Janža Dolinšek / Oblikovalka keramike, ki zavrača hiperprodukcijo in spodbuja počasno oblikovanje

Njena očaranost nad glino se je začela z obiskom Magušarjeve hiše v Radovljici, kamor so se v okviru enega izmed predmetov odpravili študentje vizualnih komunikacij na Fakulteti za dizajn. Občutek gline jo je neverjetno pritegnil in lončarski atelje jo je s svojo vsebino in vzdušjem popolnoma navdušil. Tik pred diplomo je nato dobila službo v administraciji gradbenega podjetja, a delo je ni izpopolnjevalo in začela je iskati nove izzive – in tako se je med drugim udeležila delavnice izdelovanja skodelic pri mednarodno uspešni oblikovalki keramike Hani Karim, ki je prav takrat odprla studio v Ljubljani. »Že prej sem spremljala njeno delo in zdela se mi je fantastična, ko sva se spoznali, pa sva se v hipu ujeli,« se spominja Janža Dolinšek (1993). »Čez nekaj dni mi je napisala, ali bi bila njena vajenka. To se mi je zdelo sanjsko.«

Prej si ni niti predstavljala, kakšni so postopki oblikovanja gline, koliko je predpriprave, sušenja, žganja. »Sem zelo taktilen človek in že zgolj to, da iz nič nekaj ustvariš, zgradiš in dobiš nekaj oprijemljivega, se mi je zdelo čarobno.« V studiu Hane Karim se je naučila vseh potrebnih osnov – od gnetenja in valjanja gline do zlaganja v peč in pospravljanja. Pa odpisovanja na elektronsko pošto in vodenja družbenih omrežij, skratka, celostno skrbeti za studio. Predvsem pa se je ogromno naučila z opazovanjem. In hvaležna je svoji mentorici, da ji je pustila veliko časa in prostora, da je hkrati lahko razvijala svojo umetniško žilico.

Vmes se je vrnila k študiju in diplomirala – iz teme s področja keramike. Ustanovila je svoj lastni, JNŽ studio in se preselila v atelje na Križevniški ulici v Ljubljani. »Oblikovanje keramike je kot šport, potrebuješ čas, da ga osvojiš. Ogromno je repeticije, zato prvi izdelki niso nujno dobri, lahko pa že relativno hitro dobro predajaš znanje naprej.« Tako je tudi sama začela voditi delavnice, ob tem pa je ustvarjala. »JNŽ studio se je razvijal, jaz sem nadgrajevala svoje znanje. Ves čas pa sem razmišljala, kako odlično bi bilo, če bi obstajal še večji prostor, ki bi pod eno streho omogočal delavnice, možnost najema peči, materiala …«

Tako se je rodil studio Biskvit. S Hano Karim sta svojo idejno zasnovo prijavili na kreativni inkubator, program Centra za kreativnost, kjer so jima s predavanji in mentorstvom pomagali razviti kreativno in poslovno vizijo. Sama je prevzela vajeti in oblikovanje začasno nekoliko postavila na stranski tir. Po spletu srečnih naključij je prišla do prijetnega in prostornega ateljeja v ljubljanski četrti Šiška, počasi se je oblikovala tudi ekipa, ki še danes tvori jedro Biskvita. V približno dveh letih jim je uspelo vzpostaviti uspešen in srčen prostor s trgovinico in ateljejem, kjer skoraj vsak dan potekajo različne delavnice. »Velikokrat ljudje ne želijo dati priložnosti domačemu trgu in samo pričakujejo, da se bo zgodilo nekaj večjega,« pravi. »Meni pa se zdi pametneje in lažje kontrolirati našo pozicijo na našem malem trgu in jo morebiti počasi razširjati.«

Njeni izdelki so preprosti in minimalistični, po drugi strani nepravilni in organski. Ker pri oblikovanju vedno izhaja iz sebe, prizna, da se je njen slog skozi leta precej spreminjal. Pogosto uporablja grafične elemente, rada kombinira različne linije in ploskve. In veliko raje kot trende v keramiki spremlja grafično oblikovanje in ilustracijo, predvsem pa arhitekturo in notranje oblikovanje. Ne mara hiperprodukcije in raje pusti, da podobe in ideje dozorijo v njeni glavi in si zanje vzame čas. »Ne predstavljam si, da bi masovno producirala, raje spodbujam počasno oblikovanje. To, da ljudje kupujejo malo in pri tem premislijo, kaj kupijo. Lahko pa z veseljem povem, da sem zdaj tudi sama končno v poziciji, kjer prodaja mojih izdelkov ni moja prioriteta. To pomeni, da lahko ustvarjam dosti bolj iz sebe, zato, ker bi to rada naredila.«

Ker je keramika, ko jo zavržeš, še vseeno gradbeni odpadek, si želi naučiti ustvarjati z lesom ali kakšnim drugim, bolj trajnostnim materialom, to vizijo pa razširiti še na studio Biskvit. Ta ima še ogromno potenciala za rast in širitev. »Mislim, da lahko uspemo s tradicionalnim jedrom obrti, ki ga moramo poznati in iz katerega izhajamo, keramiko dvigniti na sodobnejšo raven tudi v Sloveniji. Tu se vidim kot neki povezovalni člen. In zdi se mi, da se naklonjenost rokodelstvu vedno bolj širi med mladimi.«

Kot aktivna športnica, ki bi skoraj stopila na profesionalno košarkarsko pot, najde ravnotežje in sprostitev tudi v plezanju. Nedavno se je po letih življenja v prestolnici vrnila v bližino domačega Grosuplja, kjer s partnerjem živita v hišici ob gozdu, družbo pa jima delajo še trije psi in dva mačka. »To, da grem lahko v svoj gozd, kjer poslušam ptičje petje in opazujem svoje živali, mi pomeni neizmerno bogastvo. Zdi se mi, da sem vse bolj v stiku s seboj, vedno manj potrebujem in imam hkrati vedno več.«