Konec poletja

Kako smo začeli okušati podnebno grozo, ki jo ljudje na globalnem Jugu izkušajo že leta in desetletja

To je poletje našega nezadovoljstva. Kaj smo dobili namesto poletja, vidite in slišite in čutite: burne nevihte, strašna neurja, strahovite ujme, peklenske bliske in treske, grozovito grmenje, orkanske sunke vetra, kakršnih ne pomnimo, močne nalive, rekordne toče, hude ohladitve. Od koruze ni ostalo nič, klasi so prazni, vinogradi so uničeni, ladjam v koprski luki se trga, hiše so ostale brez streh, partizansko bolnico Franjo je odnesla povodenj. Če bomo hoteli poleti preživeti, bomo morali postati mojstri evakuacije. Ja, držati se bomo morali tega, kar v Mannovi Vročini neprestano ponavlja Robert De Niro: »Ne naveži se na nič, česar nisi voljan zapustiti v tridesetih sekundah, če za petami začutiš nevarnost.« V trenutku – no, v tridesetih sekundah – bomo morali zbežati in vse zapustiti, s telefonom vred. Kdor bo hotel v zadnjem trenutku zgrabiti telefon (kot oni očka v Östlundovi Višji sili), bo umrl. Odnesel ga bo bodisi ogenj, neurje ali povodenj. Kako bo šele čez tri leta?

»It’s the end of the world as we know it
It’s the end of the world as we know it
It’s the end of the world as we know it
And I feel fine«

It’s the End of the World as We Know It,
R.E.M. (1987)

Kje je poletje? Kam je izginilo? Kdo ga je uničil? Kdo ga je razdejal? Kdo ga je ukradel?

Nič, poletje gre očitno po poti banan. Saj veste, kaj pravijo: nove generacije ne vedo več, kakšen je pravi okus banan! Ali pa: nove generacije ne vedo več, kaj so to banane! Tako bodo kmalu rekli za poletje: nove generacije ne vedo več, kaj je to poletje!

Poleti si ne moremo več obetati poletja. Kar je tako, kot bi rekli, da se nam obeta prihodnost, v kateri ne bo več mogoče živeti. V resnici je to tako, kot bi rekli, da smo začeli dobivati občutek, da živimo na robu, in okušati podnebni kaos, da ne rečem podnebno grozo, ki jo ljudje na globalnem Jugu izkušajo že leta in desetletja. Zahod – globalni Sever – se razglaša za veliko in glavno žrtev podnebnih sprememb, pa čeravno je bil prva in za zdaj večja žrtev globalni Jug in čeravno je podnebje bolj spremenil Sever kot Jug.

Nekje na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja smo po neki nevihti vsi zdrveli v Hotedršico, vas pri Logatcu: Hotedršico je udaril tornado, so rekli. To morate videti! In res, videli smo nekaj scela in povsem nenavadnega: dobesedno z neba je padel tornado, švistnil skozi vas in za sabo pustil dolgo, nekaj deset metrov široko sled – odnesel je strehe, in to gladko in kompletno, z vsemi tramovi vred, gozd pa je po tej širini, nekaj deset metrov, porezal in poraziral. Gozd je izgledal tako, kot da bi vanj – globoko vanj – z nadzvočno hitrostjo penetriral kak NLP. Stavim, da je tedanje društvo za opazovanje in proučevanje neznanih letečih predmetov sumilo, da je to povzročil kak NLP, navsezadnje, vse skupaj je bilo videti blazno estetsko, kot prava umetnina, tako rekoč land art. Toda ne, šlo je za naravni pojav: nekaj ekstremnega, a unikatnega. Čudežnega. Tornado – ali »tornado«, če hočete – je štrlel ven. Česa takšnega niso pomnili. Zdaj je to nekaj vsakdanjega. Nova normalnost. Kot da se je Slovenija nenadoma preselila v Indijo – in kot da je ravno sredi monsunske dobe.

Objemite severnega medveda

To, kar se je pred štiridesetimi leti zgodilo Hotedršici, imamo zdaj vsak dan, le da ne izgleda kot umetnina, temveč kot uvod v konec sveta, kot ga poznamo. Bodo partizansko bolnico Franjo obnovili? Je to sploh smiselno – saj jo bo vsako leto odneslo. Jo bo še mogoče zavarovati? Bo ostala del evropske dediščine? Se bo Evropa še začenjala tam? Katera zavarovalnica bo še zavarovala hiše, ki jim odnaša strehe – in če jih bo že ravno zavarovala, kdo si bo plačilo tega zavarovanja sploh lahko privoščil? Življenje v dobi podnebnega kaosa se bo podražilo – si ga bomo še lahko privoščili?

Poletja je konec – in mi se počutimo čudovito. A to, da je konec poletja, kot ga poznamo, pomeni, da je konec sveta, kot ga poznamo, in konec podnebja, kot ga poznamo, konec biogeokemičnih ciklov, kot jih poznamo, in konec privilegiranega življenja v podnebju, kot ga poznamo. Ta konec sveta ni produkt verske prerokbe ali milenijske napovedi. Niso ga napovedali Maji (ki so z 21. decembrom 2012 zgrešili), še manj pastorji, ki stalno napovedujejo biblično apokalipso (»End Times«), ali vsi tisti, ki so leta 1999 napovedovali apokaliptičnega »milenijskega hrošča«, temveč klimatologi – znanstveni podatki. In glede na to, da je kapitalizem mlel naprej, kot da jutri ne obstaja, možnosti, da zgrešijo ali se zmotijo, praktično ni bilo. Čas je, da objamemo podnebno tesnobo – in severnega medveda.

Klimatologi so že pred leti napovedali, da bodo poletja – pri tem tempu izpustov toplogrednih plinov – kmalu izgledala kot naravne katastrofe. In zdaj izgledajo natanko tako.

Dogaja pa se ravno nasprotno: vsi so jezni in besni, ker meteorologi ne zadenejo več vremena, ampak vse pogosteje zgrešijo (kot BBC-jev vremenar Michael Fish, ki je oktobra 1987 publiki rekel, naj je ne skrbijo močni vetrovi, ti pa so potem – naslednji dan – mutirali v največji vihar v zadnjih 300 letih). Nehajte: klimatologi in klimatologinje so to vreme napovedali že pred leti! Že davno! In ne, niso zgrešili! Niti malo! Povsem so zadeli! Res totalno, kompletno! Napovedali so, da bodo poletja – pri tem tempu izpustov toplogrednih plinov, pri tej stopnji podnebne ignorance, pri tem ritmu pasivnosti in zanikanja (v slogu ameriških pastorjev, ki trdijo, da podnebne spremembe ne obstajajo, da so le izmišljotina liberalnih medijev, ker si je Bog Zemljo itak zamislil kot »pogrešljiv planet«), pri tem obsegu zanašanja na nafto, plin, premog in druga fosilna goriva – kmalu izgledala kot naravne katastrofe. In zdaj izgledajo natanko tako: kot naravne katastrofe. Brez alternative.

Grenlandiji in Antarktiki odnaša ledenike, nam odnaša strehe. Konec sveta ni stvar prihodnosti, marveč prihodnost, v kateri že živimo.

Medvladni odbor za podnebne spremembe je svaril, da smo tik pred katastrofo, da moramo temperaturo in izpuste ustaviti, da drvimo proti kritični točki, da strašnih posledic podnebnih sprememb ne bomo več mogli zadrževati, še manj krotiti, da nas čakajo neobvladljivi viharji in neurja, vročinski valovi, srhljive poplave, grozoviti požari in ekstremni dogodki, kakršnih ne pomnimo, da bo podnebje razneslo, toda vsi so sikali, da klimatologinje in klimatologi le nakladajo in strašijo, da pretiravajo in lažejo: hej, če bi bilo vse to, kar pravijo, čisto zares res, potem bi nas že pobralo! Oceani bi nas zalili in preplavili! Sonce bi nas scvrlo! Pa še vedno stojimo – ni nas pobralo, oceani nas niso zalili, še manj preplavili, sonce nas ni scvrlo! A ni Al Gore rekel, da bomo vsi umrli? A nas niso strašili z ozonsko luknjo? Kje je zdaj? Neprestano nam težijo s svojimi podnebnimi poročili, pa se nič ne zgodi!

Mar res? Imate res občutek, da se nič ne dogaja? Imate res občutek, da nas ne pobira? Poglejte skozi okno. Oja, dogaja se. In oja, pobira nas! In to poleti! Poletja postajajo vizije konca sveta. Slike apokalipse. Tisti, ki računajo, da nas bodo pred popolnim impaktom podnebnih sprememb v zadnjem trenutku rešili geoinženiring, obnovljiva energija, zeleni preboj, vegetarijanski preboj (»Če bi bile krave država, bi ta po količini izpustov toplogrednih plinov zaostajala le za Kitajsko in Ameriko,« pravi Jonathan Safran Foer v knjigi Mi smo vreme: reševanje planeta se začne pri zajtrku) in harmagedonski Bruce Willis (»Zdaj pa moram iti, srček«), spominjajo na one, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja računali, da bi lahko Ameriko pred hurikani rešili z dobro odmerjenimi detonacijami atomske bombe. Mar nimate občutka, da živite v tistem tako zanikanem vzporednem svetu – v coni podnebnega somraka, ki so jo napovedovali klimatologi in klimatologinje?

Migranti tokrat ne bodo šli le mimo

Klimatologi in klimatologinje so torej že pred leti briljantno in precizno napovedali letošnje poletno vreme. A ker so letošnje poletno vreme tako briljantno in precizno napovedali, se je nemara dobro spomniti, kaj vse so še napovedali. Tole: da bodo vročina, suše in pomanjkanje vode vodili do pomanjkanja hrane, podhranjenosti in lakote, da bodo bitke za vodo, hrano, energetske vire in rudnine vodile v vojne, da bodo podnebne spremembe – multiplikatorke nevarnosti – povzročile največje migracije v zgodovini. Dobro vemo, kako je vlogo modela podnebne prihodnosti odigrala Sirija, kjer je strašna suša – najhujša v zadnjih 900 letih – uničila način življenja (pomanjkanje vode, dražja hrana, množična selitev v mesta ipd.), ustvarila socialni kaos, destabilizirala družbo, odprla vrata pekla in sprožila nemire, ki so se v spregi z drugimi dejavniki končali z vojno in množičnimi migracijami. In dobro vemo, kako panično in histerično se Zahod – ali globalni Sever, »zvezdnovojna civilizacija s kamenodobnimi čustvi, srednjeveškimi institucijami in božansko tehnologijo« (kot bi rekel biolog Edward O. Wilson, avtor knjige Družbeno osvajanje Zemlje) – odziva na migracije in migrante, kako zelo se jih boji, kako te strahove in te fobije in te predsodke hitro zlorabi skrajna desnica in kako vse to potem polarizira, ekstremizira, militarizira in celo fašizira družbo.

Vremenska napoved je torej slaba. Zelo slaba.

Računalniški modeli kažejo, da bodo nekateri deli sveta – tropski in obalni kraji ipd. – zaradi strašnih posledic podnebnih sprememb postali tako ekstremni, da prilagoditev ne bo več mogoča. Če bodo hoteli ljudje preživeti, se bodo morali preseliti.

In ne bo se izboljšala. Au contraire: še slabšala se bo. Posebej za Slovenijo, če smo že ravno pri tem. Gotovo se spomnite, kakšna panika je zgrabila Slovenijo, ko se je leta 2015 vanjo zlila »reka beguncev« – množica ljudi, ki so bežali iz sirskega, afganistanskega, iraškega, libijskega, somalskega, malijskega, eritrejskega pekla. In gotovo se spomnite, kakšno paniko povzročajo migranti, ki prečkajo Slovenijo. Ne, ne ostanejo tu, v Sloveniji – le mimo gredo. Nihče noče ostati. Vsi gredo naprej. Drugam. In ne, tudi leta 2015 vsi tisti begunci niso ostali tu, v Sloveniji – le mimo so šli. Nihče ni hotel ostati. Vsi so šli naprej. Drugam. Toda računalniški modeli kažejo, da bodo migranti z globalnega Juga v bližnji prihodnosti k nam množično prihajali – in tudi ostajali. Ne bodo šli le mimo. Ne bodo šli naprej.

Naj vam pojasnim. Računalniški modeli kažejo, da bodo nekateri deli sveta – tropski in obalni kraji ipd. – zaradi strašnih posledic podnebnih sprememb postali tako ekstremni (pod 42. vzporednikom bodo divjali vročinski valovi, požari in suše), da prilagoditev ne bo več mogoča. Če bodo hoteli ljudje preživeti, se bodo morali preseliti. Iskali bodo znosnejše, hladnejše, varnejše okolje. Iskali bodo nov dom. Množično. Migrantska »kriza«, ki je tako prestrašila Zahod, ne bo nič v primerjavi s podnebno migracijo. Možnosti sta le dve, pravi Gaia Vince (Time): da boste med tistimi, ki bodo migrirali, ali pa med onimi, ki bodo migrante sprejemali. Območja »severno od 45. vzporednika, ki teče skozi Michigan v Severni Ameriki, Francijo, Hrvaško, Mongolijo in Sinkiang na Kitajskem, bodo cvetoča nebesa 21. stoletja«. Ti kraji bodo nove Kalifornije, nove Floride, novi Havaji. Mnogi bodo resda hoteli še bolj na sever, na Aljasko, Grenlandijo, Arktiko, Škotsko in Islandijo, v Kanado, Rusijo in Skandinavijo – te dežele bodo s podnebnimi spremembami, z globalnim segrevanjem, profitirale (Švedski se je zaradi globalnega segrevanja BDP zvišal za 25 odstotkov, kaže raziskava Stanfordove univerze), saj bodo nenadoma imele veliko sonca in obdelovalne površine, tako da se bodo prelevile v žitnice. Toda mnogi bodo migrirali v Alpe, pravi Gaia Vince. »Ameriška Boulder in Denver, ki ležita več kot 1600 metrov nad morjem, že privabljata migrante, Ljubljana v Sloveniji pa je še ena alpska lokacija z bogatim podzemnim vodonosnim sistemom in bujno agrikulturo.« Slovenija, ki leži nad magičnim 45. vzporednikom, bo nova Kalifornija – dežela, v kateri bodo migranti ostali. Destinacija.

Ergo: klimatološki modeli Sloveniji napovedujejo množične migracije. In tako kot je Slovenija zdajle nepripravljena na divjanje posledic podnebnih sprememb, je nepripravljena tudi na množične migracije. To vemo. Ob nenadnem množičnem prihodu migrantov bi se začele skrajno obnašati tudi stranke, ki sicer niso skrajne. Migranti so druga kultura, bi hitro oznanili. Ne sodijo k nam! Vprašanje je le, ali se bo slovenski politični, socialni in mentalni ustroj v prihodnjih desetletjih tako spremenil, da Slovenije ne čaka fašizem. In glede na to, da so nam klimatologi in klimatologinje že pred davnimi leti napovedali ekstremno poletje, že kar antipoletje, nas ne bi smelo presenetiti, če bi zadeli tudi z napovedjo fašističnega poletja. Ob nenadnem množičnem prihodu migrantov bi se ekstremizirali tudi Slovenci, ki sicer niso ekstremni – podnebne spremembe bi jih spremenile. Iz njih bi potegnile vse najslabše.

Migrantska »kriza«, ki je tako prestrašila Zahod, ne bo nič v primerjavi s podnebno migracijo.

V podnebne spremembe je šlo toliko ekonomskega fašizma, da nas ne bi smelo presenetiti, če bi na koncu tudi ven padel fašizem.

Kaj to pomeni, je na dlani: če se hočeš dobro pripraviti na podnebne spremembe, se moraš tudi dobro socialno, politično, kulturno in mentalno pripraviti na sprejem tujcev, migrantov, beguncev. Le če se dobro socialno, politično, kulturno in mentalno pripraviš na sprejem tujcev, migrantov, beguncev, lahko preprečiš ekstremizacijo, militarizacijo in fašizacijo družbe.

Na robu fašizma

Klimatologi lahko napovejo fašizem – v nasprotju z ekonomisti, ki velike finančne krize niso napovedali. Videli so, kaj se dogaja, a so živeli v zanikanju. Podnebne spremembe so zdaj tako očitne in tako boleče, da jih ni več mogoče zanikati, pa vendar globalna ekonomika počne natanko to – utaplja se v zanikanju: odgovor na podnebne spremembe bi moral biti »manj kapitalizma« (manj obsedenosti z gospodarsko rastjo ipd.), a kot vidimo, je odgovor ravno nasproten – »več kapitalizma«. Dogaja se to, kar se je dogajalo v času velike finančne krize, ki je opustošila in iztirila svet – neoliberalnih politik, ki so samodejno povzročile finančni kolaps in socialno opustošenje, niso vrgli v smeti, ampak so po začetni kritiki (zaprli bomo vse davčne oaze!) in samokritiki (uvajamo etični kapitalizem!) povsem mirno pustili, da je preživel. Intakten! Še huje, pustili so, da se je še okrepil. Da je še bolj zblaznel. Da se je še bolj odtrgal od družbe. Vemo, kaj se dogaja (konec poletja, konec sveta), a kapital kljub temu sprošča več toplogrednih plinov kot kadarkoli v zgodovini. Neoliberalizem je sistem/ ureditev/režim, ki ne misli na družbo ali skupno dobro – skupno dobro je le motnja, le nebodigatreba, le nekaj, kar še ni privatizirano in kar je treba nujno čim prej privatizirati.

Neoliberalizem zato ni naravnan dolgoročno, temveč izrazito kratkoročno, nevzdržno in destruktivno – misli le na kratkoročne dobičke, takojšnjo gratifikacijo delničarjev in vlagateljev, četrtletni »napredek« kapitala. Družba zanj ne obstaja. Le kako bi obstajala, če pa jo neoliberalizem nenehno razlašča, ropa, pustoši, siromaši in trga. Covid je bil tako poguben prav zato, ker neoliberalizirani, asocialni, tržno naravnani zdravstveni sistem ljudi ni mogel zaščititi. Neoliberalizem, nasprotje vzdržnosti, stabilnosti in varnosti, je zato katastrofa za podnebje – stroj za spreminjanje in uničevanje podnebja. Vsakič, ko neoliberalne politike pustijo pri življenju, v smeti vržejo podnebje in ljudi. Kapitalizem, stroj za ustvarjanje in perpetuiranje kriz (trenutno nas muči z inflacijo in draginjo), ne more živeti brez kanibalizma, genocida in ekocida.

Neoliberalizem je na oblasti že več kot štirideset let. In podnebje je najkoreniteje nazadovalo prav v tem času – pod neoliberalizmom. V tem času, pod neoliberalizmom, pa se je zgodilo še nekaj strašnega in tektonskega – ekonomska neenakost se je rekordno povečala. Kar seveda pomeni, da podnebna kriza prihaja v paketu s hudo ekonomsko neenakostjo, politično polarizacijo in socialnimi nemiri. To pa je vnetljiva, ubijalska, zares morilska, eksplozivna kombinacija (dodajte še geopolitični kaos, rusko-ukrajinsko vojno ter strah pred jedrsko apokalipso in »covidskimi« pandemijami), še toliko bolj, ker se zdaj, ko podnebne spremembe kažejo svoje apokaliptične čekane, dogaja natanko to, kar se je zgodilo v času velike finančne krize – namesto »manj neoliberalizma« povsem očitno dobivamo »več neoliberalizma«.

Za začetek, podnebne spremembe so grožnja, ki je prihajala počasi – ne tako kot v filmih, kjer konec sveta pride na hitro in sunkovito (meteor, konec vrtenja Zemlje ipd.). In ker je prihajala počasi, se z opuščanjem in črtanjem neoliberalizma in neoliberalnih politik ni nič mudilo. Češ: saj ni tako hudo! Lahko še na hitro poberemo, kar se da! Zdaj, ko so podnebne spremembe končno zgrabile in ugriznile (konec poletja, konec sveta), pa so vsi presenečeni, da se je to zgodilo tako na hitro in da celo prehiteva najbolj pesimistične projekcije in da se vse skupaj kar na lepem dogaja tako divje in tako drastično, s pandemijami, množičnim biotskim izumiranjem in povsem spremenjenimi krajinami vred, in da smo se nenadoma znašli sredi podnebne groze ( ja, podnebne spremembe so tako očitne in tako boleče, da jih ni več mogoče zanikati) in da se ne borimo več za to, da bi globalno segrevanje ohranili pod dvema stopinjama Celzija, temveč za to, da ne bi preseglo treh ali štirih stopinj (to ne bi bil le konec podnebja, kot ga poznamo), toda ob vsem tem nihče ne pomišlja, da bi bilo neoliberalizem dobro čim prej črtati. Ne, dogaja se ravno nasprotno: ker neoliberalizem nobene krize ne vrže proč, tudi podnebna kriza postaja izgovor za neoliberalno plenjenje, nove kolonialne pohode, radikalizacijo izkoriščanja, razlaščanja in dominacije, poglabljanje ekonomske neenakosti in militarizacijo kapitalizma ( juriš na Antarktiko, kjer se bo sprostila obdelovalna zemlja, in Arktiko, ki ne bo le prehodna, temveč tudi nahajališče rudnin!). Podnebna kriza ni le izgovor za »več kapitalizma«, temveč tudi labodji spev »slabih plati« kapitalizma, ki sam kapitalizem poganjajo in ki so stalile podnebje, kar seveda pomeni, da bo krizna mobilizacija »slabih plati« kapitalizma – obsedenost z rastjo, produktivnostjo, kratkoročnimi dobički, privatizacijo, ekonomskim nasiljem, pohlepom, prekarizacijo, socialnim varčevanjem ter travmatičnim izkoriščanjem vsega in vsakogar – same podnebne spremembe še dodatno pospešila, radikalizirala in ekstremizirala, družbo pa – zaradi razklanosti, degradiranosti, razlaščenosti ipd. – pripeljala na rob fašizma.

Pismo prihodnosti

Vlade in institucije, ki bi morale ljudem zagotoviti varno življenje, si še naprej domišljajo dvoje: prvič, da lahko z minimalizmom svojih »zavez « konkurirajo enormnosti nepovratnega procesa podnebnih sprememb (podnebne spremembe niso le metafora); in drugič, da bo šla podnebna kriza mimo kot covid, teroristični napad, cunami ali kakšna druga regionalna naravna katastrofa. Za hip si predstavljajte drugo svetovno vojno: nacisti v Evropi množično pobijajo Jude, holokavst je v polnem pogonu, Amerika pa o tem ničesar ne ve. Potem pa Jan Karski, član poljskega odporniškega gibanja, prebegne v Ameriko in voditeljem judovske skupnosti razkrije, kaj se dogaja v Evropi. Jude množično pobijajo! Holokavst je v polnem teku! Judje doživljajo konec sveta! Toda nihče mu ne verjame. Zato ničesar ne ukrenejo. Nekaj takega se je dogajalo zadnja desetletja: klimatologi so prihajali in pripovedovali, kaj se dogaja na drugi strani (Podnebne spremembe so neizbežne! Na globalnem Jugu so že v polnem pogonu! Ponekod že doživljajo konec sveta!), a jim ni nihče verjel.

Le če se dobro socialno, politično, kulturno in mentalno pripraviš na sprejem tujcev, migrantov, beguncev, lahko preprečiš ekstremizacijo, militarizacijo in fašizacijo družbe.

Če podnebni aktivisti zares verjamejo, da podnebne spremembe ogrožajo človeštvo in da gre res za vprašanje življenja in smrti, zakaj potem ne razstrelijo naftovodov, se v kontroverzni knjigi Kako razstreliti naftovod sprašuje Andreas Malm, švedski podnebni aktivist in »ekološki leninist«, ki obenem namigne, da se to morda »ne zgodi zato, ker se celo ljudje, ki se podnebnih sprememb najmočneje zavedajo, v nekem smislu ne morejo pripraviti, da bi zares verjeli vanje«.

Kako odpraviti podnebne spremembe, bi morali vprašati tiste, ki zares verjamejo vanje – to pa so staroselska ljudstva, ki zaradi kolonialnega plenjenja in zatiranja na globalnem Jugu že desetletja in stoletja vsak dan doživljajo konec sveta. To, kar imamo mi, na globalnem Severu, za podnebni kolaps, je za globalni Jug vsakdanja realnost. Naše udobje je njihovo neudobje. Naša varnost je njihov konec poletja. Kontinuiteto kapitalizma, ki je uničeval podnebje, je namreč subvencioniralo prav uničevanje njihovega sveta.

Kolektiv, imenovan The Gesturing Towards Decolonial Futures (Ukrepanje za dekolonizirano prihodnost), je leta 2020 v Pripravah na konec sveta, kot ga poznamo, nekakem manifestu, opozoril, da kolaps sedanje ureditve za številna staroselska ljudstva ni nujno slaba novica. Prav res: nevzdržno, deregulirano nasilje kapitalizma, ki je spremenil in uničil podnebje, je natanko nasilje, s katerim je Zahod spreminjal in uničeval kolonije na globalnem Jugu. Nasilje, s katerim je kapitalizem zlorabil podnebje, je nasilje, s katerim je zlorabil globalni Jug.

Staroselsko sporočilo je na dlani: če hočete demontirati podnebne spremembe, demontirajte kapitalizem. Če hočete ustaviti podnebne spremembe, ustavite kapitalizem. Ne morete več imeti obojega – kapitalizma in podnebja. Če hočete imeti podnebje, se morate ločiti od nasilja, ki ga je spremenilo in uničilo.

A to je nekaj, kar je tabu. Tako kot so prej zanikali, da obstajajo podnebne spremembe, zdaj zanikajo, da lahko podnebje rešiš le tako, da se znebiš kapitalizma. Tega noče nihče izreči. Kot da lahko podnebje reši sistem, ki ga je pohabil in uničil.

Antropologa Cymene Howe in Dominic Boyer sta se leta 2019 slavnostno poslovila od Okjökulla, prvega islandskega ledenika, ki ga je odnesla podnebna kriza, ob tej priložnosti pa sta namestila tudi spominsko ploščo, alias Pismo prihodnosti, ki gre takole: »To znamenje je priznanje,
da vemo, kaj se dogaja
in kaj je treba storiti.
Le vi veste, ali smo to storili.«