Zvezdan Martič / »Sam sem osebno takoj za to, da se Studio City vrne. A to ni moja odločitev.«

Zvezdan Martič je 13. julija postal predsednik uprave RTV Slovenija. Podprlo ga je 16 članov sveta od 17, takoj po izvolitvi pa je napovedal, da bo najprej uredil odnose v hiši. Razmere na RTV Slovenija, predvsem pa na TV Slovenija, so nevzdržne. Poskus političnega prevzema in razgradnje, ki je potekal v letih Janševe vlade in se je zavlekel še za dodatno leto, je pustil posledice. Ne samo pri kadrih, ne samo pri financah, ne samo pri vsebini, informativni program TV Slovenija, paradni konj te medijske hiše, je izgubil gledalce in gledalke, izgubil je verodostojnost. To bo zelo težko povrniti. Bo Zvezdan Martič zmogel? Je pravi človek na pravem mestu? Na TV Slovenija je že več kot 30 let, bil je voditelj, novinar, urednik, pomočnik direktorice, snemal je dokumentarne filme, postavil MMC, gotovo do podrobnosti pozna delovanje hiše. In še nekaj, pridružil se je stavkajočim, ki se na RTV Slovenija borijo za javnost. Naloga, ki jo ima pred seboj, je težka, za zdaj ga, kar je bistvenega pomena, kolektiv podpira.

V Utripu iz lanske jeseni ste se vprašali, zakaj za vraga sploh potrebujemo medije, če je že vse na spletu, vprašali ste se, ali novinarski poklic res lahko opravlja kdorkoli, da je le simpatizer prave stranke. Kako danes, skoraj leto kasneje, odgovarjate na ti vprašanji. 

Bili sta retorični. In moj odgovor je enak, obe sta nepotrebni. Stališča o odvečnosti in podrejenosti novinarjev, za kar se nekateri zavzemajo, so sporna, novinarstvo je eden od ključnih elementov demokratične družbe. Pri tem vztrajam.

Pridružili ste se stavki novinarjev in drugih ustvarjalcev vsebin RTV Slovenija. Zakaj ste stavkali? 

Razmere v hiši so bile zelo slabe. Začelo se je z vsiljenim programsko-produkcijskim načrtom, po nepotrebnem je bilo ukinjenih nekaj oddaj, potekali sta deprofesionalizacija in degradacija novinarskega poklica, neznanje je šlo v skrajnosti.

Razumem in pritrjujem, zanima me, zakaj ste se osebno pridružili stavki, navsezadnje niste občutili takšnega pritiska kot nekateri. 

Res nisem bil v takšnem položaju. Nekaj časa so mi ti, ki so začeli uničevati nacionalno medijsko hišo, dali relativno mir. Ko so zamenjali nekdanjo direktorico TV Slovenija Natalijo Gorščak, so sicer odstavili tudi mene, ki sem bil eden od njenih pomočnikov. A ko sem gledal, kaj se dogaja, ko sem opazoval, kako te stvari potekajo v nasprotju z vsem, v kar verjamem in kar imam rad, ko sem videl, da stvari propadajo, nisem le sedel in opazoval z varne razdalje. To nisem jaz. Ko vidim človeka, ki je padel, mu dam roko, ko vidim starejšo gospo, ki nese težko vrečo po stopnicah, ji pomagam – to so me naučili še v socializmu, četudi kaj takega danes ni več moderno. Kako naj bi sedaj gledal kolegice in kolege, ki se borijo za nekaj, v kar verjamem tudi sam, pri tem pa bi bil tiho, na varnem, v bunkerju. Seveda sem stavkal.

Kaj je bil glavni cilj tega dogajanja na RTV Slovenija? Uničenje? Prevzem? 

Ne vem in ne želim špekulirati, znana pa so dejanja, znana sta odgovornost in končni rezultat. Definitivno se je RTV uničevala. Ali je bilo to načrtno, ali se je zgodilo postopoma, ali samo od sebe, ni važno. Morda so imeli nekateri posamezniki na začetku res dobre namene, pa so šli ti po zlu, saj ljudje niso bili dovolj sposobni. Nazadnje so se stvari zbistrile. Nazadnje, v zadnjih mesecih, je postalo jasno, da je šlo za načrtno uničevanje. Pogodbe so nastajale mimo pravne in kadrovske službe. Nekatere ljudi so zaposlovali zgolj zato, da bi bili zaščiteni, skrivali so se računi, prikrival se je pravi finančni položaj.

Ne gre za naključje, za smolo, za neznanje, gre za uničevanje po kopitu za menoj potop.

Oddaje je najlažje ukinjati, to lahko delajo tudi tisti, ki o televiziji ne vedo nič. Proces prenove bo trajal nekaj časa, upam, da bodo vsak mesec vidne spremembe na bolje.

Ko je bil nov zakon o RTV najprej sprejet in kasneje potrjen na referendumu, so se takoj pojavili očitki, da ne gre za depolitizacijo, pač pa za politizacijo RTV. Da je po komunistih, SD in SDS zdaj na vrsti Gibanje Svoboda. Še največja evropska parlamentarna skupina EPP misli tako. 

Nisem član nobene stranke. Hkrati sem dovolj star, da bi bil lahko član tudi neke druge stranke, pa me tam ni bilo. Tudi velika večina tistih, ki danes delajo na RTV Slovenija, ni bila nikoli članov te stranke. Večina jih je za kaj takega tako ali tako premlada. In Gibanje Svoboda? Beremo, kako je vladajoča stranka neorganizirana, da nima kadrov, da nima lokalne mreže, kakšne napake dela, in sprašujem vas, kako bi lahko takšna neorganizirana stranka sploh prevzela največji javni zavod v Sloveniji. V resnici je drugače. Srečno naključje je, da je civilni sferi, javnosti, tihim posameznikom in velikanski množici ljudi, ki je glasovala na referendumu, uspelo omejiti politiko in njene interese. Zdaj smo na vrsti tisti, ki nam ni vseeno za RTV Slovenija.

Lahko je s prstom kazati na politiko, na državo, da je kriva za propadanje hiše. A ni edina. Del odgovornosti nosijo nekdanje uprave, paradoksalno tudi zaposleni. Zadnji dve leti sta kulminacija vsega, kar se je dogajalo prej. Na televiziji ste že več kot 30 let, kako vidite njen razvoj? 

Ne govoriva le o televiziji, govoriva tudi o radiu, o MMC, o vseh preostalih delih, in povsod ni slabo. Sam sem bil vedno kritičen do dogajanja na TV Slovenija, do razmer v hiši. Spomnim se, da sem v nekem starem Utripu v času evropskega prvenstva v košarki govoril, da je res nenavadno, da ta šport prenaša komercialna medijska hiša, pri tem pa sodelujeta naša nekdanja sodelavca. Vsak izmed nas bi moral biti dejavnejši, vsak izmed nas bi lahko naredil kaj več. Ampak ne želim iskati krivcev, iščem rešitve, pogledati je treba, kaj je narobe, in poskušati to popraviti. Vseeno je, kdo je kriv, da je miza polomljena, dajmo, popravimo jo.

Tako preprosto pač ni, morda pa se bo ta miza še enkrat polomila. Javni zavod potrebuje katarzo, očiščenje, iskanje odgovornosti. Boste računsko sodišče in druge preiskovalne organe pozvali, naj raziščejo, kaj se je dogajalo zadnji dve leti? 

Seveda, pa ne samo računsko sodišče. Najprej se bomo stvari lotili sami, z revizijami bomo poskušali ugotoviti, kaj je res in kaj ni, kaj je z vsemi informacijami, ki krožijo po hodnikih, kaj je s pogodbami, ki so nastale mimo pravne službe – gotovo se je v zadnjih dveh letih, pa tudi že prej, dogajalo veliko spornih stvari. Tak pregled je nujen že zato, da bomo lahko normalno delali naprej, ne da bodo še dolgo iz omar padali okostnjaki.

Se vam zdi prav, da mora vaš predhodnik Andrej Grah Whatmough kazensko odgovarjati za morebitna kazniva dejanja, ki naj bi jih bil storil na položaju direktorja RTV Slovenija? Kako globoko v omare boste torej pogledali? 

Pred zakonom smo vsi enaki. Če je kdo storil kaznivo dejanje, mora zanj odgovarjati. Na koncu je to stvar sodišč, ne pa naloga predsednika uprave javnega zavoda, da kazensko preganja kogarkoli.

Kaj boste storili z različnimi disciplinskimi postopki in opomini pred odpovedjo, ki jih je sprožila prejšnja uprava? Tudi s svojo? 

Vse t e opomine bomo pr eklicali, le mojega ne.

Bili so oblika pritiska na upirajoče se zaposlene. 

Bili so izrečeni s pozicije moči. A ne samo to. V pravnem smislu je bilo v njih zapisanih veliko napak, že v mojem je bilo napačno navedeno delovno mesto, na katerem sem bil zaposlen. Skratka, pri vsem skupaj je bila zadaj želja, da bi se ljudje ustrašili, da bi se nehali upirati. Pomislite, v studiu je bila zbrana množica ljudi, kakšnih 70 nas je bilo, ne samo novinarjev in novinark, pač pa tudi režiserji, ljudje iz produkcije, montažerji, posamezniki iz izobraževalnega, dokumentarnega programa, z radia, iz MMC … Vsi ti so tvegali svoja delovna mesta, vsi ti so se uprli, nazadnje so bili izpostavljeni le novinarji. In veste, zakaj? Mantra prejšnjega vodstva hiše je bila, da stavka le peščica nezadovoljnih novinarjev in nihče drug.

Govorili ste o pogumu. Vsi niso stavkali. Kaj storiti s tistimi, ki so v strokovnih službah ali kje drugje le kimali, četudi so vedeli, da potekajo škodljive stvari? 

Nikakršnega lova na čarovnice se ne bomo šli.

Logično, lustracija je nekaj slabega. 

Vsak posameznik se je odločil, kot se je. Nekateri med nami so bolj konformistični, nekateri se ne želijo izpostavljati, nekateri imajo druge zadržke, niso vsi novinarji te hiše leta 1991 snemali dogajanja na bojiščih. Ljudje smo različni, nekateri se ne želijo žrtvovati. To je človeško. Tudi leta 1941 so nekateri še vedno pekli kruh in ga prodajali obojim, Italijanom in aktivistom OF. In saj veste, tisti, ki so v prvih vrstah, navadno umrejo. Vsi na to tveganje niso pripravljeni, vsi se ne želijo spoprijeti z vodstvom in politiko.

V svoji karieri ste bili novinar, bili ste urednik, voditelj. Veste, kaj je profesionalno poročanje. Kakšni se vam zdita oddaji Arena in Panorama, kakšna se vam zdi oddaja Intervju, kjer gost govori o Adolfu Hitlerju kot neki skorajda pozitivni osebi, voditeljica pa se nasmiha? 

Mislim, da bo o intervjuju z dr. Matjažem Gamsom mnenje podala varuhinja gledalčevih pravic, in če se ona oglasi, potem je nekaj že narobe. Oddajo Arena sem zelo težko gledal. V bistvu sem jo gledal le, ko sem pripravljal Utrip ali kaj podobnega. Večina posnetih Aren ni izpolnjevala zahtevanih standardov, ne novinarskih in ne kakšnih drugih. Tudi Panoramo zelo malo gledam, to ni moja zvrst poročanja, spodrsljaji pa so bolj posledica dejstva, da oddaja ni narejena profesionalno.

Boste informativni program znova združili v celoto, ne da na televiziji obstajata dva, eden na prvem in eden na drugem programu? 

To ni odločitev predsednika uprave, to je stvar širše razprave, odločitev urednikov in novega direktorja ali direktorice televizijskih programov. Če pa me sprašujete po mojem mnenju, je popolnoma nesmotrno, da imamo dva informativna programa.

Zgodba o tem, kako naj bi se spravljal na sodelavce in sodelavke, je dober trač, ki ga je lepo širiti naokoli, ni pa resničen. Če bi imel res tako slab odnos do kolegov in kolegic, me zaposleni ne bi podprli.

Enega levega in enega desnega? 

In tretjega ne vem kakšnega že. Informativni program je lahko le eden. Nesmiselno s profesionalnega in finančnega vidika je, da imamo dva informativna programa. Celo Rajko Gerič, ki je danes urednik informativnega programa na drugem programu, je v predstavitvi kandidature za predsednika uprave RTV Slovenija dejal, da bi tudi on združil oba programa. Takšna odločitev je bila torej popolnoma nesmiselna, uvedli so jo zgolj, da bi pokazali svojo moč.

Naj dodam, da se je izkazalo, da so se motili. Saj veste, kaj je zadaj. Zadaj je ideja o uravnoteževanju, želja po tem, da bi imeli prosto po Ivanu Štuhecu dve televiziji: eno desno in eno levo. 

Zamisel o uravnoteženem poročanju je škodljiva, ne govorim o poročanju o političnih strankah in o različnih političnih stališčih, govorim o prepričanju, da je resnica nekje vmes. Če imamo nekoga, ki trdi, da je dve plus dve štiri, drug pa, da je dve plus dve šest, to ne pomeni, da je dve plus dve pet. To pač ne gre. Takšen kompromis je nesmiseln, nihče ne bi šel pod nož h kirurgu, ki bi zagovarjal takšen način razmišljanja. Bi gledali televizor, ki bi ga naredil tovrstni inženir? Bi jedli kruh, če bi kdo namesto kvasa uporabil zelje? Lahko se prerekamo o tem, ali je bolje graditi železnice ali avtoceste, ne moremo pa razpravljati, ali nas letala, ki letijo nad nami, zasipavajo s kemikalijami. To ni stvar soočenja, to so neumnosti. In da ne bo nesporazumov, nisem proti politični uravnoteženosti, pravico imamo slišati različna mnenja, razen tistih ekstremnih, ki jih preganja kazenski zakonik. Med novinarskim delom sem se pogovarjal z različnimi politiki, tudi z Milanom Kučanom na neki pionirski proslavi konec osemdesetih let v Žalcu, pa tudi z Janezom Janšo, ki sem ga prosil za sodelovanje v dokumentarni oddaji o vojni za Slovenijo.

Programsko-produkcijski načrt za letošnje leto je sprejet. Ga boste spreminjali? Boste ponovno uvedli oddajo Studio City? 

Gotovo bomo morali sprejeti kak rebalans, a to je stvar uprave, sveta zavoda, jaz sem trenutno brez pristojnosti, imenovan sem na delovno mesto, vendar nimam ne sobe ne tajnice, ničesar. Šalo na stran, res se bomo morali uskladiti in pogledati, kaj nam sploh še omogoča finančno stanje. Kar pa se vašega podvprašanja o Studiu City tiče, sem osebno takoj za to, da se ta oddaja vrne. A to ni moja odločitev, to je odločitev novega direktorja ali direktorice TV Slovenija, urednikov, to je tudi odločitev Marcela Štefančiča in vse ekipe, ki je delala Studio City.

Rosvita Pesek, dolgoletna voditeljica Odmevov, izkušena novinarka, je v pogovoru za Delo dejala, da oddaja, kakršna je bila Studio City, ne spada na javno televizijo. 

Spoštovana kolegica Rosvita Pesek ima, tako kot vsi mi, pravico do svojega mnenja, jaz pa imam pravico, da se z njo ne strinjam.

Vršilec dolžnosti generalnega direktorja, vaš predhodnik Andrej Grah Whatmough, je v času, ko naj bi bil opravljal tekoče posle, s sindikatom delavcev radiodifuzije, ki ga vodi Tomaž Zalaznik, podpisal kolektivni dogovor. Sindikat naj bi imel med drugim pravico preprečiti sprejemanje aktov, s katerimi se delavci ne strinjajo. Ali sporazum onemogoča vaše načrte prenove? 

Sam tega sporazuma nisem videl, ni javen, videl sem neke različice, ne vem, ali gre za uradni dokument. Ne vemo torej, ali so stvari, o katerih me sprašujete, resnične. Predpostavim, da so, in v tem primeru je takšen sporazum absolutno nesprejemljiv in onemogoča delo, ne samo upravi, svetu, urednikom, onemogoča delo vsem na RTV. Ideja, da je en sindikat nad vsemi, je podobna razmeram v Severni Koreji. Je pa seveda stvar pravnikov, da ugotovijo, ali je ta sporazum, če obstaja, formalnopravno veljaven. Toda nisem presenečen, morda nas v prihodnjih dneh in tednih čakajo nove zvijače in zavlačevanje.

MMC je vaš otrok, vi ste ga ustvarili, bil je zelo dober portal … pred kakšnimi dvajsetimi leti.

Ha, ha, ha, smejim se vašemu dodatku. Hvala za kompliment, ko smo na začetku tega tisočletja delali MMC, smo bili res dobri, a potem so prišle spremembe.

Sam sem osebno takoj za to, da se Studio City vrne. A to ni moja odločitev, to je odločitev novega direktorja ali direktorice Televizije Slovenija, urednikov, to je tudi odločitev Marcela Štefančiča in vse ekipe, ki je delala Studio City.

Od nekod je prišel Uroš Urbanija. 

Res je, leta 2009 je vodenje MMC prevzel Uroš Urbanija, mene pa so potisnili stran. Bil je to napet čas, prave vojne so bile, izsiljevanje, pritiski, grožnje, vse nekako v slogu, če ne odidem, se mi bo zgodilo kaj slabega. V času posadke Antona Guzeja, Vinka Vasleta in Jožeta Možine sem imel na začetku sicer mir, a najprej so prevzeli televizijo, potem so poskušali zavzeti radio, na koncu so prišli še pome. Sam sem takrat svojo funkcijo videl kot zid med pritiski uprave in novinarji. Tako se spomnim nekega glasovanja za odgovorne urednike, novinarji so glasovali, jaz pa sem stal med vrati, da predstavniki uprave niso stopili v prostor. Potem sem tarča postal tudi sam. Moram reči, da so takrat kolegi razumeli, da jih varujem, podpisali so pismo podpore, vendar sem se nazadnje moral umakniti.

V tisti čas spadajo obtožbe o mobingu, ki naj bi ga bili izvajali v uredništvu MMC. Kaj se je zgodilo? 

Poskušali so me zamenjati in iskali so načine, kako to storiti. Vseskozi pazim, da delam po pravilih, niti enega sodelavca nismo zaposlili mimo razpisa, zato niso našli ničesar spornega. Saj poznate tiste zgodbe o tem, kaj najbolj škodi nasprotniku kajenja? To, da nekje izbrskajo fotografijo, ki priča, da je v srednji šoli pokadil kakšno cigareto. Potem niso težava debele cigare zagovornikov kajenja, problem je ena majhna cigareta, ki jo je nekdo skadil v srednji šoli. Pri meni je bilo huje. Pojavila se je zgodba, da maltretiram sodelavce in sodelavke. Nikjer ni bilo nobenega imena, nikjer jasnih obtožb, dokler ni nekdo naredil napake. V roke sem dobil pismo, v katerem so me obtoževali mobinga. Avtorja pisma sem tožil in na sodišču zmagal. Zgodbo in vaše vprašanje bi morala obrniti tako. Sam sem dvakrat sprožil postopek zaradi mobinga proti meni. Enkrat sem obtožil tedanje generalno vodstvo zavoda, torej Antona Guzeja. Takrat je posebna služba zavoda ugotovila, da moja prijava izpolnjuje elemente mobinga, a ker je v vmesnem času Guzej zapustil direktorski položaj, je bilo vse skupaj ustavljeno. Drugič sem prijavo podal lanskega 15. decembra, tudi tokrat so bili prepoznani elementi mobinga, toda zaradi molka Andreja Graha Whatmougha stvar ni dobila zaključka. Zgodba o tem, kako naj bi se bil spravljal na sodelavce in sodelavke, je dober trač, ki ga je lepo širiti naokoli, ni pa resničen. Če bi imel res tako slab odnos do kolegov in kolegic, me zaposleni ne bi podprli, če bi imel res slab odnos, potem me ne bi bili podprli Robert Pajk, ki prihaja iz produkcije, Gregor Drnovšek, ki prihaja iz informativnega programa, Ilinka Todorovski, Ksenija Horvat, Helena Milinkovič in še kdo. Če bi imel tisočkrat manjši greh, ti ljudje ne bi stali za mano, kaj šele, če bi bila zgodba o mobingu resnična.

Vrniva se k vsebini, na MMC. To je vaše področje. Kaj narediti, da bodo ljudje šli po informacije na MMC, ne pa na N1, ne pa na 24ur, ne pa na Facebook? 

Obiskanost MMC se tako kot obiskanost drugih novičarskih portalov spreminja v valovih, odvisna je od dogodkov, odvisna je od objavljenih zgodb. Velja pravilo, da kadar se zmanjša obiskanost 24ur, se pogosto tudi obiskanost MMC in obratno. Navsezadnje v zadnjem času MMC ni imel pravega odgovornega urednika, Igor Pirkovič se v uredništvu tako rekoč sploh ni pojavljal, kar so kolegice in kolegi lahko izkoristili na pozitiven način. Res je, da jih ni nihče vodil, a jih tudi ni nihče zaviral, tako kot se je dogajalo v televizijskem informativnem programu. Na MMC niso tako slabi rezultati, kot se zdi na prvi pogled. Sam MMC ne vidim kot otok, nisem privrženec tega, da se samostojno razvija, da ima svoje snemalne ekipe in podobno. Verjamem v skupne projekte, verjamem v digitalno platformo, ne da je poročanje radia, televizije in MMC ostro ločeno. Poglejte, kako je MMC spremljal Tour de France, skupaj so ga delali radijci, televizijci in MMC-jevci. Vsebina se je pojavljala na vseh platformah, prilagojena zahtevam vsake posebej. Ljudje gledajo dirko, nekateri po televiziji, drugi na spletni strani, tretji poslušajo radio. Novinarji pa delajo skupaj, radijski kolega poroča s hriba, televizijski vse skupaj spremlja na motorju, na MMC pišejo komentarje dogajanja. Od prvega trenutka so delali skupaj. Tako bi se lahko delali vsi projekti, tako bi se lahko spremljala tudi seja vlade ali parlamenta.

Seveda, ampak za to potrebuješ uredniško odločitev, tehnično podporo, časovnice, vpeljan sistem, ne da imajo danes nekateri novinarji težave, ko želijo prispevke objaviti na MMC, ker je vse skupaj tehnično prezapleteno. 

Obstajata dva svetova. Eden je tehnični, kjer se nekaj naredi, drugi je programski, kjer se to uporablja. Če organizacijo sistema postavijo zgolj inženirji, bo morda vse delalo, a ne bo uporabno, ker ne bodo natančno vedeli, kakšne so potrebe novinarjev. Velja tudi obratno. Zato morajo vsi delati skupaj, problem programcev je, da pogosto niso vpeti v razvoj sistema. To je problem večine televizijskih hiš. Stvari je treba povezati. Ko sem postavljal MMC, sem ekipo pobral iz teleteksta. Na začetku sem bil, to je bilo povsem človeško, razumljen kot sovražnik, tujec, a počasi smo naredili sistem, ki je novinarjem olajšal delo. Zato je stvar stekla. Enako je treba razmišljati tudi zdaj, kako bodo torej novinarji čim lažje oddajali prispevke, ne da jih bo na poti čakalo tisoč ovir.

V programu ste napovedali kup stvari, med drugim nakup novih tehničnih sredstev, nove opreme za snemalce, dokončanje prenove televizijsko-produkcijskega sistema, zaposlitve inženirskega kadra, prenovo Studia 3, OTT-platforme. Lepo, ampak …  … s čim, kajne?

Tako, ja. Finančno stanje je slabo. > Ne, finančno stanje je katastrofalno.

Po nekaterih napovedih naj bi bilo letos kar 7,5 milijona evrov izgube. 

Lahko se res zgodi. A ne govoriva samo o finančni izgubi, govoriva tudi o likvidnostnih težavah. Začniva na začetku: če nehaš kupovati grafike, če nehaš kupovati šampanjec, če nehaš hoditi na službene večerje, če nehaš zapravljati denar za izlete ljudi na neka kvazi vojna območja, potem se lahko privarčuje kar nekaj denarja.

Če nehaš kupovati grafike, če nehaš kupovati šampanjec, če nehaš hoditi na službene večerje, če nehaš zapravljati denar za izlete ljudi na neka kvazi vojna območja, potem se lahko privarčuje kar nekaj denarja.

Torej ne bo odpuščanja, krčenja stroškov? Od kod boste dobili nove vire? 

Kot sem rekel, najprej nehaš zapravljati za nepotrebne stvari. Potem ne krčiš stroškov tako, da odpoveš naročnino za dnevne časopise in tednike, stroški se krčijo tako, da se ne kupi reportažni avtomobil, ki ga nihče ne potrebuje. Dnevno časopisje stane nekaj deset evrov, reportažni avtomobil pa milijon. Veliko je podobnih primerov, zahtevajo denimo, da imamo 20 novih strežnikov, na katerih bodo imeli po pet kopij iste oddaje, in se pač pogovorimo, ali ne bi bile tri kopije dovolj.

To bo premalo. Ključna stvar je pogovor z ustanoviteljem, s predstavniki države, kakšen naj bo javni zavod in kako ga financirati.

Imate prav. Pri nas so se stvari spreminjale enostransko. Če je država s sindikati podpisala dogovor o zvišanju plač, če se je zavezala, da bo poskrbela za nov vir financiranja, pa tega ni storila, se strošek dela pri nas poveča za več kot deset milijonov evrov. Lahko zmanjšujemo druge stroške, lahko se odpovemo naložbam, a dolgo to ne gre. Kaj naj torej storimo? Ali naj, karikiram, ukinemo simfonični orkester, ali naj nehamo delati program za manjšine, ali pa je bolje, da se z državo dogovorimo, kje najti nove finančne vire. Ob naši zavezi seveda, da bomo racionalizirali poslovanje in da bomo delali boljši program.

Kaj pa RTV-prispevek? Bi ga zvišali? Kljub inflaciji že leta ostaja enak. 

To je stvar dogovora obeh strani. Zavedam pa se, da je zvišanje, za katero bi se odločila politika, absolutno nepriljubljena stvar, zato nobena vlada ne razmišlja o tem, in tudi dvomim, da bo kaj takega storila ta vlada. Obstajajo druge možnosti, obstajajo tudi drugačni načini financiranja delovanja javnega zavoda, začeli bomo razpravo z državo. Če torej država in javnost želita imeti vse te storitve, ki jih danes ponujamo državljanom in državljankam, to od nas zahteva tudi zakonodaja, potem je treba poiskati nove finančne vire. To je razprava, ki nas čaka. Hkrati verjamem, da je politika tudi zaradi referendumskega izida spoznala, da si ljudje želijo dober in kakovosten javni servis. Ljudje so poleg tega opazili, da zadnji dve leti nekateri deli naše hiše niso delovali dobro, jasno jim je bilo, zakaj, zato so na naši strani. Hodil sem po Sloveniji, sodeloval sem na okroglih mizah in opazil, da ljudje resnično verjamejo v nas. To pa prinese ogromno odgovornosti.

Ta odgovornost vas zavezuje. Kdaj bomo lahko spet gledali dober televizijski program, predvsem njegov informativni del? 

Vse stvari se ne morejo zgoditi čez noč. Če bi se danes odločili, da se Studio City vrne v program, govorim hipotetično, bi za to, da bi oddaja prišla v eter, potrebovali najmanj tri mesece. Oddaje je najlažje ukinjati, to lahko delajo tudi tisti, ki o televiziji ne vedo nič. Proces prenove bo trajal nekaj časa, upam, da bodo vsak mesec vidne spremembe na bolje.

Oddajo Arena sem zelo težko gledal. V bistvu sem jo gledal le, ko sem pripravljal Utrip ali kaj podobnega. Večina posnetih aren ni izpolnjevala zahtevanih standardov, ne novinarskih in ne kakšnih drugih.

Kdaj pa se bo končala stavka? 

Vodstvo stavkajočih bom prvi dan, ko bom res dobil vsa pooblastila, povabil na pogovor.

Pa boste, ker ste bili vključeni v stavko, pristranski? Boste koristni za delodajalca? 

Stavka se bo končala, kolikor hitro bo mogoče. Nisem dr. Jekyll ali mr. Hyde, človek dveh obrazov, ki bi zdaj, ko sedim na drugi strani mize, spreminjal mnenja. Upam, pravzaprav sem prepričan, da bomo s stavkajočimi novinarji in drugimi zaposlenimi na RTV Slovenija ves čas sedeli na isti strani mize.