je že odločil, saj je obljubil, da bo država za vojsko kmalu namenila več kot dva odstotka BDP. S takšnim tempom bo BDP za kaj drugega zmanjkalo.