Zgolj še ena protitujska vlada

Avtobus s podobo dr. Roberta Goloba in velikim napisom Svoboda po istoimenski politični stranki je 30. marca lani prispel v Belo krajino. Šlo je za predvolilni obisk slab mesec pred parlamentarnimi volitvami, med katerim je Golob s sodelavci kot »prvo simbolno dejanje« nove vlade napovedal odstranitev rezilne žice na slovensko-hrvaški meji, saj njegova stranka svobodo zagotavlja že v imenu, »in žica je tipičen primer nesvobode«. Pred dvema tednoma je vlada Roberta Goloba sprejela mnenje, da je možnost zaprtja meje in prepovedi sprejemanja beguncev, ki jo navaja zakon o tujcih, skladna z ustavo. Ustavno sodišče je namreč primorano o tem ponovno odločati, čeprav je ureditev pred leti že razglasilo za neustavno, saj krši osnovne človekove pravice. Gre pravzaprav za metaforično žico, papirnato in nič manj nevarno ograjo na meji.

Robert Golob ni prvi, ki je z obljubami o spoštovanju vladavine prava ter univerzalnih in neodtujljivih človekovih pravic na volitvah premagal Janeza Janšo, ki po vsakokratnem prevzemu oblasti vlada še z nekoliko tršo roko, več avtoritarnosti in represije. To je pred tem recimo uspelo tudi dr. Miru Cerarju. A bolj ko so se zmagovalne volitve oddaljevale, jasneje je postajalo, da so bile to predvsem lepe besede, ki so jih volivci želeli slišati. Pristojno notranje ministrstvo, ki ga je vodila ministrica iz kvote Cerarjeve stranke dr. Vesna Györkös Žnidar, je le še okrepilo tam že tako globoko zakoreninjeno protitujsko miselnost. Vlada in državni zbor sta potem januarja 2017 na ministričin predlog potrdila spremembe zakona o tujcih, s katerimi je Slovenija uvedla eno izmed najrestriktivnejših in najbolj nehumanitarnih omejitev pravice do azila daleč naokoli. Točneje, možnost, da državni zbor na predlog vlade zapre meje in neha sprejemati prošnje za azil in se tako odpove številnim mednarodnim konvencijam. Te kot eno izmed osnovnih človekovih pravic določajo prav obveznost države, da sprejme tujega državljana, ki prosi za pomoč, ga nahrani in mu zagotovi streho nad glavo in vsaj obravnava njegovo prošnjo, četudi mu gostoljubje kasneje odreče. Ministrica je po potrditvi zakona v državnem zboru dejala, da je brezpogojno vztrajanje pri varovanju človekovih pravic preživeto, saj bi bil sicer ogrožen obstoj Evropske unije in evropskega načina življenja.

Nemalo ljudi in organizacij je tedaj opozarjalo, da je resnica pravzaprav nasprotna: da je ravno odrekanje človekovim pravicam, ki naj bi edine še nekoliko ločevale Evropo od preostalega sveta, glavna grožnja evropskemu načinu življenja. Pred glasovanjem o zakonu v državnem zboru je Cerarju pisal celo Thorbjørn Jagland, generalni sekretar Sveta Evrope, pod pokroviteljstvom katerega deluje Evropsko sodišče za človekove pravice, in ga pozval k ponovnemu premisleku, a niti to ni pomagalo. Zagovorniki človekovih pravic doma in v tujini so bili enotni v zgroženosti, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer pa je na ustavno sodišče vložila zahtevo po presoji ustavnosti zakona. Ustavno sodišče je dobri dve leti kasneje zakon v tem delu razglasilo za neustaven in ga tudi razveljavilo.

A vlada Janeza Janše, ki sta jo poleg SDS in NSi sestavljali še SMC in DeSUS, je marca 2021 možnost zaprtja meje preprosto ponovno uvedla. Tedaj so presojo ustavnega sodišča zahtevali poslanke in poslanci opozicije oziroma 36 poslancev, med katerimi so bili tudi sedanji ministri Luka Mesec, Marjan Šarec, Alenka Bratušek in Matjaž Han, ki so pred dvema tednoma glasovali za vladno mnenje, da je z zakonom o tujcih vse v redu. Slednji je takoj naravnost povedal, da je šlo za glasovanje v paketu, in sicer o točkah, ki naj bi bile poprej že usklajene, vendar glede mnenja vlade o zakonu o tujcih ni bilo tako. Enako so zatrdili preostali trije, pri čemer se je Mesec zavezal k aktivnostim za odpravo tega mnenja, Šarec pa je dokaj prostodušno dejal, da so v opoziciji podpisovali marsikaj, da pa je zaradi domnevno »zaostrenih migracijskih razmer« nujen takšen zakonodajni odziv. Mnenje so sicer pripravili na ministrstvu za notranje zadeve, ki ga vodi Boštjan Poklukar iz kvote Svobode, stranke, ki je – kot nekoč Stranka Mira Cerarja – na volitvah zmagala z obljubami o spoštovanju ustave in človekovih pravic.

Golobova vlada je na področju notranjih zadev, migracij in azila zgolj nadaljevanje prejšnje vlade.

Odziv zagovornikov človekovih pravic je bil pričakovano podobno zgrožen kot v času, ko sta tovrstno protitujsko zakonodajo zagovarjali Cerarjeva in Janševa vlada. Oglasila se je tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar in dejala, da je »negativno presenečena«, saj »je ustavno sodišče že presodilo, da ustava takih posegov v temeljne človekove pravice ne dopušča«. Varuh človekovih pravic Peter Svetina je vladi pojasnjeval, da je »pravica do azila izpeljana iz absolutne prepovedi mučenja, ki je ni dopustno omejevati niti v primerih izrednih oziroma kriznih razmer«.

Zadnjo besedo bo seveda imel pristojni parlamentarni odbor za notranje zadeve, ki ga vodi Tereza Novak, nekdanja direktorica Slovenske filantropije, nevladne organizacije, ki že desetletja izvaja integracijske in druge programe za begunce in prosilce za azil. Če bi odbor pod njenim vodstvom, čeprav gre za poslanko Svobode, ustavnemu sodišču poslal mnenje državnega zbora, da je zakon o tujcih v tem delu skladen z ustavo, potem nima več smisla govoriti o kakršnikoli načelnosti vlade Roberta Goloba in njegove stranke. Da bi se to zgodilo, si sicer ne zna predstavljati niti predsednica odbora sama, ki podrobneje ni želela komentirati nastalega zapleta, preden se na to temo ne opravijo vsi potrebni pogovori z vsemi vpletenimi.

A še ne tako davno, dobro leto bo tega, si marsikdo verjetno ni predstavljal, da bodo v sedanji koaliciji potrebni tako osnovni pogovori o spoštovanju človekovih pravic. Poslanci Svobode in drugih koalicijskih strank so tedaj z navdušenjem poslušali program Tatjane Bobnar in jo potrdili za notranjo ministrico. Bobnarjeva je že takrat napovedala spremembe zakona o tujcih v tem delu. Dr. Simona Zavratnik s Fakultete za družbene vede, ki je sodelovala v ožji ministričini ekipi in je bila odgovorna za priprave zakonodajnih sprememb na področju begunstva in migracij, pojasnjuje, da te določbe »ne bi smele ugledati luči sveta v novem zakonu o tujcih«, ki so ga začeli pripravljati pod vodstvom Bobnarjeve, in »jih v zakonu o tujcih tudi absolutno danes ne bi več bilo, če bi bila na čelu notranjega ministrstva še vedno njena ekipa«.

Dejstvo, da je ustavno sodišče državni zbor zaprosilo za mnenje v tej zadevi – v kar se je prostovoljno vmešala tudi vlada –, kaže, da se pred ustavnim sodiščem začenja (ponovna) obravnava zakona o tujcih oziroma določb o zapiranju meje in odrekanju pravice do azila. Sodišče zbira vse potrebne informacije, da se bo lahko začelo ukvarjati z zadevo. Ko je o tem konec leta 2019 odločalo prvič, so bili ustavne sodnice in sodniki skorajda soglasni. Samo en sodnik, dr. Klemen Jaklič, je glasoval za ustavnost teh zakonskih določb in to tudi zagovarjal v ločenem mnenju, pri čemer ga je nekdanji predsednik vrhovnega in ustavnega sodišča Franc Testen javno obtožil namernega zavajanja in celo »prilagoditve« besedila zakona o tujcih, da je lahko sploh utemeljil svoj glas za zakon.

V čem se Golobova vlada še razlikuje od Janševe, če se celo v odnosu do beguncev ne več?

Zdaj bodo torej ustavni sodnice in sodniki ponovno začeli razpravo o (ne)ustavnosti praktično enakih določil zakona o tujcih, za katere so pisci na čelu s tedanjim notranjim ministrom Alešem Hojsom zatrjevali, da so spisane tako, da bodo presojo ustavnosti prestale. Sodnik poročevalec, ki bo spisal predlog odločbe in iskal podporo za svoj pogled na zadevo, je ravno Jaklič. In od vlade Roberta Goloba je dobil sporočilo, ki bi ga pričakoval kvečjemu od vlade Janeza Janše – naj se bori, da zakon ostane v veljavi.

Golob volitev ni dobil z obljubami o družbenih spremembah. Od Janše ga v resnici pomembno ločuje le odnos do človekovih pravic in s tem do spoštovanja različnosti. Pa ga res? Težava je, ker ne gre zgolj za odnos do beguncev, pač pa tudi za upravljanje policije, katere vodenje bo očitno zaupano policistu brez zakonsko določenih vodstvenih izkušenj, ki poleg tega na najodgovornejša mesta v policiji (ponovno) postavlja vedno številnejše policijske šefe, ki so pod prejšnjo vlado po nareku politike izvajali represijo nad motečimi družbenimi skupinami in posamezniki. Da o napovedanih rekordnih naložbah v orožje za slovensko vojsko niti ne govorimo.

Oziroma kot sociološka opažanja pojasnjuje dr. Simona Zavratnik: »Ta vlada na področju notranjih zadev, še posebej pa na področju migracijskih in azilnih politik pomeni popolno nadaljevanje dosedanje desničarske politike, politike prejšnje vlade in prejšnjih vlad nasploh. Gre za 30 let diskurza, ki ni diskurz človekovih pravic, in ne gre za urejanje migracij na zakonit in dobronameren način. Tudi ni več nobenega sodelovanja s civilno družbo, to je vse farsa.«