Anja Mugerli / Pisateljica, ki se pogumno in večplastno loteva vprašanja družine

V začetku letošnjega leta je pri Cankarjevi založbi izšel njen drugi roman, Pričakovanja. V zgodbi o Jani in Primožu, paru, ki si želi otroka, odkrito spregovori o neplodnosti, umetni oploditvi in splavu, predvsem pa o tem, kako vsi ti postopki, posegi, pritiski in (neizpolnjena) želja po otroku zaznamujejo žensko telo in psiho. Pisateljica, lektorica in urednica Anja Mugerli (1984) je avtorica, ki jo odlikuje pretanjen občutek za slikanje medčloveških odnosov, psihologije likov in občutljivih, še vedno tabuiziranih tematik.

Že v otroštvu je bila pravi knjižni molj, pisala je tudi nadaljevanja svojih najljubših knjig. Vedno je imela občutek, da ima s pisanjem dostop do nečesa, kar ji je v vsakdanjem življenju sicer manjkalo. Da pa bi pisanje lahko postalo njen poklic, je resneje začela razmišljati ob koncu študija slovenistike na Univerzi v Novi Gorici. Začela je s kratkimi zgodbami. »Prve seveda niso bile preveč dobre in tudi objavili mi jih niso nikjer, potem pa se je zgodila prva objava v reviji Bukla, če se prav spomnim, so imeli literarni natečaj. To mi je dalo zagon,« pravi.

Tako je leta 2015 pri založbi Litera izšla njena »prvorojenka« – zbirka kratkih zgodb Zeleni fotelj, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu nato nominirana za nagrado za najboljši literarni prvenec. Istega leta je še magistrirala iz uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja na Univerzi na Primorskem. Prav študij kreativnega pisanja ji je odprl svet različnih pripovednih tehnik, ni več zgolj razmišljala o tem, kaj povedati, pač pa tudi, kako to povedati. Znanje pa je z občasnim vodenjem delavnic kreativnega pisanja začela tudi predajati naprej.

Prvi roman, Spovin, je izdala leta 2017 pri založbi Litera, tri leta kasneje pa pod okriljem Cankarjeve založbe še drugo kratkoprozno zbirko Čebelja družina. Zanjo je prejela nagrado Evropske unije za književnost, nominirana je bila za nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb, letos pa je knjiga dočakala tudi svoje prve prevode. Prav naslovna tematika tega dela, tematika družine, jo spremlja že od samega začetka – sprva se je poglabljala v družinske vezi in odnose, v novem romanu Pričakovanjih pa se sprašuje, kaj sploh je pojem družine. Sprva ji je bila najpomembnejša zgodba, v zadnjem času pa veliko več razmišlja o temah, ki jo zanimajo in v njej nekaj vzbudijo.

Teme neplodnosti se je prvič lotila že v Lipi, prvi kratki zgodbi iz zbirke Zeleni fotelj, nato pa je z leti v njej postopno zorela; predvsem je potrebovala čas, da je začutila, da lahko o tem napiše daljše in bolj poglobljeno besedilo. In zdelo se ji je, da so, čeprav se o tej temi danes govori bistveno več kot včasih, ljudje o njej pripravljeni spregovoriti šele, če in ko se neplodnost zaključi z nosečnostjo oziroma otrokom. »Tudi zato sem hotela napisati zgodbo o paru, ki se mu ta želja ne uresniči,« pravi. »Zdi se mi, da smo kot družba in posamezniki zmeraj naravnani na to, da dosežemo cilj, ’izpolnimo svoje sanje’, pri čemer smo včasih pripravljeni marsikaj žrtvovati, tudi medsebojne odnose. Jaz pa mislim, da je danes že prava umetnost biti zadovoljen s tem, kar imaš, narediti nekaj lepega iz tega, kar ti življenje da na razpolago.«

Predvsem se ji zdi problematično, ko se neplodnost v medicini obravnava kot bolezen. Izrazi, kot so »zdravljenje neplodnosti«, so lahko nevarni, saj vplivajo na odnos ženske do lastnega telesa, češ, z njo je nekaj narobe in mora storiti vse, da to odpravi. »Kot da je žensko telo zdravo le, če izpolni svojo biološko funkcijo, torej zanosi in rodi otroka. Imeti otroka za vsako ceno vpliva na psihično in fizično stanje vsake, ki se odpravi po poti številnih postopkov umetne oploditve. Mislim, da je treba na to pogledati iz nekega novega zornega kota. Tudi brez otroka lahko ženska oziroma par živi lepo in izpolnjujoče življenje, pa če se za to odločita ali jima je to namenjeno.« Sama se že vrsto let posveča promociji književnosti in spodbujanju literarnega dogajanja v domači Novi Gorici. V Kulturnem centru Mostovna je organizirala in vodila literarne dogodke, zdaj pa s pesnico Katarino Gomboc Čeh ter scenaristko in režiserko Tamaro Babić Nikiforov ureja literarni časopis November. »Zdi se mi zelo pomembno, da imajo mladi nadobudni avtorji neki prostor, kjer lahko objavljajo svoje tekste, hkrati pa imajo možnost prejeti povratno informacijo o besedilih,« pravi Anja Mugerli.

Trenutno že snuje nov roman. Na začetku njene pisateljske poti se ji je zdelo, da ne bo nikoli zmožna napisati romana, zdaj pa se najbolje počuti ravno v dolgi formi. »Mislim, da je to povezano s tem, da sem se vedno najbolj domače počutila v razvijanju psihologije likov, in ne toliko v oblikovanju dogodkov,« pravi. »Po drugi strani se mi zdi, da sem se naučila potrpežljivosti, v smislu, da ne potrebujem hitro končanega teksta, ki ga lahko nekam pošljem v objavo, pač pa lahko pustim, da ta nastaja počasi.«