Več ko imaš, višji so popusti

Pri porazdelitvi premoženja so v Sloveniji že zdaj večje razlike kot v marsikateri zahodnoevropski državi

Zakaj se v Sloveniji več tisoč podjetnikov ukvarja z oddajanjem avtomobilov v najem, ko pa si želimo avtomobil izposoditi, prek spleta najdemo zgolj nekaj deset ponudnikov? Pri Agenciji za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) so za Mladino naredili analizo poslovnih subjektov, torej podjetij, ki imajo kot stransko dejavnost registrirano »dajanje lahkih motornih vozil v najem in zakup«. To so podjetja, ki se ne ukvarjajo s tako imenovanim rent-a-carom kot glavno dejavnostjo. Ugotovili so, da je takšnih podjetij več kot 7789, verjetno pa še več, saj lahko imajo podjetja stranske dejavnosti vpisane v aktu o ustanovitvi, ne da bi jih navajala v Poslovnem registru Slovenije. Poleg omenjenih ima kar 1756 podjetij kot glavno dejavnost registrirano obratovanje taksijev.

Zakaj se torej v Sloveniji več tisoč podjetnikov vsaj na papirju ukvarja z oddajo vozil v najem? Zelo verjetno je razlog banalen. Večina dejansko ne oddaja vozil in se ne ukvarja s taksističnimi prevozi, to počno zgolj fiktivno. Če podjetnik kot dejavnost registrira dajanje lahkih motornih vozil v najem in zakup, pa četudi mu dejansko vozila ne uspe oddati, lahko avto kupi »na podjetje« brez 22-odstotnega DDV. Tako tudi ni presenetljivo, da avtomobile, predvsem najdražje, nadpovprečno pogosto kupujejo podjetja. Prejšnji mesec smo denimo v državi na novo registrirali 12.889 vozil, od teh so jih kar 4714 kupila podjetja, razberemo iz javno dostopnega registra. Med osebnimi vozili je na začetku meseca neko podjetje v Mariboru registriralo volva XC90, v Celju je bil registriran BMW X5, v Logatcu mercedes E 220, v Ljubljani pa je bil 3. junija za podjetje kupljen 3,3 tone težki maybach GLS 600, ki stane okoli 200 tisoč evrov.

Na seznamu junija na novo registriranih vozil, ki so jih kupila podjetja, je tudi več kot 200 električnih vozil. Od leta 2022 velja poseben režim. Praviloma morajo zaposleni – večinoma so to vodstveni delavci – za uporabo službenih vozil v zasebne namene plačevati boniteto. A za električna vozila to po novem ne velja. Če delodajalec delojemalcu zagotovi osebno motorno vozilo na električni pogon, je vrednost bonitete nič, ne glede na vrednost vozila. V Slovenskem državnem holdingu (SDH) recimo v novih priporočilih, ki jih podjetja, združena vanj, praviloma upoštevajo, priporočajo nakup do 90 tisoč evrov vrednih električnih avtomobilov. Dars je zato letos že kupil 60 tisoč evrov vredno teslo Y long range, v Petrolu pa člani uprave uporabljajo tudi BMW ix3 – v obeh primerih zastonj, brez plačevanja dohodnine.

So v Sloveniji podjetniki v povprečju po prihodkih in premoženju res vsi na ravni zaposlenih z minimalno plačo – kot je videti vsaj formalno, na papirju?

Tako kot za kupovanje službenih osebnih vozil, ki se dejansko uporabljajo v zasebne namene, velja tudi za druge dobrine. Podobno lahko iznajdljivi podjetniki poceni pridejo do plovil, z 22-odstotnim popustom si lahko kupijo počitniško hišo, uradno namenjeno poslovnim srečanjem, in seveda lahko za podjetje kupijo tudi nepremičnino, v kateri živijo, a se vsaj formalno uporablja še kot poslovni prostor, z vsemi stroški od elektrike do vode ali odvoza smeti, pri plačilu katerih ne plačujejo DDV.

Lepo je biti podjetnik

Kot so mediji v preteklosti že večkrat poročali, v Sloveniji na novo zgrajena stanovanja pogosto kupujejo podjetja. Marca letos je portal Necenzurirano poročal, da je eno od 60 kvadratnih metrov velikih luksuznih stanovanj v Šumiju, novi elitni zgradbi v središču Ljubljane, kjer je bila cena kvadratnega metra več kot 7000 evrov, kupil bivši generalni direktor policije Marko Pogorevc. A stanovanje, ki naj bi stalo 400 tisoč evrov, je dejansko kupilo njegovo podjetje Atlantik Group, registrirano med drugim tudi za »oddajanje in obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin«. To pomeni, da se je Pogorevc, če bo stanovanje res uporabljal za zasebne namene, s tem očitno izognil plačilu davka.

Celo hrana, uradno registrirana kot reprezentanca, je lahko del podjetnikovih stroškov. Ali pa električna kolesa, ki so v zadnjem času v modi. V Sloveniji imamo kar 5375 poslovnih subjektov, ki imajo med stranskimi dejavnostmi registrirano dajanje športne opreme v najem in zakup. Vsi ti si lahko kupijo recimo električna kolesa brez DDV – oziroma jih ta stanejo 22 odstotkov manj, kot stanejo navadnega državljana. V večini teh primerov se iznajdljivi podjetniki ne izognejo le plačilu DDV. Takšna rešitev prinaša še druge koristi: posamezniku se tako zvišuje neto razpoložljivi dohodek, saj nekaterih zasebnih izdatkov ne krije iz plače, njegovo podjetje pa s tem plačuje nižje davke, ker se stroški povečujejo. Če predpostavljamo, da je v Sloveniji veliko takšnih posameznikov, ki dejansko živijo tako, da si pomagajo z nakupi prek podjetja, je razlika z redno zaposlenimi očitna.

Navaden delavec, najbolj povprečen državljan, ki je redno zaposlen in živi v štiričlanski družini, kjer eden od staršev zasluži povprečno plačo, drugi pa 67 odstotkov povprečne plače, je v povprečju obremenjen s približno 35 odstotki davkov in prispevkov. Če nekdo živi ob pomoči svojega podjetja, so njegove obremenitve precej manjše. Leta 2021 je bilo recimo v Sloveniji slabih 60 tisoč posameznikov, ki so kot podjetniki opravljali neko dejavnost, večinoma so bili registrirani kot samostojni podjetniki. Iz tega števila so izključeni tako imenovani normiranci, ki plačujejo štiri odstotke davka na vse prihodke. Glede na zadnja poročila ministrstva za finance je njihova povprečna efektivna davčna stopnja, to je razlika med davčno obveznostjo in davčno osnovo, znašala zgolj 11,1 odstotka. Podjetniki, ki opravljajo neko dejavnost, so torej leta 2021 plačali le 11,1-odstotni davek. To pa ustreza davku zaposlenih z minimalno plačo – ti so leta 2021 po analizi ministrstva za finance plačali, z upoštevanjem vseh olajšav, 11,9 odstotka dohodnine.

Naj si vsak sam odgovori na vprašanje, ali so v Sloveniji podjetniki v povprečju po prihodkih in premoženju res na ravni zaposlenih z minimalno plačo? Bogatejši ko si, cenejše je življenje, višji so popusti.

Redno zaposleni v povprečju za osnovno zdravstveno zavarovanje plačujejo 276 evrov na mesec, samostojni podjetniki pa le 164 evrov.

Sodeč po zadnjem poročilu javne zdravstvene zavarovalnice redno zaposleni v povprečju za osnovno zdravstveno zavarovanje plačujejo 276 evrov na mesec, samostojni podjetniki pa le 164 evrov. Kmetje, ki tudi sodijo v kategorijo samozaposlenih, ki opravljajo dejavnost, plačujejo še manj, in sicer v povprečju zgolj 69 evrov na mesec, pri čemer imajo vsi enake zdravstvene pravice. Podobno velja pri pokojninah. Glede na zadnje poročilo zavoda za invalidsko zavarovanje za pokojnine redno zaposleni plačujejo v povprečju 313 evrov na mesec, samostojni podjetniki pa v povprečju plačujejo zgolj 129 evrov na mesec – kmetje celo zgolj 27 evrov. Ker pri slovenskem pokojninskem sistemu prav tako velja solidarnostno načelo, to pomeni, da tudi pri pokojninah redno zaposleni delno »pomagajo« podjetnikom. Ali še drugače, približno osem odstotkov tistih, ki plačujejo v pokojninsko blagajno, je zasebnikov, a ti zaradi najrazličnejših olajšav in drugih pravil v blagajno prispevajo le pet odstotkov denarja.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je lani objavila svojo dohodninsko odločbo za leto 2021, ko je še delala v svojem podjetju, torej v odvetniški pisarni. Iz nje izhaja, da je leta 2021 v povprečju plačala 433 evrov prispevkov za socialno varnost na mesec, povprečni zaposleni pa je leta 2021 plačal skupaj 589 evrov prispevkov za zdravstvo in pokojnine. Zakaj takšna razlika? Razlog je seveda v tem, da si je Nataša Pirc Musar izplačevala podpovprečno plačo. Če bi si izplačevala visoko plačo, ki si jo je kot ugledna odvetnica zaslužila, bi bila lahko pri dohodnini uvrščena v najvišji dohodninski razred, v katerem so bili leta 2021 dohodki obdavčeni 50-odstotno. Ker pa si je izplačevala nižjo plačo, razliko pa v obliki dividend, pri katerih je bila obdavčitev manj kot 27-odstotna, odvisno od drugih meril, pa je tako v povprečju plačala manj davščin in si zagotovila višji neto dohodek.

Egalitarni?

Po tako imenovanem Ginijevem koeficientu dohodkovne neenakosti je Slovenija med državami z največjo stopnjo dohodkovne enakosti na svetu. Po zadnjih podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ima celo drugi najnižji Ginijev koeficient dohodkovne neenakosti, ki znaša 0,25. Na prvem mestu je Slovaška s koeficientom 0,22. Sodeč po teh podatkih naj bi bila slovenska družba ena najbolj egalitarnih.

Vsakoletni podatki finančne uprave o pobrani dohodnini to tezo dokazujejo. Najbogatejši so v Sloveniji, glede na izjave podjetniških organizacij, tisti, ki – navajamo – »najbolj prispevajo k našemu razvoju«, to je »najproduktivnejši sloj«, pogosto so opredeljeni tudi kot »razvojni inženirji«, ki lahko dosežejo gospodarski preboj ali največ prispevajo h gospodarskemu preboju, posamezniki, ki potrebujejo kisik, da lahko polno zadihajo. Glede na najrazličnejše reforme, ki so merile na ta sloj, gre za ljudi, ki imajo dohodke v višini več kot 2,5-kratnika povprečne plače, torej več kot 3300 evrov neto.

Takšnih posameznikov je v Sloveniji, glede na zadnje poročilo o porazdelitvi dohodnine iz leta 2021, okoli 28.500. V skladu z marksistično teorijo, po kateri so ljudje razdeljeni po posameznih razredih, je v Sloveniji bogatašev še manj. Prosto po Karlu Marxu so na koncu prehranjevalne verige kapitalisti, ki ne delajo. Kapitalisti niso le podjetniki, ampak so to predvsem posamezniki, katerih večji ali večinski del prihodkov sestavljajo pasivni viri. To so torej tisti, ki ne hodijo v službo, ki dohodkov ne zaslužijo z delom, ampak z različnimi rentami, predvsem z dividendami, obrestmi, oddajanjem nepremičnin v najem in podobno. Na finančnem ministrstvu so za nas zbrali in izračunali velikost tega razreda slovenskih kapitalistov. Sodeč po zadnjih dosegljivih podatkih iz leta 2020 je bilo tedaj v Sloveniji 919 posameznikov, ki so iz pasivnih virov zaslužili več kot 63 odstotkov svojih dohodkov. Natančneje, vsak izmed omenjenih je leta 2020 prejel v povprečju za 353 tisoč evrov različnih rent.

Značilnost tega razreda je, da se debeli. Leta 2016 je vsak posameznik v povprečju prejel 186 tisoč evrov rent, leta 2007 pa 178 tisoč evrov. Druga značilnost tega sloja je, da so njegovi pasivni viri manj obdavčeni kot pri drugih interesnih skupinah. Pri najbogatejših so lahko dohodki iz dela obdavčeni v povprečju s 45,7 odstotka – toliko dohodnine je recimo leta 2021 plačalo 461 tistih, katerih dohodek je znašal več kot deset povprečnih plač, prej omenjeni kapitalisti pa so za svoje pasivne vire državi plačali le 24,4 odstotka davka. Toda zelo verjetno je ta slika popačena, ker številni življenjske stroške financirajo prek podjetij. Še ceneje je, če si kapitalskih dobičkov ne izplačuješ in če za zasebno življenje bremeniš – kolikor se pač da – podjetje. Ta praksa pri dohodkovni neenakosti ni razvidna, postane pa razvidna pri razdelitvi premoženja.

Za pokojnine redno zaposleni na mesec plačujejo v povprečju 313 evrov, samostojni podjetniki pa v povprečju zgolj 129 evrov.

Najbogatejši

V Sloveniji imajo fizične osebe v bankah kar 26 milijard evrov gotovine. V slovenskem nepremičninskem združenju Fiabci so v zadnjih letih zbrali še druge podatke o premoženju v državi. Po njihovih izračunih naj bi imele pravne in fizične osebe v lasti okoli 400 milijard evrov premoženja. Polovica tega zneska, 240 milijard, odpade na nepremičnine, 76 milijard znaša premoženje pravnih oseb, 33 milijard evrov naj bi bila vrednost najrazličnejših vrednostnih papirjev, recimo obveznic pokojninskih skladov; vrednost osebnih avtomobilov so ocenili na 10 milijard in tako naprej. V Sloveniji so dohodkovne razlike razmeroma majhne: odstotek tistih z najvišjimi dohodki, to so posamezniki, ki na mesec zaslužijo več kot tri povprečne plače, je leta 2021 skupaj zaslužil 6,1 odstotka celotnega dohodka vseh zavezancev. Pri razporeditvi premoženja, kjer se veliko bolj kot pri dohodku upoštevajo opisane prakse, pa je slika drugačna.

Že pred leti so marsikoga presenetili podatki geodetske uprave o porazdelitvi nepremičninskega premoženja. Iz popisa nepremičnin izhaja, da ima v Sloveniji deset odstotkov prebivalcev v lasti nepremičnine, katerih vrednost je 34* odstotkov celotne vrednosti nepremičnin. Marko Novak, predsednik združenja Fiabci, kjer si prizadevajo za pravičnejšo obdavčitev premoženja, je na podlagi mednarodnih primerjav letos izračunal razdelitev vsega premoženja v Sloveniji. Primerjave, ki jih je opravil z uporabo Podatkovne zbirke o neenakosti v svetu (WID), kažejo, da ima odstotek najbogatejših prebivalcev Slovenije v lasti 23,2 odstotka premoženja, torej ne le nepremičnin, ampak tudi preostalega kapitala. Sodeč po tem naša družba ni tako egalitarna, kot radi ponavljamo. V Belgiji ima najpremožnejši odstotek recimo v lasti le 15 odstotkov premoženja, na Danskem 22 odstotkov, tudi italijanski mega bogati v relativnem smislu niso tako premožni kot v Sloveniji, odstotek teh ima v lasti 22 odstotkov premoženja, na Nizozemskem ima ta sloj v lasti 16 odstotkov premoženja in tako naprej. Še v Veliki Britaniji, eni od zibelk neoliberalizma, imajo najbogatejši v lasti manj premoženja kot najbogatejši v Sloveniji, 21,3 odstotka.

Zakaj je tako in zakaj se bo slovenska družba – ki je po teh podatkih že presegla razlike, uveljavljene v številnih zahodnoevropskih državah – še bolj razslojevala, je jasno. Po ta mesec objavljenih izsledkih raziskave revije Manager je stoterica najbogatejših Slovencev bogatejša za 15 odstotkov oziroma za nekaj več kot milijardo evrov – skupaj imajo 8,1 milijarde evrov premoženja. Eden od razlogov za to je davčno okolje. Nepremičnine so v Sloveniji, tudi v primerjavi z drugimi državami, najbolj priljubljena in najdonosnejša naložba. Kjer so kapitalski trgi bolj razviti, ljudje varčujejo v delnicah, v Sloveniji pa varčujejo v nepremičninah. A davka na nepremičnine dejansko nimamo. Italija z nepremičninskimi davki vsako leto zbere za 2,5 odstotka BDP, Slovenija le 0,6 odstotka. Podobno je pri obdavčitvi drugih kapitalskih dohodkov: v OECD so naši državi že leta 2018 pri pregledu davčne politike predlagali progresivno obdavčitev dohodkov iz kapitala na način, ki ga v Sloveniji poznamo pri dohodnini, ali pa naj bi po zgledu Francije na dohodke iz kapitala obračunala še socialne prispevke.

A vsaj nekaj gotovo drži: slovenskim podjetnikom se pod Alpami ne godijo krivice, kot bi morda lahko kdo razbral iz zadnje poteze delodajalskih organizacij in njihovega izstopa iz ekonomsko-socialnega sveta. Delodajalske organizacije so protestno izstopile zaradi sprejetega zakona o dolgotrajni oskrbi, po katerem bomo v Sloveniji z dvema odstotnima točkama obremenili bruto plače. Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo, če bi uresničevanje zakona o dolgotrajni oskrbi financirali z višjo obdavčitvijo kapitala, ne pa dela. No, morda tudi do tega še pridemo. Pri pokojninski reformi namreč na ministrstvu za delo predlagajo: »Ob iskanju novih virov financiranja pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter spremenjenih družbenih razmerjih bi bilo smiselno razmisliti, da se breme pokojninskega sistema delno prenese tudi na posameznike, ki pridobivajo dohodek iz kapitala.«

* V prvi različici članka smo pomotoma zapisali, da ima 10 odstotkov najbogatejših v lasti 60 odstotkov vrednosti nepremičnin. Dejansko pa jih ima po podatkih Gursa iz leta 2016 34 odstotkov. 

Najbogatejši odstotek

Koliko premoženja ima v lasti odstotek najbogatejših v posamezni državi

Belgija 14,97 %
Nizozemska 16,43 %
Velika Britanija 21,30 %
Italija 22,09 %
Danska 21,64 %
Norveška 22,70 %
Slovenija 23,21 %
Francija 26,77 %
Češka 26,98 %
Švedska 27,65 %
Nemčija 28,63 %
Poljska 30,22 %
Avstrija 30,61 %
Madžarska 33,36 % 
ZDA 34,88 %

Premoženje srednjega sloja

Koliko premoženja ima v lasti 50 odstotkov ljudi v posamezni državi

Poljska *–0,73 %
ZDA 1,5 %
Italija 2,53 %
Avstrija 3,11 %
Nemčija 3,40 %
Norveška 3,62 %
Madžarska 3,90 %
Danska 4,02 %
Velika Britanija 4,64 %
Švedska 4,79 %
Češka 4,84 %
Francija 4,91 %
Slovenija 5,79 %
Belgija 7,46 %
Nizozemska 8,95 %

Vir: Wid.world * negativno premoženje zaradi posojil