Kdo se boji Tine Gaber?

Kadarkoli se Tina Gaber pojavi v javnosti v vlogi partnerice predsednika vlade, je deležna posmeha in kritik. Kaj šele, kadar si dovoli izraziti svoje mnenje.

Tabloidno žilico slovenskih medijev je skorajda razneslo, ko sta bila predsednik vlade Robert Golob in njegova partnerka Tina Gaber na začetku leta prvič opažena skupaj v nakupovalnem središču v Ljubljani. Ko so ugotovili, da so ju kamere italijanske televizije Canale 5 ujele med vatikanskim božičnim koncertom v Rimu, praktično nista imela druge izbire, kot da zvezo naposled razkrijeta tudi širši javnosti.

Tina Gaber, sociologinja, sicer pa spletna vplivnica, bivša mis in lobistka, ki je svoj socialni kapital že v preteklosti izkoristila za zavzemanje za pravice živali, je čez noč pristala na grmadi. Začela so se ugibanja o njeni domnevno sporni preteklosti, o tem, koliko ljubimcev je imela, navsezadnje o tem, kolikšen vpliv bi lahko imela na predsednika vlade. A zakaj gre Tina Gaber pravzaprav delu javnosti tako zelo na živce?

Prvi kamen spotike je bil – ja, leta 2023 –, da se je Golob z novo partnerko srečeval v času, kot je kasneje naznanil javnosti, ločitvenega postopka. Predvsem konservativni komentatorji so zato skočili v zrak in začeli zganjati moralno paniko, češ da je prešuštnik. In da je Tina Gaber posledično njegova ljubica. S tem nazivom jo še danes naslavlja odgovorni urednik tednika Domovina Tino Mamić. Enako počneta s stranko SDS povezana medija Nova24TV in Demokracija, kjer so si dovolili korak dlje. Na podlagi domnevnih pričevanj so zapisali, da naj bi bila Tina Gaber »v preteklosti v tujini ’spremljevalka’ članov visoke družbe«. Namigovali so skratka, da se je prostituirala. Za kurtizano jo je na družabnih omrežjih označil tudi prominentni desničarski komentator Tomaž Štih.

Primeri mizoginije so lahko tudi banalnejši. Podobno, kot je bila predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v preteklosti večkrat na tapeti zaradi načina oblačenja ali obutve, najbolj famozno zaradi rdečih salonarjev, je tudi Tina Gaber ves čas tarča kritik, kako je oblečena in kako je videti. A to v (slovenskem) javnem političnem prostoru ni nič novega – ženske so, ko pride do njihovega videza, ves čas izpostavljene na eni strani višjim pričakovanjem in na drugi številnejšim kritikam kot moški.

Vendar pa moralna panika, ki meji na mizoginijo, ni omejena zgolj na konservativno kliko. Uspelo ji je naravnost preplaviti družabna omrežja, uspelo se ji je udomačiti celo v »mainstream« medijih in zapisih sicer progresivnih komentatorjev. Samo kot primer: Dnevnik jo je v naslovu enega od prispevkov nedavno označil, ne za Tino Gaber ali pa vsaj partnerko predsednika vlade, pač pa kar za »Golobovo vplivnico«.

Tina Gaber je slovenska Meghan Markle: podobno, kot naj bi ta razdrla kraljevo družino, naj bi Tina Gaber domnevno pomagala vnašati nemir v vlado.

V očeh dela javnosti je Tina Gaber še vedno zgolj spletna vplivnica, starleta, če želite, kar sta kakopak naziva, ki pri nas nista med najbolj cenjenimi. Zato je lahka tarča. Kadarkoli se pojavi v javnosti v vlogi partnerice predsednika vlade, naj bo to ob protokolarnih dogodkih ali obiskih v tujini, celo ob obisku pogorišča, ki so ga za seboj pustili lanski požari na Krasu, ali krajev, ki so jih razdejala neurja, je deležna posmeha in kritik. Kaj šele, kadar si dovoli izraziti svoje mnenje – kot na primer nedavno ob načrtovanem poboju nutrij na Ljubljanskem barju, ko je v viralnem posnetku namignila, da bo njihov odstrel za nekatere predvsem dober posel.

Tina Gaber je v preteklosti že večkrat poudarila, da jo zanimajo pravice živali in da si na tem področju v slovenski politiki želi sprememb. Tudi ko še ni bila partnerka predsednika vlade, je na družabnih omrežjih objavljala vsebine proti mučenju živali in izobraževalne vsebine o pravicah živali.

»Zdi se, da je s tem, ko se je približala politiki, dobila občutek, da dejansko lahko tudi nekaj spremeni – in tega se je lotila javno. Tina Gaber ima, ne glede na to, čigava partnerka je, pravico biti aktivistka, sploh če gre za živa bitja, ki jim je slovenska zakonodaja tako nenaklonjena, kot je živalim, in sploh, če od tega ne more imeti nobene materialne koristi,« meni zgodovinarka dr. Manca G. Renko. »Resda se je aktivizma lotila nekoliko nespretno (tudi to je poklic, ki se ga je treba priučiti), vendar pa je začela odpirati pomembna vprašanja. S tega vidika lahko samo upam, da se bo prihodnjega dela lotila s poznavanjem zakonodaje, zmožnostjo mobilizacije, ustrezno komunikacijo ter jasnimi cilji.«

Prihod Tine Gaber v slovenski javni politični prostor Manca G. Renko primerja s prihodom Meghan Markle v britansko kraljevo družino. Primerjava je umestna: Meghan Markle, bivša ameriška igralka, ki se je poročila z britanskim princem Harryjem, je bila, predvsem v britanskih medijih, obtožena, da naj bi vnesla razdor v kraljevo družino in princa Harryja odvrnila od njegovih kraljevih dolžnosti. Podobno kot naj bi Tina Gaber navsezadnje domnevno vnašala razdor v delo vlade in pomenila preveliko motnjo za Roberta Goloba. Ob čemer so britanski mediji, podobno kot to počnejo nekateri slovenski mediji Tini Gaber, naravnost demonizirali podobo Meghan Markle, jo prikazovali kot zlikovko in brskali po njeni domnevno problematični preteklosti.

Ocene dela javnosti, kakšen vpliv naj bi imela Tina Gaber na delovanje vlade, so občasno naravnost apokaliptične. Kakopak ne gre zanikati, da funkcija partnerke predsednika vlade vsaj posredno ne prinaša tudi nekaj politične moči. Bi si sploh kdo upal zares trditi, da njegov partner nima nikakršnega vpliva nanj? Enako so na bivše predsednike vlade v preteklosti najverjetneje vplivale prav vse njihove partnerke. Vendar to še ne pomeni konflikta interesov – vsaj ne, dokler njen aktivistični angažma ali kakšni drugi osebni interesi tudi neposredno ne vplivajo na strokovno in nepristransko opravljanje javnih nalog bodisi predsednika vlade ali drugih državnih uradnikov.

A razlog, zakaj tolikšna averzija do Tine Gaber, je preprostejši. Ženska je. In ne samo to, da je stvar še toliko hujša: samozavestna ženska je. Skorajda ni moškega v državi, ki bi bil, pa naj naredi karkoli že, kdaj deležen tolikšnega gneva, kot ga je lahko deležna samozavestna ženska.

»Javnost je zgrožena, ker na takšnem mestu, mestu partnerice visokega političnega predstavnika, ni vajena tovrstnih žensk. Žensk, ki se ne podrejajo (sicer nenapisanim, a vsem jasnim) pravilom, ki govorijo takrat, ko bi od njih pričakovali molk (in ženska mora molčati večino časa), ki so videti drugače od večine,« komentira Manca G. Renko. »Ampak vse to je problem javnosti in njenih pričakovanj, ne problem Tine Gaber.« Bistveno bolj sporno bi bilo, nadaljuje, če je Robert Golob ne bi javno priznaval kot svoje partnerke, če bi jo skrival, ji ne pustil do javne besede in bi jo s svojo politično močjo ali patriarhalno pozicijo v njunem odnosu poskušal utišati. »To, da ima slovenski politik partnerko, ki lahko govori, ki zavzema svojo pozicijo v družbi in ki s tem tvega lasten ugled in tudi politično kariero svojega partnerja, se mi ne zdi sporno.«

Socialna psihologinja dr. Metka Mencin razmišlja podobno. »Mizogine interpretacije vedenja, videza, stališč Tine Gaber so, ne glede na to, s katerega ideološkega polja prihajajo, rezultat patriarhalne spodobnosti. Tina Gaber pač krši nenapisano pravilo, da mora biti partnerka predsednika vlade, če ne že nevidna, pa vsaj nič drugega kot njegova spremljevalka, dodatek, da ne rečem okras, in podpornica, ki politika v medijih ne sme preglasiti niti s svojo podobo niti s stališči do družbenih vprašanj,« pravi.

Slovenija doslej še ni imela vidnejše partnerke predsednika vlade. Te so se v javnosti pojavljale kvečjemu ob izbranih dogodkih. Verjetno najvidnejšo vlogo doslej je na tem položaju prevzela Urška Bačovnik Janša, partnerka Janeza Janše.

»Drži, da doslej nobena od partnerk ali soprog ni bila tako vpeta v aktivnosti predsednikov vlad. Je pa to, koliko bo vpeta, njena odločitev. Predvidevam, da se z njo strinja tudi predsednik vlade,« pravi dolgoletna vodja protokola Ksenija Benedetti, ki kljub temu meni, da bi morala biti Tina Gaber pri vprašanju aktivističnega angažmaja glede na funkcijo, ki jo opravlja, previdnejša. Kot pravi, lahko na presečišču njenega aktivizma in vloge partnerke predsednika vlade »pride do razpok, če komunikacija ni primerna in kadar so mnenja vlade in njeno mnenje različna. Vsakdo ima pravico vključevanja v aktivizem, tudi partnerka predsednika vlade, a njena vloga seveda ni enaka kot vloga drugih aktivistov.« Ob medijskem cunamiju, ki je v zadnjih dneh nastal zaradi izjav Tine Gaber, bi si sicer osebno želela, da bi se »reflektorji resnejših medijev bolj usmerili v večje izzive naše države in ljudi, ki jim ni videti konca, morda tudi v druge aktiviste in borce za pravice ljudi in živali, ki ne pridejo zlahka do medijskih zvočnikov«.

In tu je v resnici tudi jedro problema: predvsem mediji so tisti, ki ves čas reproducirajo gnev, ki ga je deležna Tina Gaber. Ker to prinaša klike. Klike bolj kot karkoli drugega, jasno, poganjata prav senzacionalizem in – sovraštvo.