»Preprečiti moramo, da bi se razmere še poslabšale«

Prejšnjo sredo je Medvladni odbor za podnebne spremembe IPCC v Nairobiju za predsednika izvolil britanskega fizika Jima Skeo. IPCC je ena od ustanov OZN in največji mednarodni znanstveni projekt, v okviru katerega sodelujoči znanstveniki pripravljajo poročila o svetovnem podnebju, spoznanjih o globalnem segrevanju in njegovih posledicah.

Gospod Skea, Sredozemlje doživlja vročinske valove, tam divjajo gozdni požari, temperatura na območjih ob Atlantskem oceanu je rekordna, v Združenih državah Amerike pa se mesta »utapljajo« v obilnih padavinah in visoki gladini rek. Ravno takšne skrajne vremenske pojave je napovedovalo prejšnje poročilo o svetovnem podnebju. Se je začela podnebna katastrofa? 

Ko so pred več kot tremi desetletji objavili prva poročila medvladnega okoljskega odbora, je bil marsikdo prepričan, da so podnebne spremembe še daleč. Danes pa samo vključimo televizor ali pogledamo skozi okno, pa nam je jasno, kaj vse se dogaja po svetu. Podnebne spremembe so že tukaj in jih ni več mogoče zanikati. To globalno krizo je povzročil človek in planetu prizadejal ogromno škodo. Zdaj moramo preprečiti, da bi se razmere še poslabšale.

Medvladni odbor za podnebne spremembe IPCC obstaja že od leta 1988. Takrat se zaradi globalnega segrevanja temperatura ni zvišala še niti za stopinjo Celzija v primerjavi s predindustrijskim obdobjem. Zdaj bo zvišanje kmalu doseglo poldrugo stopinjo. Je že prepozno, da bi še lahko dosegli cilj iz pariškega podnebnega dogovora? 

Drži, že v tem desetletju bi lahko kako leto prekoračili mejo poldruge stopinje. Ne moremo točno napovedati, kdaj se bo to dogajalo stalno. Ta temperaturni cilj ima neverjeten simbolni pomen. Kljub vsemu ne smemo obupati in zapasti v ohromelost od šoka, ko bo svet presegel ta neželeni mejnik. Vsak ukrep, ki ga bomo sprejeli, da bi ublažili podnebne spremembe, je dobrodošel. Varstvo podnebja je vedno cenovno ugodnejše od česarkoli drugega in ljudi varuje pred posledicami segrevanja. To bo še toliko bolj veljalo, ko se bomo oddaljili od pariškega podnebnega cilja.

Za radikalno podnebno gibanje je cilj poldruge stopinje Celzija tako rekoč svetinja. Trdi, da bo svet zapadel v kaos, če ga ne bomo dosegli. 

Svet ne bo propadel, če se bo segrel za več kot stopinjo in pol, bo pa nedvomno nevarnejši. Države se bodo morale spoprijeti s številnimi težavami, pojavile se bodo družbene napetosti. A kljub temu to ne pomeni eksistencialne grožnje človeštvu in to ne bo izumrlo kljub poldrugo stopinjo toplejšemu svetu.

Prihodnjih deset let bo odločilno vplivalo na to, ali bo svet še zmogel preprečiti podnebno krizo. Kakšna je odgovornost IPCC v boju proti segrevanju? 

Smo meddržavno telo, ki deluje pod pokroviteljstvom OZN. Naša naloga je zbirati podatke o podnebnih spremembah in z njimi seznanjati vlade, podjetja in državljane. So izhodišče za politične razprave in ukrepe. Že davno ne gre več le za razloge segrevanja, ki ga občutijo povsod po svetu, temveč za rešitve. V prejšnjem poročilu sem se poglobil v to, kako se lahko prilagodimo segrevanju in zmanjšamo podnebju škodljive izpuste.

Koliko so takšna priporočila znanstveno objektivna? 

To ni nobena huda znanost. Ko objavimo priporočila, ne smemo zbujati vtisa, da državam predpisujemo, kaj morajo storiti. Kljub temu moramo poskrbeti, da se zavedajo posledic svoje politike in so seznanjene z možnostmi.

Svet ne bo propadel, če se bo segrel za več kot stopinjo in pol, bo pa nedvomno nevarnejši.

Je vaša naloga predsednika IPCC, da se ta bolj posveča rešitvam za izhod iz podnebne krize kot raziskovanju vzrokov? 

Sem fizik, vendar sem v Veliki Britaniji deloval v podnebnih odborih in komisijah za pravični prehod, kar je izrazito povezano z uporabo v praksi, vendar tudi z znanostjo. Treba je doseči demokratično soglasje o tem, kako se bomo v prihodnosti premikali iz kraja v kraj, se ogrevali in prehranjevali. V teh odborih in komisijah sem se naučil, kako znanost prenesti v politiko, in te izkušnje bom s pridom uporabljal tudi v medvladnem odboru. Še naprej moramo raziskovati fizikalne temelje, še bolj kot doslej pa se moramo posvetiti rešitvam.

Kateri ukrepi bi bili najučinkovitejši za upočasnitev podnebnih sprememb? 

Najpomembnejša je z naskokom raba obnovljivih virov energije, s katerimi bi nadomestili podnebju škodljive termoelektrarne in plin pa olje v prometu ter industriji. Do narave uvidevno poljedelstvo in to, kako bomo izrabljali površine, bosta soodločala, koliko toplogrednih plinov bomo izpuščali v ozračje. Dolgoročno se najbrž ne bomo mogli odreči tehnološkim rešitvam, kot je podzemno shranjevanje ogljikovega dioksida. Težave se bodo pojavile, ko bomo prisiljeni spremeniti življenjski slog. Seveda bo individualno odpovedovanje udobju ugodno vplivalo na podnebje, vendar samo to ne bo moglo prinesti tako velikega in obsežnega preobrata, kot bo nujen. Če bomo želeli živeti prijazneje do podnebja, bomo potrebovali povsem novo infrastrukturo. Ljudje ne bodo presedlali na kolesa, če ne bo kolesarskih poti.

Moralno žuganje torej ne bo učinkovito? 

Noben znanstvenik ne more predpisovati ljudem, kako naj živijo in kaj bi morali jesti. Lahko pa jim znanstveniki pokažemo posledice uživanja mesa, na primer. To, mimogrede, počne tudi zdravnik, čeprav pacientom nič ne predpisuje, temveč jim pojasnjuje, da preveč mesa hudo škodi njihovemu zdravju. Če bi ljudje upoštevali nasvete zdravnika in se prehranjevali zdravo, bi to ugodno vplivalo tudi na planet.

Podnebna poročila so bila doslej predvsem obvezno akademsko branje za strokovnjake. Ne bi bilo pametno, da bi jih oblikovali bolj življenjsko? 

Še naprej bodo potekale raziskave vzrokov podnebnih sprememb, čeprav ni več sporno, da k segrevanju pripomore izgorevanje fosilnih goriv, kot so nafta, premog in plin. Vendar še premalo vemo o tem, kako posamezne človekove dejavnosti prispevajo k nekaterim dogodkom na planetu. Izboljšati se morajo tudi napovedi o območnih podnebnih spremembah. Na splošno pa imate prav – ukvarjanje z zajezitvijo podnebnih sprememb in prilagajanje bosta dobila večjo vlogo.

Treba je doseči demokratično soglasje o tem, kako se bomo v prihodnosti premikali iz kraja v kraj, se ogrevali in prehranjevali.

Naslednje pomembno poročilo o stanju je načrtovano za leto 2030. Kako ga boste pripravili? 

Najprej se moramo odločiti, katera posebna poročila bomo v prihodnjih letih sploh še sestavljali. Odločiti se moramo o temeljnih vprašanjih: katere teme bomo obravnavali in kakšno vlogo naj bi imela poročila s podnebnih konferenc OZN. O tem odloča približno 200 držav članic, ker sem predsednik IPCC, pa imam besedo pri tem tudi sam.

V prihodnjih letih vas bo svetovna javnost najbrž prepoznavala kot prinašalca slabih novic. Se osebno bojite prihodnosti? 

Sem optimist, čeprav se že pol stoletja ukvarjam s podnebnimi spremembami. Naučil sem se živeti s temi spoznanji in ne prebujam se vsako jutro krizno razpoložen. Pomaga, če razmišljam, kaj dejansko lahko ukrenem. Vsi smo sposobni odločitev, zaradi katerih bo naš svet varnejši in boljši.

Kljub temu večnacionalni koncerni še vedno načrpajo ogromno nafte in plina, količina ogljikovega dioksida se povečuje, namesto da bi se zmanjševala. Niste zaradi tega razočarani? 

Seveda sem razočaran, ker ne moremo pospešiti prehoda. Medvladni odbor je nedvoumno povedal, da podjetja ne smejo izčrpati vseh zalog nafte in plina na sedanjih nahajališčih. Večina fosilnih goriv mora ostati v tleh, če želimo doseči pariške cilje. A o tem se morajo dogovoriti politiki, podjetja in civilna družba.

Dolgo se je zavlačevalo in omahovalo z varovanjem podnebja. Ali glas vašega odbora v preteklih 35 letih ni bil dovolj močan? 

IPCC je medvladni odbor in njegova moč je v tem, da se znanost in politika na koncu zedinita za takšna znanstvena dejstva, od katerih se ne more nihče več oddaljiti. Naša poročila so že močno vplivala na odločevalce. Po posebnem poročilu o cilju v višini poldruge stopinje leta 2018 so se v Veliki Britaniji odločili, da bodo izpuste do leta 2050 omejili na nič. Enako velja za Evropsko unijo.

Torej ne želite postati politično opaznejši? 

Če bi odbor začel postavljati politične zahteve, bi si spodkopal avtoriteto. Je nestrankarski in tako bo tudi ostalo.

Zanikovalci podnebnih sprememb postajajo glasnejši, napadajo medvladni odbor in vam odrekajo vsakršno legitimnost. Kaj jim sporočate? 

Imam debelo kožo. Seveda te sile kritizirajo nas kot raziskovalce in odbor kot institucijo, včasih tudi ne izbirajo besed. A s tem sem se zmožen spoprijeti, saj to poznam iz svojega vsakdanjika. Sem član škotskega odbora za preobrazbo in sem vajen takšne razprave. Politični spori zame niso nič novega. Znanstveni dokazi so na naši strani. Posledice podnebnih sprememb so postale tako opazne, da je o tem treba razpravljati še manj kot pred 20 leti. 

© 2023 Der Spiegel