Manj ko imaš, težje se pobereš

Decembra lani, dober teden pred začetkom praznikov, ko je bilo ljubljansko mestno središče polno ljudi, ki so drveli iz trgovine v trgovino po božičnih nakupih, je lučaj stran, v ljubljanski Šiški, ponoči zagorela bivalna prikolica. V njej je hudo bolan živel Zoran Tešanović. Bil je eden tistih, ki so leta 1992 z izbrisom izgubili praktično vse pravice. Pred tem je bil trgovec na ljubljanski tržnici. Njegov status kljub prizadevanjem ni bil nikoli docela urejen, ni mogel zaprositi za medicinsko in socialno oskrbo, ki jo je nujno potreboval, zato je bil prisiljen živeti na robu družbe – živel je v prikolici brez elektrike, vode in ogrevanja, pozimi se je grel ob plinskem gorilniku. To bi utegnil biti tudi vzrok za požar, v katerem je tisto noč umrl.

Tešanović je bil brezdomec, takih naj bi bilo po ocenah socialnovarstvenih zavodov pri nas več kot pet tisoč. A gre zgolj za ocene, dejanske številke ne vemo. Direktorat za socialne zadeve na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sicer beleži, koliko ljudi se vključuje v različne programe na področju brezdomstva – naj bodo to nastanitveni programi ali dnevni centri, kjer se lahko družijo, dobijo hrano in najnujnejšo pomoč. V te programe je bilo lani vključenih več kot 3600 oseb. Leto prej je bilo zgolj v namestitvene programe za brezdomce vključenih 1157 oseb. Na voljo jim je bilo skupaj 299 ležišč za začasno nastanitev, lansko leto je bilo teh, z rezervnimi ležišči vred, 323. Na pristojnem ministrstvu imajo v načrtu kohezijski načrt za gradnjo bivalnih enot za socialno najbolj ogrožene, s čimer bi se število ležišč lahko povečalo.

Ko govorimo o brezdomcih, se nam pred očmi rada hitro izriše podoba »starega klošarja z ulice«, kot slikovito opiše Hana Košan iz društva Kralji ulice, torej moškega srednjih let, ki ima po možnosti v roki steklenico. A resnica je drugačna. Med brezdomci, ki se po pomoč zatekajo v dnevni center Kraljev ulice, so oboji, mladi in stari, moški in ženske. In tja prihajajo, kot velja za vse izmed nas, z različnimi življenjskimi izkušnjami. Vseeno je med njimi mogoče najti vzporednice.

Ena nehvaležnih lastnosti revščine je, da rada reproducira še več revščine. To se verjetno najočitneje kaže že v času šolanja.

»Ljudje, ki postanejo brezdomni praktično čez noč, se lahko hitro poberejo,« razlaga Hana Košan. »Pri dolgoletnih uporabnikih pa gre praviloma za preplet osebnih okoliščin, naj bodo to odvisnosti ali težave v duševnem zdravju in težave v družini, in družbene realnosti, ki jim v težkih življenjskih okoliščinah ni ponudila mehanizmov, s katerimi bi se izkopali iz revščine.« Predvsem med dolgoletnimi uporabniki socialni delavci opažajo, da prevladujejo ljudje, ki že izhajajo iz revnih družin.

Revščina rojeva revščino

Ena od nehvaležnih lastnosti revščine je, da rada ustvarja še več revščine. To se najočitneje kaže že v času šolanja. Osnovna šola, ki naj bi bila brezplačna in naj bi si prizadevala za čim večjo enakost med učenci, postaja vse dražja. V zadnji triadi znaša strošek šolskih potrebščin tudi do 300 evrov, v kar niso vključeni stroški, ki se lahko pojavijo med letom. To so plačljive izbirne vsebine, kot so šola v naravi, kulturni ali športni dnevi, ekskurzije. Revnejši se ob njih znajdejo v zahtevnih okoliščinah, ki pa ne vplivajo negativno le na odrasle, temveč tudi na otroke, ki so posledično izključeni iz skupin vrstnikov in družbenega udejstvovanja.

»Si predstavljate počutje otroka, ki, namesto da bi bil s sošolci v šoli v naravi ali na kulturnem ali športnem dnevu, sedi v učilnici in bere ali riše ali pa se sprehaja vsem na očeh okoli šole, dokler ne odzvoni šolski zvonec? Si predstavljate otroka z izjemnim športnim, jezikovnim, umetniškim potencialom, ki ga ne more razvijati? Ali izjemno učno nadarjenega otroka, ki tlači svoje sposobnosti v željo, da gre čim prej za zaslužkom, da bo pomagal staršem preživeti? Ali otroka, ki mu starši ne morejo plačati prevozov ali dijaškega doma, ker je njegova sanjska srednja šola tako zelo oddaljena od njegovega doma?« se ob tem sprašuje Anita Ogulin, humanitarka in predsednica Zveze prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste - Polje.

Z revščino in socialno izključenostjo je tesno povezana stopnja izobrazbe. Zgovorni so na primer podatki raziskavDržavnega izpitnega centra, ki ugotavljajo, da imajo dijaki iz družin z najvišjim socialno-ekonomskim statusom 76-odstotne možnosti, da bodo končali gimnazijo, verjetnost, da bo to uspelo dijaku iz družine z najnižjim, pa je zgolj osemodstotna. Tukaj so v igri različni dejavniki, med drugim ta, da se otroci iz slabše situiranih družin praviloma raje odločajo za takšno izobrazbo, ki jim bo čim prej omogočila zaposlitev. Pa četudi bo ta morda slabše plačana – a druge možnosti nimajo.

Problem je sicer širši, razlaga sociologinja dr. Darja Zaviršek. Mednarodne študije dokazujejo, da prav socialno-ekonomsko ozadje staršev, njihova izobrazba in migracijsko ozadje močno vplivajo na uspeh otrok v šoli. Leta 2018 je Andragoški inštitut analiziral slovenske rezultate mednarodne raziskave spretnosti odraslih PIAAC, pri čemer se je izkazalo, da je Slovenija podpovprečna v določenih spretnostih, kot so branje in matematične spretnosti, hkrati pa je pokazala, da so povezave med spretnostmi posameznika in njegovim ekonomskim ozadjem veliko izrazitejše, kot to velja za povprečje držav OECD. Razlike med posamezniki pri reševanju spretnostnih nalog so bile še posebno velike prav v povezavi z doseženo stopnjo izobrazbe, raziskava je tudi pokazala, da je v Sloveniji izobrazba staršev tesneje povezana z uspešnostjo otrok, kot to velja za večino drugih držav.

In čeprav je dohodkovna neenakost v Sloveniji med najmanjšimi v EU in stopnja tveganja revščine razmeroma nizka, je po podatkih slovenskega statističnega urada pod pragom revščine lani živelo 251 tisoč ljudi. Osem tisoč več kot leto prej. Pod pragom tveganja revščine so živele samske osebe, katerih neto razpoložljivi dohodek je bil nižji od 827 evrov, za štiričlansko gospodinjstvo z dvema odraslima osebama in dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, pa 1737 evrov.

Kljub temu pogosto poslušamo, da je Slovenija ena najbolj egalitarnih držav na svetu. In to drži. A kljub temu, da po meritvah dohodkovne neenakosti pademo pod povprečje EU, 10 do 15 odstotkov najbogatejšega prebivalstva v državi akumulira oziroma »spravi v svoj žep«, kot se izrazi sociolog dr. Srečo Dragoš, približno isti ali celo višji delež, kot to velja za evropsko povprečje. »Izstopamo pa predvsem po zgornjem enem odstotku. Ta je, ne v absolutnih številkah, ampak glede na nacionalni obseg bogastva, najbogatejši v Evropi.« Hkrati pa se uvrščamo v vrh držav na področju dolgotrajne revščine, torej revščine, v kateri posameznik vztraja več let.

Za Slovenijo je značilno, da so tveganju revščine nekatere skupine izpostavljene precej bolj, kot to velja za povprečje EU: to so zlasti enočlanska gospodinjstva, upokojenci in starejši od 65 let, nizko izobraženi ter invalidi. Tveganju revščine je izpostavljena vsaka druga samska ženska nad 65 let, vsaka peta enostarševska družina in vsak deseti otrok v Sloveniji. Po podatkih Eurostata je bilo tveganju revščine leta 2021 izpostavljenih 39,9 odstotka enočlanskih gospodinjstev (povprečje v EU je bilo 27,4 odstotka) in kar 71,8 odstotka otrok nizko izobraženih staršev, torej staršev s končano najmanj osnovnošolsko izobrazbo (povprečje v EU je bilo 50,6 odstotka). Podobno velja, da so te skupine bolj izpostavljene tudi dolgotrajni revščini: leta 2020 je bilo za več kot 10 odstotnih točk več enočlanskih gospodinjstev izpostavljenih dolgotrajni revščini, kot velja za povprečje EU, za dve odstotni točki več, kot velja za povprečje EU, pa nizko izobraženi odrasli. Slovenija se, ko gre za najbolj ogrožene skupine, v primerjavi z EU torej srečuje z večjim tveganjem (dolgotrajne) revščine, podobno kot velja, da je ta revščina globlja.

Dragoš je prepričan, da je to posledica postopne razgradnje socialne države, ki jo je po osamosvojitvi narekovala nova neoliberalistična mantra. »Moraš imeti revne, da bodo tisti, ki delajo za najnižjo plačo, stimulirani. Ker lahko tako vedno pokažete na njih, češ da se jim lahko zgodi še kaj hujšega od tega, kot da delajo polni delovnik za minimalno plačo. Ali pa še to ne.« Ob tem spomni na besede »enega zadnjih komunistov Petra Jambreka, ki je v začetku devetdesetih let razlagal, da je glavna prioriteta nove slovenske države, kako ustvariti novo buržoazijo«. Dragoš pravi, da se je začelo s stanovanjsko reformo, nadaljevalo s tajkunskimi prevzemi in privatizacijo. »In zdaj smo pri zdravstvu, sledi šolstvo, ki doslej ni bilo uspešno privatizirano, razen nekih eksotičnih univerz, potem seveda sledi še sociala.«

Po podatkih slovenskega statističnega urada je pod pragom revščine lani živelo 251 tisoč ljudi. Osem tisoč več kot leto prej.

Posledično se je po letih od zadnje ekonomske krize tudi večinsko javno mnenje o revnih precej spremenilo. »To je revnim precej bolj nenaklonjeno, do njih goji večjo stigmatizacijo, menijo, da socialne pomoči spodbujajo lenobo in da tisti, ki so na zavodu za zaposlovanje, sploh ne iščejo služb, da upravičeni do socialne pomoči blefirajo in kradejo,« dodaja Dragoš. »Četudi zadnja revizija računskega sodišča centrov za socialno delo ugotavlja, da to preprosto ni res – primerov prekrškov je namreč zanemarljivo malo.«

Socialni transferji pomembno vplivajo na stopnjo tveganja revščine v državi, ta bi bila lani sicer kar dvakrat večja. Transferjem je v obdobju med letoma 2010 in 2021 uspelo znižati tveganje revščine za 44,2 odstotka. Na tem področju je bila Slovenija uspešnejša od povprečja EU, kjer je ta delež znašal 33,4 odstotka. Povprečni mesečni transfer na upravičenca za nadomestilo za brezposelnost je v lanskem letu znašal 854 evrov bruto, za denarno socialno pomoč 239 evrov, izredno denarno socialno pomoč 214 evrov in za varstveni dodatek 159 evrov. V juniju je bilo do denarne socialne pomoči upravičenih skupaj 76.356 oseb, od tega 56.631 odraslih in 19.725 otrok.

Vendar pa ti socialni prejemki, opozarja sociologinja dr. Vesna Leskošek, še niso zagotovilo, da se bo posameznik lahko rešil iz dolgotrajne revščine. »Na začetku, ko padete v revščino, ponavadi še vedno imate neke resurse – star avto morda, prihranek ali njivo. A dlje ko ste revni, začnejo sčasoma vse te stvari počasi kopneti, saj denarni socialni prejemki niso dovolj za kritje vseh življenjskih stroškov. Če vam začne pralni stroj puščati, imate hitro težave. Banaliziram, seveda. Ampak življenje začne sčasoma postajati vedno bolj zapleteno in vedno težje.«

Tistim v stiski se zato pomaga drugače. Lani sta Rdeči križ in Karitas prek sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim 161.299 prejemnikom razdelila 716.211 paketov s hrano. Do junija letos je bilo med 105.791 prejemnikov razdeljenih 254.275 paketov.

Pri Rdečem križu pričakujejo, da se bomo v prihodnjih mesecih srečali predvsem s povečanim številom prošenj za pomoč v obliki šolskih potrebščin, jeseni in pozimi pa s povečanim številom prošenj za finančno pomoč pri plačilu položnic za ogrevanje in elektriko. Pri Karitasu ob tem opozarjajo, da predvsem v zadnjem letu že opažajo povečanje števila uporabnikov z nizkimi dohodki, ki so jih prizadele stiske zaradi podražitev hrane in energentov. Lani so dodatno samo zaradi stroškov kurjave in elektrike pomagali skoraj tisoč gospodinjstvom v višini nekaj več kot 285 tisoč evrov.

Drsenje v revščino

V zadnjih treh letih se tudi sicer kaže vse večja zgoščenost skupine prebivalcev z dohodki 10 odstotkov nad pragom tveganja revščine. To so posamezniki, ki jih kriza ali draginja lahko hitro potegneta v revščino. Olje na ogenj temu vse bolj prilivajo podražitve energentov – ob čemer se s koncem letošnjega leta izteka vladni ukrep regulacije tržnih cen električne energije, zaradi česar bodo državljani prihajajočo zimo za električno energijo verjetno plačevali več kot minulo, zagotovo pa bodo več plačevali prihodnje leto. Lani so pri Elektro Ljubljana na primer na zahtevo dobavitelja zaradi odpovedi oziroma poteka pogodbe o dobavi električne energije odklopili 1614 merilnih mest ter 97 zaradi neplačevanja omrežnine in prispevkov.

Tveganju revščine je izpostavljena vsaka druga samska ženska nad 65 let, vsaka peta enostarševska družina in vsak deseti otrok v Sloveniji.

Že zdaj si v Sloveniji skoraj 10 odstotkov gospodinjstev pod pragom revščine ne more zagotoviti primerno ogrevanega stanovanja, v primerjavi z drugimi državami članicami EU pa je za Slovenijo značilen nadpovprečno velik delež izdatkov za energijo v celotni porabi gospodinjstev (5,2 odstotka v primerjavi s 4,1 odstotka). Obenem se Slovenija uvršča med države z največjim deležem populacije, ki zamujajo s plačili stanovanjskih stroškov in živijo v energetsko neučinkovitih stanovanjih, kjer sta prisotni vlaga in plesen.

»Osebni prejemki in dohodki ne dohajajo vrtoglavih cen osnovnih dobrin, kot so hrana in druge potrebščine,« ob tem razlaga Anita Ogulin, ki hkrati opozarja na vedno očitnejše drsenje srednjega razreda v revščino. Letos pri ZPM Ljubljana Moste - Polje beležijo, da se je število prosilcev za humanitarno pomoč v primerjavi z letom prej kar podvojilo. »Pri tem ugotavljamo, da je več kot 70 odstotkov prosilcev zaposlenih staršev, kar je že samo po sebi zgovoren podatek. Ti starši, ki so bili do nedavnega del stabilnega srednjega razreda, se zdaj soočajo z ogromnimi izzivi. Kombinacija naraščajočih cen in nepredvidenih okoliščin jih je potisnila nevarno blizu praga preživetja. Meja med ohranjanjem udobnega življenja in zdrsom v revščino je postala neverjetno tanka in v tem negotovem položaju se lahko znajde vsak, ki nima znatnega premoženja.«

Vprašanje preprečevanja revščine ni zgolj vprašanje solidarnosti. Revščina je recept za razpad celotne družbe, še opozarja Dragoš. »Ko se povečuje revščina, ne trpijo samo revni – trpijo tudi vsi ostali in celo najbogatejši. Ti imajo večje stroške za varstvo lastnine, morajo se segregirati od preostalega prebivalstva. Če si zelo bogat v zmerno ali pa zelo revni državi, je to velik udar tudi na tvojo kakovost življenja. Ne gre torej za humanitarnost, gre za to, da se nam družba dobesedno ne razsuje. Vprašanje reševanja revščine je, če si dovolimo biti egoistični, tudi vprašanje tega, kako v prihodnosti ohraniti vsaj približen standard, kot ga še uživamo danes.«