V Logarjevi senci

Danijel Krivec, nekdanji vodja poslanske skupine SDS, je te dni v intervjuju Suzani Kos (Delo) rekel, da Janez Janša ni rekel, da na naslednjem kongresu ne bo več kandidiral za predsednika SDS. Poglejmo, zakaj je nemogoče, da Janša tega ne bi bil rekel.

Ko smo pred časom – za to sta poskrbela Meta Roglič in Miha Orešnik (N1) – izvedeli, da je Janez Janša ob koncu lanskega novembra na seji poslanske skupine SDS, ki je izjemoma potekala na Destrniku, napovedal, da na prihodnjem kongresu SDS ne bo več kandidiral za predsednika stranke, so se vsi spraševali: Je Janša še v sedlu? Je konec mita o njegovi neuničljivosti, nedotakljivosti in nezamenljivosti? Ali še obvladuje situacijo? Ali še obvladuje stranko?

Natanko to pa so se vsi spraševali nedavno, ko je skupina Wagner – zasebna vojska, ki jo je vodil ošabni in brezobzirni Jevgenij Prigožin, nekdanji kriminalec, jetnik in prodajalec hotdogov – osvojila Rostov na Donu, odkorakala proti Moskvi, en passant sestrelila nekaj helikopterjev in letal (ne ukrajinskih, temveč ruskih, se razume) in grozila z državnim udarom in celo državljansko vojno: Je Putin še v sedlu? Je konec mita o njegovi neuničljivosti, nedotakljivosti in nezamenljivosti? Ali še obvladuje situacijo? Ali še obvladuje Kremelj in Rusijo? Kaj, če je cesar gol? V težavah? Šibek?

Neučinkovit? Nekompetenten? Impotenten? Ranljiv?

Vprašanja so bila utemeljena: Wagnerjevi najemniki, ki jih sicer plačuje Rusija (milijarda dolarjev na leto gre le za njihove plače) in ki so se dobro znoreli v Siriji, Libiji, Sudanu in Srednjeafriški republiki (»Smrt je naš posel – in posel cveti!«), so pod Prigožinovo taktirko mirno korakali proti Moskvi, prepotovali 800 kilometrov, nihče se jim ni upiral, nihče jim ni težil (razen nekaj nesrečnih helikopterjev in letal), ljudje so jih pozdravljali in slavili (»Wagner! Wagner!«), se z njimi fotografirali, ruski oficirji niso organizirali vojske in jih napadli ali skušali ustaviti, elite niso trznile, nihče ni zdrvel reševat Putina, varnostni sistem, v katerega Putin vsako leto zmeče na milijarde, se ni zganil. Poleg tega: ruska invazija v Ukrajino ni ravno uspešnica, na ruski strani je ogromno žrtev (250 tisoč, od tega četrtina mrtvih), vojska je demoralizirana in demotivirana, korupcija brezmejna. Plus: Moskva se je vkopavala in pripravljala na dolgo, krvavo bitko, kar seveda govori o tem, da ljudje nimajo več kake silne vere v Putinove sposobnosti. Prav res – je Putin še v sedlu? Ali še obvladuje Rusijo? Je bil tik pred tem, da pade?

Logar je osvojil toliko glasov, da je okrnil Janšev ugled in zamajal Janšev položaj, ali bolje rečeno: z volilnim izidom je Janšo tako ponižal, da se je zazdelo, da mu je potekel rok trajanja.

Jasno, ta vprašanja so bila utemeljena tudi pri Janši. Tisto pomlad je gladko izgubil na volitvah (nočemo te več, je reklo ljudstvo), novembra, potemtakem malo pred tisto sejo, je izgubil še na treh referendumih naenkrat (kaj, če je cesar gol, šibek, neučinkovit, nekompetenten, impotenten, ranljiv, smrtno ranjen?), obenem pa je doživel puč. Puč? Ja, puč – Anže Logar se je sprehodil do Moskve. Na predsedniških volitvah je namreč osvojil 414.029 glasov – več kot Janševa SDS kadarkoli. Janša lahko o takšnem volilnem izidu le sanja. Kar pomeni, da je imel Logarjev volilni izid strukturo puča. Deloval je kot puč. Janši se je zgodil Prigožin. Hočem reči: Logar se je ustavil tik pred Moskvo – kot Prigožin. Logar je osvojil toliko glasov, da je okrnil Janšev ugled in zamajal Janšev položaj, ali bolje rečeno: z volilnim izidom je Janšo tako ponižal, da se je zazdelo, da mu je potekel rok trajanja, da ne leti več in da je čas za spremembo.

Je bil to res puč? Absolutno: Logar se je preveč stegnil. Preveč si je prizadeval. Preveč si je želel zasenčiti Janšo. Janša je upravičeno dobil občutek, da ima Logar nekaj proti njemu. Da spletkari. Imel je vse razloge, da v Logarjevem predvolilnem prizadevanju in njegovem volilnem izidu vidi nekaj pučističnega. Niti najmanjše možnosti ni, da Janša tega ne bi razumel kot napad nase. Še toliko bolj, ker Logarja – velikega upa SDS – v ogenj, v boj za predsedniški položaj, ni poslal zato, da bi mu uspelo, ampak zato, da bi mu dal lekcijo. Ne pozabite, da je Logarja pred leti že poslal v ogenj – v boj za župana Ljubljane. Ko je prišel volilni izid in ko se je izkazalo, da je bil Logar daleč od zmage, smo si lahko živo predstavljali, kaj mu je siknil Janša: No, vidiš, da ne moreš! Ob predsedniških volitvah je pričakoval, da mu bo lahko še enkrat čestital z besedami: No, vidiš, da ne moreš!

Zato ne preseneča, da se je Janša na tisti seji takoj po napovedi, da na prihodnjem kongresu SDS ne bo več kandidiral za predsednika stranke, obrnil k Anžetu Logarju z vprašanjem: Ali bi ti hotel prevzeti vodenje SDS? Izjasni se? To zveni partijsko, ker je partijsko. Partijski zven pa je, kot se spomnimo iz zgodovine stalinizma, vedno impliciral trik: politik, ki je bil pretirano priljubljen, je bil avtomatično obtožen pučizma – neposrednega ogrožanja velikega vodje. Podton Janševega vprašanja je bil: Saj hočeš voditi SDS ... saj me hočeš zamenjati ... saj si z volilnim izidom pokazal intenco – če me ne bi hotel zamenjati, se ne bi tako blazno trudil! Če me ne bi hotel zamenjati, se ne bi tako blazno prilizoval drugi strani – tistim, ki ne volijo SDS, »našim« nasprotnikom in sovražnikom! To je logika diamata, to je stalinistični trik: že res, da si osvojil veliko glasov in da si priljubljen, a svoji priljubljenosti bi se moral takoj odpovedati! Bila ti je ponujena, toda pod pogojem, da jo zavrneš! Hotel si – no, pa daj! In če smo že ravno pri partijskem zvenu: Janša mu je očitno položaj predsednika stranke ponudil kar tako – brez volitev. Pa še ta ponudba je spet vključevala klasični stalinistični trik: o mojem nasledniku se bo morala stranka poenotiti, je rekel Janša. Nehajte: tako kot se je sovjetska partija lahko poenotila le o Stalinu, bi se SDS lahko poenotila le o Janši. Poskus partijskega poenotenja o kom drugem bi pomenil le konec partijske enotnosti. Esdeesovci pa tega nočejo, zato dobro vedo, kaj je hotel reči, ko je rekel, da na naslednjem kongresu ne bo več kandidiral: če se takoj zdajle ne boste poenotili o meni (če mi ne boste vdani, če mi ne boste pomagali izločiti vseh izrodov, dvomljivcev, izdajalcev ipd.), vas bom zapustil. Esdeesovci pa nočejo, da jih zapusti. Niti v mislih si ne upajo grešiti.

Romana Jordan, nekdanja evropska poslanka SDS, tretje priložnosti za kandidaturo ni dobila. Zakaj ne? V času afere Patria, ko je bil Janša v ječi, je storila nekaj, česar ne bi bila smela.

Niti najtanjšega dvoma ni, da je Logar s pučističnim volilnim izidom užalil Janšo. In Janša je, kot vemo, hitro užaljen – kot Putin. Ne brez razloga – med obema je veliko pomenljivih vzporednic. Oba sta nekdanja komunista, oba sta po političnem prepričanju avtokrata, oba brezmejno uživata v kultu osebnosti, oba veljata za nezamenljiva (Janša je na čelu SDS že 30 let, Putin je na čelu Rusije že več kot 20 let), oba ne trpita drugače mislečih, oba medije spreminjata v svoja propagandna trobila, oba razpečujeta dezinformacije, oba sta zelo maščevalna in zamerljiva, oba terjata lojalnost, oba ne trpita intelektualcev, oba uživata v strašenju državljanov, oba zelo rada spletata teorije zarote, oba sta paranoidna, oba se bojita puča (a z razlogom, saj so dve tretjini avtokratov in diktatorjev po II. svetovni vojni odnesli puči), oba sta polna starih partijskih, stalinističnih trikov.

Putin je Prigožinu verjetno rekel: Kaj si mi naredil!? Ne moreta si več pogledati v oči. Tudi podton tiste Janševe napovedi in tistega njegovega poziva Logarju je: kaj si mi naredil!? In ja, gotovo si ne moreta več pogledati v oči.

V resnici je še huje.

Sindrom dveh noči v enem dnevu

Zgodilo se jima je to, kar se Špeli Rozin zgodi v dobrem, starem, morbidnem, intrigantnem jugoslovanskem partizanskem filmu Dve noči v enem dnevu (1963), v katerem partizani na smrt obsodijo partizana, ki je dal ljubezni in seksu prednost pred revolucijo – svojemu užitku, svojemu egoizmu je dal prednost pred Idejo, pred Stvarjo (ni sprevidel, da je revolucija boljša od seksa). Toda ta zgodba poteka vzporedno z zgodbo o zelo, zelo, zelo priljubljeni partizanski bolničarki Jeleni (Špela Rozin), ki pred borci skriva, da hodi in ljubimka s komandantom Pavletom, temu pa je dovolj tega laganja in skrivanja – hoče, da povesta. »Nočem več čakati. Nočem se več skrivati.« Razkrije ji, da je štab celo prosil za dovoljenje za poroko. Jelena prebledi, saj se noče poročiti. Poroko z njim ostro zavrača. In zakaj? »Zdaj pripadam vsem.« Ja, vsem moškim – vsem borcem te divizije. Če se z njim poroči, bo tega v trenutku konec. »Ko bom tvoja žena, bodo vsi pokradeni. Ne moreš mi zapovedati, da se poročim s tabo!« A Pavle vztraja: če bosta dobila soglasje štaba, se bosta poročila. In ker dobita soglasje, se poročita.

Toda potem pride do dialektičnega preobrata. Poročno noč preživljata v neki hiši, Jelena, ki posredno prizna, da je še devica, ga najprej opozori, da vsi vedo, da je nocoj z njim v postelji, potem pa pove, da z njim ne bo spala – da odnosa preprosto ne bo konzumirala. Zavrne ga – in še enkrat zavrne. Njena argumentacija pa je briljantna: »Ne bodi jezen. Dobro poslušaj, Pavle. Zjutraj hočem vsem pogledati v oči. Celi četi. Razumeš?« Pavle pravi, da razume, a dejansko ne razume, da seks vse spremeni – če bi seksala, ostalim moškim, partizanom, ne bi mogla pogledati v oči, izgubila bi jih, odnosi bi se pokvarili, solidarnost bi sprhnela, drug na drugega se ne bi mogli več zanesti.

A to, da ne seksata, je enako strašno kot to, da bi seksala: zjutraj itak vsi mislijo, da sta seksala (saj sta imela poročno noč), zato ju začnejo obrekovati in šikanirati. Posmehujejo se jima. Glej, kako je domišljav! Glej, kako hodi! To, da ne seksata, njihov odnos do njiju tako spremeni, kot bi ga, če bi seksala. Nerodno jima je, pa čeravno nista seksala.

Nikomur ne moreta več mirno pogledati v oči.

Na koncu jima je žal, da nista seksala, a zdaj jima ni treba, ker sta že ustvarila vtis, da sta seksala – in ker sta s tem povsem transformirala realnost. Odnosi so se spremenili. Nič ni več tako, kot je bilo.

Janša tega, da ne bo ponovno kandidiral za predsednika SDS, ni rekel zato, ker bi izgubljal moč in oblast, temveč zato, da bi uveljavil svojo moč in ostal na oblasti.

Janša in Logar sta komandant Pavle in bolničarka Jelena, vlogo seksa pa je odigrala predsedniška kandidatura (okej, predsedniška kandidatura je seks), ki je vse spremenila, tako da zdaj svojim soborcem – članom SDS, »celi četi« – ne moreta več pogledati v oči. Logar, ki je bil prej od vseh (članov SDS), je kandidiral za predsednika, toda ker je kandidiral, ni več od vseh – ker je zasenčil, užalil in ponižal ljubljenega vodjo. Rekli boste: Pa saj je s predsedniško kandidaturo in izrednim volilnim izplenom pomagal SDS! Ne, ni. Dialektično rečeno: že res, da je pomagal stranki, toda s tem, ko ji je subjektivno pomagal, ji je objektivno škodil. Zasenčil, užalil in ponižal je Janšo: stranka pa je Janša in Janša je stranka! Logar je preveč užival v kandidaturi, preveč se je gnal, preveč je hotel ugajati drugi strani, zato je sumljiv – svojemu užitku je dal prednost pred Stvarjo, pred stranko, pred vodjem.

V patriarhalnih družbah so običajno kaznovali ženske, ki so »grešile«. Moški – ljubosumni, posesivni, dominantni – ženskam niso pustili, da bi »grešile«. Razširjeno politično vesolje SDS pa je ustvarilo ultimativni patriarhat: moški – ljubosumni, posesivni, dominantni – tu ne pustijo »grešiti« drugim moškim. Soborcem, če hočete. Kar je zelo, zelo partijsko.

Logarjevo posmehovanje Janši

A zdaj sta v očeh soborcev – janševikov, privržencev SDS – oba sumljiva: Logar zato, ker je s kandidaturo subjektivno uspel, a s tem objektivno škodil SDS (ki je Janša), Janša pa zato, ker ne izgleda več neuničljiv in nezamenljiv. Nista več povsem »naša«. Nista več »čista« (še toliko bolj, ker nihče ne ve, kaj bo). Ravno dovolj sta kompromitirana, da soborcem – članom SDS, »celi četi« – ne moreta več pogledati v oči. Tako kot se namreč Janša ne more delati, da se ni nič zgodilo in da ga Logar ni osmešil, se tudi Logar ne more delati, da se ni nič zgodilo – njegov volilni izplen je bil posmehovanje Janši, velikemu vodji (ki je SDS). Logar jih je s svojim pretiranim volilnim izidom prisilil, da so začeli dvomiti o človeku, ki ga ljubijo in obožujejo. Ja, prisilil jih je, da so začeli grešiti v mislih. Kar je sovražno. In neodpustljivo.

Lahko sicer rečete, da je Logarjev volilni izid povsem očitno poskrbel, da se je med Janšo in Logarjem »nekaj« zgodilo, toda v resnici je huje: Logarjev volilni izid je le okrepil in poudaril tisto motnjo, ki je že bila med njima – tisto zakonspirirano nezaupanje, celo tenzijo, ali natančneje, tisti Janšev latentni strah, da ga bo Logar – mlad, perspektiven, priljubljen – slej ko prej zamenjal, in Logarjev latentni strah, da bo Janša opazil njegove paricidne fantazije.

Ko se je razvedelo, da je Janša lani po vseh debaklih – po porazu na parlamentarnih volitvah in po izgubljenem trojnem referendumu – napovedal, da na naslednjem kongresu ne bo več kandidiral za predsednika SDS, se je zgodilo dvoje. Prvič, vsi tisti janševiki, ki se plazijo po projanšističnih forumih in ki nikoli ničesar ne razumejo (ironijo še najmanj), so začeli takoj jokati: »Če Janša ne bo več na čelu SDS, potem pade še zadnji steber slovenstva. Slovenski rod s čudovitimi staroslovenskimi vrlinami izgine. Bomo barbarska krimi greznica, za vedno.« Pa: »Slava Janezu Janši Jeklenemu, heroju osamosvojitvene vojne! Smrt rdečim morilcem!« In: »Janša slo heroj. Nobena rdeča kreatura mu ne seže do gležna.« In drugič, desnica – njeni politični stebri, njeni komentatorji in kolumnisti, njen jet-set – se je začela prepuščati paricidnim fantazijam. Ja, desničarji so začeli preigravati scenarije in skrivaj – med vrsticami – uživati v Sloveniji brez Janeza Janše: če se bo Janša umaknil, se s tem odpira prostor Logarju ... to bi lahko SDS prineslo nove, dragocene, še kako potrebne sredinske volivce ... če se to zgodi, bo prišlo do velikanskih sprememb v SDS in na celotni desnici ... začenja se boj za nasledstvo ... to bi pomenilo konec antijanšizma, ki na oblast prinaša nove obraze ... brez Janše bo levica izgubljena ... in tako dalje. V srcu teh paricidnih fantazij – fantaziranja o Sloveniji brez Janeza Janše – je bila stara resnica, ki je član SDS ne sme izreči: da bi brez Janše desnica prišla dlje. Da bi torej desnica brez Janše na vekov veke vladala Sloveniji. Kar je paradoks: desnica hoče, da Janša izgine, levica pa, da ostane.

In Janša kakopak komaj čaka, da od svojih sliši, da bi bilo desnici in Sloveniji brez njega bolje.

Veliki stalinistični trik

A tu je veliki trik: prav Janša je gotovo najbolj užival v teh paricidnih fantazijah desnice – v tem fantaziranju o SDS in Sloveniji brez Janeza Janše. Lahko je videl, kdo je res njegov in kdo komaj čaka, da izgine. Lahko je videl, kdo je na njegovi strani in kdo ne, komu lahko zaupa in komu ne – in seveda, na koga se lahko zanese in koga se mora znebiti.

Natanko to se je dogajalo v Rusiji, ko je Prigožinova najemniška vojska krenila proti Moskvi – Putinovi ljudje so začeli preigravati scenarije, kalkulirati, uživati v paricidnih fantazijah o Rusiji brez Putina. In tudi Putin je gotovo užival v teh paricidnih fantazijah svojih ljudi. Zato je tisto soboto tudi izginil – nihče ni vedel, kje je (v Sankt Peterburgu? v svoji dači?). Skril se je in počakal – tako je najlaže videl, kdo vse je še na Prigožinovi strani. Videl je, kdo izmed »njegovih« je res njegov in kdo ne, kdo je na njegovi strani in kdo ga hoče eliminirati, komu lahko zaupa in koga se mora znebiti. Ko se je potuhnil in ustvarjal vtis, da je nemočen, je dal »svojim« priložnost, da pokažejo karte – in svoj pravi obraz. Pravzaprav je potreboval puč: da vidi, kdo je z njim in kdo ne. Da vidi, kdo ogroža njegovo oblast in koga je treba očistiti. Da vidi, kdo se ga hoče znebiti in kdo ga hoče zamenjati.

Ergo: če puča ne bi zrežiral Prigožin, bi ga zrežiral on sam. Lahko, da ga je. Ne, ni ga, boste rekli – med pohodom Prigožinove vojske so vendar umrli ruski piloti helikopterjev in letal! Pa kaj? Za avtokrata, ki hoče ostati na oblasti, ni moralnih zadržkov. In ja, kri mu ne gre na živce. Če bi mu šla, ne bi bil na oblasti. Če bi mu šla, se oblasti ne bi tako oklepal.

In ker je Logarjev volilni izid deloval kot Prigožinov puč, je tudi Janševa napoved, da na naslednjem kongresu ne bo več kandidiral za predsednika SDS, delovala kot Putinovo »izginotje« na dan puča: da ne bo ponovno kandidiral za predsednika SDS, je rekel zato, da bi videl, kdo vse je še v španoviji z Logarjem, da bi torej videl, kdo vse je še na Logarjevi strani, kdo izmed »njegovih« je res njegov in kdo ne, kdo je na njegovi strani in kdo ga hoče eliminirati, komu lahko zaupa in koga se mora znebiti, kdo ga neomajno ljubi in kdo ga hoče zamenjati. Ko je izrekel te besede (»na naslednjem kongresu ne bom več kandidiral«), je dal »svojim« priložnost, da pokažejo pravi obraz. Hotel je dobiti boljši pregled nad igro – da bi politično laže preživel. Da bi lahko očistil stranko. Da bi lahko učvrstil oblast. Da bi lahko ostal na oblasti. Da bi se lahko še naprej obdajal le z zvestimi psi. Da bi lahko še naprej vladal SDS.

Ali res mislite, da človek, ki masivno tvita, poziva k bojkotu globalnih znamk (recimo Adidasa), permanentno kadrovsko čisti stranko, serijsko prevzema male stranke (Novo ljudsko stranko, Šrotovo listo) in neutrudno igra žrtev (Janša je »na tarči iranskega teokratskega in terorističnega režima«, poročajo Janševi mediji), ne bo več kandidiral za predsednika SDS? SDS je njegov projekt, njegov magnum opus. To ni le stranka – to je podjetje z visokim donosom. Zakaj bi abdiciral? Saj ni nor. Star je šele 65 let.

Da ne bo ponovno kandidiral za predsednika SDS, ni rekel zato, ker bi izgubljal moč in oblast, temveč zato, da bi uveljavil svojo moč in ostal na oblasti. Da bi na plano potegnil vse dvomljivce in izdajalce, vse izrode, vse tiste, ki bi se njegove napovedi razveselili in ki bi se mu začeli zahvaljevati »za vse«. Da bi jih lahko zdiferenciral, umaknil, očistil. Romana Jordan, nekdanja evropska poslanka SDS, tretje priložnosti za kandidaturo ni dobila. Zakaj ne? V času afere Patria, ko je bil Janša v ječi, je storila nekaj, česar ne bi bila smela. Kot je v intervjuju rekla Kseniji Mlinar (Siol): »Odprla sem vprašanje vodenja stranke za čas, ko je bila predsedniku Janši odvzeta svoboda.« Ha.

Vračanje duha državljanske vojne

Nič, Janša se skuša okleniti oblasti. In vsakič, ko se je skuša okleniti in jo še utrditi, začne govoriti o državljanski vojni. To stalno počne. To pri njegovih očitno vžge. V tekstu Krepimo svoje vrste! (alias Obujanje ideološkega spopada in kulturnega boja – čas je za streznitev!), ki ga je nedavno objavil v svojem glasilu, je svojim podal sliko državljanske vojne, v kateri je trenutno Slovenija: »Iz tedna v teden paradirajo z orožjem v uniformah s totalitarnimi simboli, prepevajo pesmi o krvi in maščevanju ter nas pošiljajo v Argentino in na strelišče.« Dalje: »Obešanje lutk s podobami politikov, brcanje replik naših glav pred parlamentom, zažiganje lutk s podobami ministrov naše vlade, poln trg transparentov z besedo SMRT, ki so bili serijsko izdelani v javnih zavodih.« Dalje: »grozijo nam s smrtjo« ... navodilo »Ne ubijaj!« in »10 zapovedi« je zamenjala »kultura smrti« ... »na javna mesta se vračajo spomeniki diktature« ... »ministrica parlamentarne stranke se klanja množičnemu morilcu, druga ministrica pa uradno proslavlja nastanek zločinske KPS« ... »barbarsko« so ukinili »muzej osamosvojitve« in »nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja«. Janša potemtakem svoji vojski sporoča: Slovenija je že sredi državljanske vojne! Strnimo vrste!

Logarjev volilni izid je le okrepil in poudaril tisto motnjo, ki je že bila med njima – tisto zakonspirirano nezaupanje, tenzijo, Janšev latentni strah, da ga bo Logar slej ko prej zamenjal.

Janša, ki je sredi boja za politično preživetje, pa je tudi sredi psihološke vojne. In temelj psihološke vojne je, da drugi strani očitaš to, kar sam počneš. Janša »vladni koaliciji Golob-Kučan« očita revanšizem, a poster boy revanšizma je prav on sam. Vladi očita poteze, ki so »v temeljnem nasprotju z ustavnimi vrednotami slovenske države«, a v svojem zadnjem mandatu je sam kazal brezmejen prezir do ustavnih vrednot. Joče, ker »Slovenija v zadnjih 30 letih še nikoli ni bila tako razklana kot danes«, a najbolj jo kolje on sam. Z razklanostjo se hrani. Zgraža se nad »neverjetnim povečanjem števila groženj s SMRTJO v vseh mogočih odtenkih, ki so se razrasle po javnem prostoru«, a za »neverjetno povečanje števila groženj s SMRTJO v vseh mogočih odtenkih« so poskrbeli prav in predvsem janševiki, ki so se razrasli po javnem prostoru – na janšističnih portalih in forumih. In ja, edina televizija, na kateri Slovence pozivajo, naj se pripravijo za boj (»da nazaj dobimo Slovenijo«) in naj orožja nikar ne izročajo policiji (»Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili. Da se obračunamo. Ker drugega ni. Ker sila zahteva silo.«), je Janševa.

Janša »vladni koaliciji Golob-Kučan« očita, da »v Slovenijo vrača duha državljanske vojne«, a natanko to počne on sam. Ali kot pravi filozof Boris Vezjak: »Nevarno, skrajno nevarno početje, ki bi zahtevalo obsodbo vseh političnih strank v državi in Evropi: Janez Janša v svojem novem zapisu dobesedno perfidno grozi z državljansko vojno. Eksplicitno: govori o pravični ’gospe s koso’. Tega še zdaleč ne počne prvič. Govori o gospe s koso, ’ki maha na obe strani’, in navaja Justina Stanovnika. Govori o tem, da nekateri ’razumejo samo ta jezik’. Torej jezik mahanja s koso. Torej državljanske vojne.« Janšev dictum »Predaleč so vse skupaj pripeljali« je »apel, da morajo njegovi strankarski pristaši biti pripravljeni na krvoprelitje. Na gospo s koso.« In seveda – zadnje leto razglaša za »leto simboličnega vračanja v Jugoslavijo«, a s svojo partijsko retoriko in partijskimi triki nas v Jugoslavijo že ves čas najbolj vrača prav on sam. S prstom kaže na »boljševike«, »ljudi posebnega kova«, »ljudi, ki se imajo za več«, »ljudi brez sramu«. Toda: mar ni prav on tak boljševik – človek posebnega kova, človek brez sramu, človek, ki se ima za več? Navsezadnje, mar ni na čelu SDS že 30 let?

Kultu osebnosti, tako tipičnem za boljševike in Jugoslavijo, se ne more upreti. Tako kot se mu ne more upreti Putin, ki se prav tako ne more upreti svojemu notranjemu Stalinu. Janša se ne more upreti svojemu notranjemu Putinu, staliniziranemu Putinu. Luka Volk nas je v prejšnji Mladini briljantno spomnil na to, kako je Janša že v Okopih, objavljenih leta 1994, prav »po stalinistično« ugotavljal, da je treba v Sloveniji le »populiti plevel«, pa bomo imeli demokracijo.

Janša je napovedal umik, da bi očistil morebitno Logarjevo »kliko«. To je star stalinistični trik. Med nekdanjimi partijci se je prenašal iz roda v rod. Janša je nekdanji partijec. Kot Putin. Prigožin je Putinov id, njegova mračna zrcalna podoba, njegova hrbtna stran, njegova resnica. Tako bo Janša za vedno ostal Logarjev id.