Svetost življenja ali svetost trpljenja?

Na začetku tedna so avtorji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja državnemu zboru izročili 5513 podpisov volivcev in s tem zakon začenja zakonodajno pot. Med koalicijskimi strankami so podporo predlogu doslej izrekli v Levici, razprava o podpori zakonu v SD in Gibanju Svoboda še poteka. Oporekajo mu v SDS in Novi Sloveniji.

Predlog predvideva, da bi bolniku recept za smrtonosno učinkovino izdala posebna komisija, ki bi zaradi varnosti pred možnostmi zlorab nadzorovala postopek. Pacient bi lahko za pomoč zaprosil le, ko bi bil sposoben povsem sam odločati o sebi, pri čemer predlog izrecno odreka pomoč pri akutnih duševnih motnjah. Pacient bi si smrtonosno učinkovino v večini primerov v telo vnesel sam, pri tem bi mu lahko pomagal zdravstveni delavec, a le, če bi za to obstajali utemeljeni razlogi. Podobno ureditev poznajo v Avstriji in Švici.

Zakonu ni naklonjena vsa zdravniška stroka, o tem pričata mnenji Zdravniške zbornice Slovenije in Komisije RS za medicinsko etiko. A Dušan Keber, zdravnik in nekdanji minister za zdravje, je eden od piscev predloga. Meni, da je nasprotovanje pomoči pri prostovoljnem končanju življenja za zdravnike najmanj tvegano stališče, ki ne terja miselnega napora, saj se lahko sklicujejo na kodeks medicinske etike in kazenski zakonik. Logično je, da ji nasprotujeta institucionalni vrh zdravništva in etična komisija, ki je napisala etični kodeks.

Tudi sam je nekdaj nasprotoval pomoči pri končanju življenja, a je mnenje spremenil, ko je videl, koliko trpljenja ni mogla omiliti niti dobra paliativna oskrba. Meni, da bi morali zdravniki smrt, tako kot rojstvo, sprejemati kakor del življenja in brez očitkov vesti pomagati bolniku, ki ne more več prenašati trpljenja. »V naših vrstah bi moral dozoreti drugačen pogled na svetost življenja, saj ta danes s svojo dogmatičnostjo spominja na negovanje svetosti trpljenja. Zdravniki bi s potrebno skromnostjo morali sprejeti dejstvo, da je medicina včasih nemočna pri lajšanju trpljenja, še zlasti, ker to ni samo fizično, temveč tudi duševno ob izgubi dostojanstva in doživljanju lastnega telesnega in duševnega propadanja,« je prepričan Keber.

Zdravniška etika že danes omogoča oblike tako imenovane pasivne evtanazije. Bolnik lahko odkloni zdravljenje, za opustitev zdravljenja se lahko odloči tudi zdravnik. »Poleg tega stopnjevanje odmerkov protibolečinskih zdravil ali sedativov lahko privede do smrti. Pri paliativni sedaciji se z zdravili vzdržuje bolnikovo globoko spanje, obenem pa se opusti dovajanje hrane in zadostnih tekočin v žilo. Večina bolnikov umre prej kot v dveh dneh.«

Vsi ti že danes dovoljeni postopki se končajo s smrtjo, vendar pogosto zgolj podaljšujejo bolnikovo agonijo pred njo. Poznamo tudi pričevanja posameznikov, da so celo v globoki nezavesti slišali, čutili in trpeli. »Zakaj torej bolnikom na njihovo željo ne bi skrajšali obdobja trpečega umiranja in jim omogočili, da bi se pred smrtjo lahko poslovili od svojih najbližjih takrat, ko jih bolezen ali pa zdravila, ki jih dobivajo, še ne oropajo nadzora nad lastnim telesom in mentalne sposobnosti, da odločajo o sebi?« se ob tem še sprašuje Keber.

Proti zakonu so se izrekli tudi v katoliški cerkvi. Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference, je pri maši za domovino nedavno povedal, da zakon »odpira pot ločevanju med ’vrednim’ in ’nevrednim’ življenjem«, s čimer bi se predvsem bolni in drugi ranljivi lahko začeli počutiti »’nevredne’ in ’odveč’ v družbi«.

Andrej Pleterski, vodja skupine avtorjev zakona, očitke razume kot del verske doktrine. »Katoliška cerkev je že stoletja navajena, da kroji usodo svojih vernikov. Tak zakon ji na neki način jemlje orodje iz rok. Zanjo predstavlja, kot je rekel neki duhovnik, luknjo v ograji pašnika, kjer se pasejo duše vernikov. Lahko bi rekli, da se bori za nadzor nad dušami, zdravniki pa za nadzor nad telesi ljudi.« Kakšna bo usoda zakona, bo pokazal čas. Če bo sprejet, ni izključena možnost referenduma, zbiranje podpisov zanj pa je že maja napovedal samooklicani prvi glas upokojencev Pavel Rupar.