Žrtve pohlepne entitete

Londonska premiera filma Oppenheimer, biografskega spektakla o očetu atomske bombe, je bila dramatičen dogodek. Mala vojska hollywoodskih prvoligašev, nastopajočih v filmu, je po sprehodu po rdeči preprogi sporočila, da se pridružuje stavki igralcev, ki jo je malo pred tem razglasil ameriški igralski sindikat Sag-Aftra, nato pa prireditev protestno zapustila še pred projekcijo. Sindikat igralcev se je tako pridružil stavki ceha ameriških scenaristov (WGA), ki proti nevzdržnim razmeram v panogi protestira že od začetka maja. Prvič po letu 1960 sočasno stavkata oba sindikata, zato se je hollywoodska mašinerija – potem ko se je lani končal dolgi koronski premor – ponovno ustavila.

Kaj so pravzaprav temeljni razlogi za množično stavko, ki je ohromila središče filmske industrije? Če posplošimo, gre za to, da pogoji, pod katerimi delajo, še niso prilagojeni poslovnemu modelu, ki ga prinašajo pretočne platforme, zdajšnja ureditev je predvsem v prid direktorjem velikih studiev, ustvarjalci so v zmeraj slabšem položaju. Velika imena, kakršna nastopajo denimo v Oppenheimerju, zaradi tega seveda ne bodo ravno obubožala, saj za svoje delo prejemajo milijonske zneske; s pridružitvijo stavki predvsem izražajo podporo in solidarnost z morjem manjših rib, od manj prepoznavnih igralcev do scenaristov, ki v dobi pretočnih platform čedalje bolj životarijo.

Temeljna težava je v tem, da ustvarjalci – oboji, pisci in igralci – od pretočnih platform ne dobivajo deleža dobička glede na gledanost, kot je bila navada nekoč, ko smo serije in filme spremljali po televizijskih kanalih. Velike pretočne platforme navadno skrivajo točne podatke o gledanosti vsebin, izplačil ustvarjalcem pa ne prilagajajo številu ogledov. Zaradi tega si direktorji studiev izplačujejo obscene plače, ki so neproporcionalno višje od honorarjev ustvarjalcev. Kot je v ogorčenem govoru povedala predsednica sindikata igralcev Fran Drescher, »delodajalci dajejo prednost Wall Streetu in pohlepu, pozabljajo pa na ključne akterje, ki poganjajo stroj«. Dodala je, da so »igralci žrtve izjemno pohlepne entitete«, saj so premalo plačani, studii pa »direktorjem izplačujejo stotine milijonov dolarjev«. Govor, ki je dvignil precej prahu, je zaključila v revolucionarnem duhu: »Čez čas ljudje porušijo vrata Versaillesa in potem je konec!«

Igralci in scenaristi pa ne protestirajo samo proti prenizkim honorarjem, ampak tudi proti uporabi umetne inteligence v filmski in televizijski produkciji, saj ta potencialno ogroža njihov poklic, postavlja pa se tudi pomembno vprašanje ogroženosti avtorskih pravic. Programi, kot je denimo ChatGPT, bi lahko namesto človeških rok pisali scenarije, igralce – in predvsem statiste – pa bi lahko nadomestile hiperrealistične animacije, digitalne različice njihovih obrazov.