Damjana Kolar

 |  Kultura

Film tedna / Asteroid City

Zgodba se dogaja leta 1955 v izmišljnem ameriškem puščavskem mestu

© IMDb

V kinematografih bo od 10. avgusta na ogled romantična komedija Asteroid Cityv ameriškega režiserja Wesa Andersona. Zgodba sledi transformativnim dogodkom, ki se zgodijo na letni konvenciji mladih zvezdoslovcev leta 1955 v ameriškem puščavskem mestu.

Zgodba se dogaja v izmišljenem ameriškem puščavskem mestu Asteroid City leta 1955. Največji znamenitosti mesta sta velikanski meteoritski krater in astronomski observatorij v njegovi bližini. Ta konec tedna se na srečanju zvezdoslovcev zbere pet nagrajenih dijakov, da bi predstavili svoje izume – toda slavje spektakularno prekine nepričakovani obiskovalec … Medtem v New Yorku junaki zgoraj opisane zgodbe, postavljene v izmišljeno puščavsko mesto, pripravljajo gledališko predstavo z naslovom Asteroid City …

"Ko sem začel razmišljati, da bi rad snemal filme, so vsi gledali Botra, Taksista in Briana De Palmo. Ampak nas so v bistvu še bolj privlačili Marlon Brando, James Dean, Montgomery Clift in Elia Kazan – čustva tistega filmskega obdobja in njegova povezava z gledališčem. Vse se je morda začelo s Tramvajem Poželenje. Tennessee Williams je bil pomemben glas teh nemirnih in ranjenih likov. Posneti sem hotel gledališki film. Nekaj v zvezi s Paulom Newmanom in Joanne Woodward. Imeli smo idejo, da bi naredili film o gledališki igri, ki jo pripravljata. Poimenovati smo ga nameravali Automat, dogajanje pa naj bi bilo v celoti postavljeno v avtomatizirano restavracijo s hitro hrano. Druga stvar, o kateri smo se pogovarjali, je bilo nekaj v stilu Sama Sheparda … Tako smo se iz avtomata preselili v puščavo. Rad imam Sama Sheparda. Z Owenom Wilsonom sva bila v času pred snemanjem najinega prvega skupnega filma naravnost obsedena z njim. Spomnim se, da sem bral, kako je govoril o moških, ki so se vrnili iz druge svetovne vojne in niso bili nikoli več takšni kot prej; o tistih nasilnih in zlomljenih očetih. S tem je Shepard odraščal tudi sam. Američani so odšli v vojno in se vrnili poškodovani. Ranjeni, obupani in izgubljeni ter v nasprotju s podobo podeželskega kluba, ki jo je skušala vzdrževati država. Kot dva železniška tira, ki se nikoli ne srečata.  Morda so smrti bližnjih največji mejniki v naših življenjih. O tem govorijo filmi, vsaj mislim tako. O kozmični sili naših izgubljenih ljudi," je zapisal režiser.

OAC-sSnOxro

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.