Zdravniki ali rablji?

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je prejšnji mesec začel zakonodajno pot. Ta bo najverjetneje dolga in polemična, podporo so mu doslej izrecno izrekli zgolj v Levici. Pred sprejetjem zakona pa še naprej svarijo predstavniki katoliške cerkve in zdravniških organizacij. Predvsem silovit je odziv zdravniškega vrha, ki se – namesto na božjo besedo – sklicuje na medicinsko etiko.

Na skupni novinarski konferenci zdravniških organizacij prejšnji teden je predsednik Slovenske medicinske akademije Pavel Poredoš med drugim opozoril, da bodo zdravniki, če bo zakon sprejet, primorani nastopati »kot rabelj, ubijalec«. Božidar Voljč, predsednik Komisije za medicinsko etiko, je poudaril, da lahko po sprejetju pričakujemo odzive zdravnikov, saj jim menda zakon vsiljuje izvajanje storitve, ki ni v skladu z njihovim kodeksom. Proti njemu so se izrekli tudi na katedri za medicinsko etiko ljubljanske medicinske fakultete: »Dosedanja praksa evtanazije v državah, ki jo izvajajo, je pokazala, da nobene varovalke ne morejo preprečiti zlorab. Glavna varovalka proti evtanaziji in prostovoljnemu končanju življenja posameznika (samomoru) je, da zakona ni.« Zdravniške organizacije se pri nasprotovanju zakonu sklicujejo na to, da bi bilo nujno urediti paliativno oskrbo – trditev drži, področje je izrazito podhranjeno. Nasprotujejo tudi temu, da bi morali biti zdravniki izvajalci zakona. Pa čeprav jim ta omogoča ugovor vesti, po predlogu zakona pa bi si bolnik, ki bi zaprosil za pomoč, potem ko bi bili izpolnjeni vsi pogoji, v večini primerov smrtonosno učinkovino v telo vnesel sam. Zdravstveni delavec bi to lahko storil le izjemoma, če tega pacient ne bi bil zmožen storiti sam, bodisi zaradi verskih, moralnih ali drugih utemeljenih razlogov.

»Odpravljanje trpljenja je naloga medicine, pri predlogu zakona pa gre poleg tega za humano, etično dejanje, ki sledi želji in svobodni odločitvi o lastnem življenju trpečega in neozdravljivo bolnega človega,« je prepričana Anita Caruso, predsednica društva Srebrna nit, ki je pobudnik zakona. Da ne gre zgolj za medicinsko vprašanje, pač pa tudi za družbeno, je poudarila kolumnistka Tanja Lesničar Pučko, ki je v Dnevniku zapisala, da bi se morali vprašati, ali je Slovenija laična demokratična država. »Če je, potem ta razprava ne more potekati skozi prikrite religiozne ideje o trpljenju kot poti očiščenja, o mučnem, dolgotrajnem umiranju kot prehodu v boljše kraje, o potrpljenju kot božji masti. Razprava mora izhajati iz posameznikove želje in potrebe, da ohrani svoje človeško dostojanstvo, da ima o neizbežnem zadnjo besedo on, državljan, ne religija, infiltrirana v polje strokovnega,« je prepričana.

Za dokončno sprejetje zakona bo tudi sicer verjetno potrebno širše družbeno soglasje. Samooklicani prvi glas upokojencev Pavel Rupar je, če bo zakon sprejet, že napovedal zbiranje podpisov za razpis referenduma – pri čemer lahko računa na podporo opozicije. »Ne nazadnje je morda celo prav, da se pri tako pomembnem vprašanju, kot je življenje, uveljavi neposredna demokracija kot najširša oblika odločanja,« pravi Anita Caruso