Nutrije / Eksterminacija preložena

Nutrije (za zdaj) ostajajo pri življenju, o njihovi prihodnosti pa bo odločalo celo ustavno sodišče

S 1. avgustom naj bi na Ljubljanskem barju in ob okoliških ljubljanskih vodotokih začele pokati lovske puške, s katerimi naj bi lovci, člani lokalnih lovskih družin, postrelili tu živečo populacijo nutrij. A direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic je ta teden sporočil, da se »operativni del odlova nutrij« prestavlja vsaj za mesec dni oziroma na jesen. Za nič krive ljubljanske nutrije torej še obstaja upanje.

Kastelic je pojasnil, da je eksterminacija populacije ljubljanskih nutrij prestavljena, ker gre »za upravno, administrativno in organizacijsko zahtevno nalogo«, in da javni pritiski, naj se ponovno razmisli o najboljšem načinu »upravljanja« teh živali, s tem nimajo nič. A pozivov k razmisleku o eksterminaciji celotne populacije z lovljenjem v živolovne pasti in kasnejšim streljanjem je bilo res veliko.

Protestirale so številne okoljevarstvene organizacije. Slovensko predstavništvo mednarodne organizacije Alpe Adria Green je zoper odločbo kmetijskega ministrstva, s katero je to odredilo odlov nutrij, vložilo zahtevo po obnovi postopka in za zadržanje odlova. Helsinški monitor Slovenije za človekove pravice pa se je obrnil celo na ustavno sodišče, saj je vložil pobudo za presojo odločbe kmetijskega ministrstva, seveda s predlogom za začasno zadržanje odstrela do končne odločitve sodišča. Premierova partnerka Tina Gaber je na kmetijsko ministrstvo dostavila 24 tisoč podpisov peticije proti odlovu nutrij na območju Ljubljanskega barja, na družabnih omrežjih pa je tudi podvomila o ustreznosti strokovne podlage za odstranitev celotne populacije nutrij.

Kadar se pristojno ministrstvo odloči izdati odločbo o odstrelu neke zaščitene živalske vrste ali za večji tovrstni poseg v populacijo nezaščitene živalske vrste, kamor sodijo tudi nutrije, mora za to prej pridobiti soglasja različnih državnih organov in zavodov, vsi skupaj pa se vedno sklicujejo na strokovno ekspertizo, ki jo za ta namen izdelajo strokovnjaki z biotehniške fakultete. V tem primeru gre za ekspertizo asistenta dr. Huberta Potočnika, ki ima (poleg prihodnosti nutrij) v rokah prihodnost vsaj še ene markantne živalske vrste – volka. Potočnik je v odzivu na očitke Tine Gaber med drugim o okoljevarstvenih organizacijah, ki se borijo za dobrobit živali, dejal, da »so, roko na srce, potrebne in koristne, in sicer ko gre za živali v laboratorijih, za farmacevtsko in medicinsko obravnavo, rejne živali in hišne ljubljenčke. Na področju varstva in upravljanja prostoživečih vrst in ekosistemov, v katerih živijo, pa je uporaba etičnega stališča svetosti življenja posameznega bitja nevzdržna oziroma pogosto celo škodljiva za celo vrsto drugih bitij in naravno okolje kot tako.«

A roko na srce, »naravni« habitati v resnici to že dolgo niso več, saj v gozdovih in zunaj njih v Sloveniji obstajajo le še osamljena naravna območja, ki jih ni preoblikoval človek. Navsezadnje je tudi človek tujerodna in najinvazivnejša vrsta doslej. Med drugim zato, ker si lasti pravico do odločanja, kje in kako bo vplival na naravno okolje. In v teh razmerah morda ni slabo, če se v oblastne odločitve, podprte s strokovnimi podlagami, vmešajo okoljevarstveniki. Brez njihovega posredovanja bi imeli še bolj pozidane obale in nabrežja, še bolj izsušena močvirja, še manj dreves na mestnih površinah, še več lakirnic avtomobilov na prvovrstnih pridelovalnih zemljiščih, ta pa bi bila še bolj obremenjena s kemikalijami. In navsezadnje bi imeli tudi celotne habitate in populacije živalskih vrst, katerih prihodnost bi bila povsem odvisna od enega, morda dveh ali treh strokovnjakov in političnih funkcionarjev. Če bi se torej okoljske odločitve po pravilu sprejemale v tako ozkem in zaprtem krogu ljudi, potem bi danes gotovo težko sploh še govorili o naravnem okolju.

Živimo v demokraciji. Delovanje okoljevarstvenih organizacij, pritiski javnosti in pravni postopki so njen sestavni del.