Evropski protimigracijski »zidovi«

Ni res, da EU nima izdelanih stališč do migracij in da že dolga leta išče rešitve in se prereka o skupni migracijski politiki. Ta, žal, že obstaja in se je pred dnevi utrdila z dogovorom o omejevanju migracij med Tunizijo in EU, ki naj bi bil zgled za podobne mednarodne oziroma meddržavne dogovore v prihodnje.

Dogovor predvideva, da bo EU Tuniziji namenila 900 milijonov evrov gospodarske pomoči in 100 milijonov za okrepitev varnostnih sil, s katerimi bo ta severnoafriška država na svojem ozemlju zadrževala begunce iz drugih afriških držav, ki želijo prek nje (in prek Sredozemskega morja) doseči Evropo. Sprejemala pa bo tudi begunce, ki jih na morju prestrežejo evropski varnostni organi. In jih kakopak vračala v države izvora.

Dogovor, ki ga bodo brez dvoma, kot so vse druge do zdaj, potrdile države članice EU, so sicer s tunizijskim predsednikom Kaisom Sajedom podpisali predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, italijanska premierka Giorgia Meloni in njen nizozemski kolega Mark Rutte. Gre le za najnovejšega v vrsti takšnih sporazumov. Podobnega in z istim namenom ima EU sklenjenega z Libijo. Nekoliko drugačnega, a z istim osnovnim namenom preprečevanja beguncem z Bližnjega vzhoda, da bi dosegli Evropo, pa tudi s Turčijo.

Skupno tej jasni (proti)migrantski evropski politiki je, da ne gre za pomoč državam, iz katerih so ljudje prisiljeni bežati, pač pa za »pomoč« drugim državam na begunskih poteh v zameno za to, da preprečujejo ali vsaj otežujejo migracije. Ne gre torej za to, da bi EU želela prispevati k reševanju težav afriških držav, za katere je sama s svojo kolonialno preteklostjo soodgovorna, če ne že izključno odgovorna, ampak zgolj za gradnjo dodatnih varnostnih »zidov«.

Na dogovor se je med drugim odzvala tudi komisarka za človekove pravice Sveta Evrope Dunja Mijatović in opozorila, da morajo tovrstni dogovori nujno vsebovati celovite varovalke pred kršenjem človekovih pravic. To se ji zdi še posebej nujno prav »v primeru Tunizije, od koder zadnje čase prihajajo poročila o resnih kršitvah človekovih pravic beguncev in migrantov«. Dogovor po njenem mnenju tovrstnih varovalk ne predvideva, saj o tem govori zgolj na načelni ravni. Vsebovati pa bi moral vsaj »celovito oceno tveganj, popolno transparentnost glede financiranja, vzpostavitev neodvisnih nadzornih mehanizmov, ki bi imeli moč ustaviti aktivnosti iz dogovora, ki imajo negativne vplive na človekove pravice«.

Komisarka je države članice EU pozvala, naj zahtevajo vpis teh minimalnih standardov v dogovor, preden ga potrdijo, in s tem storila tudi bolj ali manj vse, kar je v njeni moči. Pri čemer se sama verjetno zaveda, da se takšni dogovori sklepajo prav zato, da bi države pogodbenice kršile človekove pravice državljanov tretjih držav namesto držav EU in v njihovem imenu. Za to držo je EU pripravljena ponuditi tudi denar.