Policija gleda stran? Zakaj?

Prva leta, potem ko so septembra 1993 severni del območja nekdanje vojašnice na ljubljanski Metelkovi ulici zasedli prvi aktivisti, so ljubljanski starši najstnike poskušali odvrniti od obiska skvota z besedami, da gre za nevarno območje, kjer se zbirajo narkomani, odvisniki in preprodajalci drog. Šlo je za nepoučena ugibanja ali pa načrtne manipulacije, ki niso imele dejanske podlage. Še več, Metelkova je, če ne štejemo občasnih napadov desničarskih skrajnežev ali izjemoma celo zastraševalnih policijskih akcij, sčasoma postala eden izmed najvarnejših krajev za srečevanje različnih skupin ljudi. A danes spet poslušamo skorajda identična opozorila kot pred 30 leti, le da zdaj držijo, saj prihajajo iz ust uporabnikov, obiskovalcev in okoliških prebivalcev.

Čez dober mesec bo Metelkova, mednarodno znan ljubljanski avtonomni kulturni center, praznovala točno tri desetletja obstoja. Ljubljanski skvot se ima za častitljivo obletnico gotovo zahvaliti predvsem temu, da tam avtonomno deluje na desetine klubov in organizacij in ni hierarhično voden. Seveda tudi njegov dolgoletni obstoj spremljajo vzponi in padci, a zdi se, da se je v zadnjem času znašel v resnejših eksistencialnih težavah in da je morda njegov obstoj ogrožen kot že dolgo ne. Težava so tokrat res droge. Ali točneje to, da so predvsem južnejši del avtonomne cone deloma zavzeli preprodajalci mamil. Težava se je nakazovala že od leta 2018, a je postala nevzdržna predvsem zadnje mesece.

Uporabniki Metelkove mesta, klubi in druge umetniške in družbeno angažirane organizacije ter posamezniki so se sčasoma na to odzvali s povečevanjem prisotnosti varnostnikov, v zadnjem času nekateri tudi s spremstvom za goste, pred dobrim mesecem pa še s plakatno akcijo »Hočeš pomagati skupnosti? Ne kupuj drog na Metelkovi«, s katero so želeli obiskovalce in splošno javnost opozoriti na problematiko okrepljene kriminalne dejavnosti ulične preprodaje mamil in s tem povezanega nasilja. »Na območju Tabor poteka organizirana preprodaja drog, za katero stojijo organizirane kriminalne združbe, ki z omogočanjem hitrega zaslužka za ulične preprodajalce novačijo predvsem populacijo, ki je socialno deprivilegirana in ekonomsko šibka, če banaliziramo, tvori socialno dno in marsikdaj tudi nima več česa izgubiti. Ta populacija je zelo raznolika, problem pa je, ko se povečuje, hkrati pa skoncentrira na enem samem območju in postane neobvladljiva,« pojasnjujejo metelkovci.

Čisto pravo socialno dno in najbolj socialno deprivilegirano skupino ljudi pa zadnja leta v glavnem mestu sestavljajo tujci, ki so se znašli v obupnem položaju. Gre za mlade fante, ki so sem pribežali iz različnih, predvsem afriških držav in tu obstali v brezpravju, brez pravic in možnosti za preživetje. Med njimi so tisti, ki jim prošnje za azil ali začasno zaščito, s katero dobijo vsaj nekaj malega osnovnih človekovih pravic, niso odobrili, a jih Slovenija ne more vrniti v državo izvora – paradoksalno pogosto tudi zato ne, ker bi tam lahko bilo ogroženo njihovo življenje. Ti v Sloveniji nimajo nobenih pravic, imajo pa dovoljenje za zadrževanje in lahko tu »živijo«, čeprav ne gre za človekovemu življenju podobno obliko eksistence. Potem sta tu še dve skupini ljudi v ne dosti boljšem položaju, to so prosilci za azil, ki so obtičali v dolgih, včasih več let trajajočih azilnih postopkih, ter celo tujci, ki imajo status begunca, vendar dejansko zelo majhne možnosti, da najdejo zaposlitev in si zagotovijo sredstva za preživljanje. Gre za idealno družbeno skupino za novačenje za preprodajo drog na ulici. Za obupane posameznike, ki nimajo več česa izgubiti in ki poleg tega pogosto tudi sami postanejo odvisniki, njihovo vedenje pa še bolj nepredvidljivo.

Policija brez dvoma ve, da se na območju avtonomnega kulturnega centra Metelkova krepi pritisk narkomafije. Zakaj ne ukrepa?

Seveda gre kot navadno za širši problem, ki bi ga bilo treba reševati predvsem na sistemski ravni, z integracijskimi procesi oziroma z vključevanjem tudi teh tujcev in z drugimi preventivnimi programi na področju drog ter z dobrimi praksami in rešitvami Mestne občine Ljubljana, saj je ta v tej ljubljanski soseski hote ali nehote sama prispevala k ustvarjanju nekakšnega odvisniškega hotspota. A za vse to je potreben čas. Tega pa Metelkova nima. Če bo območje še vedno enako kot zdaj prepuščeno kriminalnim združbam, se bo tam preprodaja drog le še povečevala, več bo tudi brezpravnih tujcev in vse težje bo ustvarjati alternativni kulturni program in hkrati vse lažje širiti ksenofobijo in »resnico« o migrantih, ki so nagnjeni h kriminalu in nasilni.

Kaj torej počne policija, ki na kratki in srednji rok lahko edina prepreči zdrs tega edinstvenega in predvsem varnega prostora v glavnem mestu v njegovo nasprotje? »Ne slepimo se, da verjetno komu tudi ustreza, da je vsa našteta problematika skoncentrirana na enem območju in ne po vsej Ljubljani,« med drugim pravijo metelkovci. Jasno je, da imajo s tem v mislih predvsem policijo. Ta vedno najraje vidi neko problematiko čim bolj osredotočeno na enem območju in ne neobvladljivo razpršeno.

Ustreza pa to stanje zagotovo tudi mestni oblasti, ki je lastnica prostorov, in županu Zoranu Jankoviću. Ta sicer javno načeloma od časa do časa izreče podporo avtonomni kulturni coni, ki se je dolga leta pojavljala kot ena izmed »obveznih« znamenitosti ob obisku mesta. Če namreč Metelkova zaide v težave – in če bo postala lokalno središče narkokriminala, bo res v težavah – ima župan mogoče »rešitve« v glavi že dlje in v njih gotovo ne bo več prostora za metelkovce in njihove obiskovalce. Tako se je recimo zgodilo tudi na območju nekdanje tovarne Rog, kjer je prav tako delovala avtonomna celica, ki je prostor in aktivnosti med drugim namenjala ravno omenjenim najbolj brezpravnim tujcem. Ti so se po deložaciji in prenovi objektov spet znašli na ulici in pravzaprav »zavetje« našli na Metelkovi, ki na to ni bila pripravljena, kar je potem izkoristil organizirani kriminal.

Kakorkoli, kratkoročno lahko in mora ukrepati vendarle zgolj policija. »Če vprašate policijo, bo rekla, da naredi veliko. Če vprašate prebivalce in uporabnike na območju Tabor, bodo rekli, da naredi premalo,« pravijo na Metelkovi. Policijo smo res vprašali. Postavili smo ji pravzaprav zanjo retorična vprašanja, in sicer, ali ve, kdo preprodaja droge in katere so kriminalne združbe, ki stojijo za tem in »skrbijo«, da posel tam tudi ostane. Zaradi njihove neformalne, a dejanske moči uporabniki Metelkove s svojega območja ne morejo preprosto pregnati »njihovih« preprodajalcev drog, saj bi tvegali nasilen odziv kriminalnih združb, kakršnega so tudi že doživeli. Vprašanja so retorična zato, ker je jasno, da ima policija v takšnih primerih zelo podrobne informacije o dogajanju in vsem drugem. Vprašali pa smo jo tudi, kako se je na novo realnost odzvala, katere dodatne ukrepe je sprejela.

Odgovorom na ta vprašanja so se pri policiji izognili, so pa dodali, da »v prvem polletju letošnjega leta v primerjavi s podatki iz preteklih let na območju centra Ljubljane zaznavamo povečanje števila kaznivih ravnanj premoženjske kriminalitete in kriminalitete z elementi nasilja, osumljenci preiskanih dejanj pa so v večini primerov državljani Republike Slovenije«. Glede aktivnosti zagotavljajo, da imajo do drog in nasilja ničelno toleranco in da »na območju centra opravljamo stalne poostrene nadzore ter tudi z drugimi oblikami dela zagotavljamo javno varnost. Ne gre pa prezreti dejstva, da je med drugim, tudi zaradi povečane prisotnosti policije, v zadnjem obdobju posledično več zaznanih kaznivih ravnanj po vseh področjih dela policije.« A težko se je znebiti občutka, ki ga imajo ne le metelkovci, ampak tudi obiskovalci in okoliški prebivalci, da se kljub povečanim aktivnostim policije krepijo z drogami povezana nasilna ravnanja na Metelkovi sami. Morda k temu policija s povečano aktivnostjo v mestnem središču tudi sama pripomore, saj preprodajalce mamil in s tem povezane težave prisili v umik, umaknejo pa se lahko zgolj še na Metelkovo.

Ima to morda policija v načrtu? Ali celo dopušča preprodajo drog na območju avtonomne cone, da se to ne dogaja drugod, na bolj obljudenih turističnih točkah v mestnem središču? Najsi bo razlog to ali pa kaj drugega, zelo težko se je znebiti občutka, da bi policija na Metelkovi lahko storila več, če bi za to obstajala volja. Zdi se, kot da je uporabnike in obiskovalce Metelkove (pa tudi okoliške prebivalce) policija (in mestna oblast) prepustila same sebi. A naloga policije je, da zagotavlja varnost, da torej ljudem omogoča, da se počutijo varne, to pa na območju Metelkove ni več samoumevno.

In če je policija, oborožena z dolgocevnim orožjem, za časa prejšnje vlade lahko na Metelkovi izvajala racije zoper domnevne organizatorje protestov, potem bi bilo najmanj, kar bi zdaj morala storiti, da prepreči nastanek preprodajalskega središča na glavni točki srečevanja premnogih različnih družbenih skupin.