Novi Zbor za republiko

Borut Pahor je v življenju opravljal že nemalo poklicev: bil je mesar, frizer, komunalec, gradbinec, mizar, mlekar, ekokmet in še kaj. Vse to med predsedniško kampanjo leta 2012. Bil je tudi evropski poslanec, predsednik državnega zbora, predsednik vlade in predsednik države. Ko se mu je ob koncu lanskega leta iztekel drugi in zadnji mandat na čelu države, ni bilo povsem jasno, kakšen bo njegov naslednji korak. Najprej je postal humanitarec in na dobrodelni dražbi prodal svojo katrco. Nato je začel snemati podkaste, zdaj menda piše knjigo. Poleg tega se je odločil zaplavati še v akademske vode. Postal je predstojnik pravkar ustanovljene katedre za slovenski nacionalni program na Novi univerzi, ki je zasebni projekt Petra Jambreka.

Pahor sicer nima akademskega naziva ali habilitacije, da bi lahko predaval na visokošolskem zavodu. Po fakultetah po državi praviloma velja, da mesta predstojnikov zasedajo profesorji. Jambrek, rektor Nove univerze, pojasni, da omenjena katedra »ni pristojna za izvajanje akreditiranih študijskih ali raziskovalnih programov in projektov«, niti ni organ odločanja univerze, pač pa je le »telo za sodelovanje in usklajevanje strokovnih in znanstvenih analiz«. Sodelovanja pri izvajanju teh pa ne pogojuje habilitacija. Na katedri se za zdaj ne bo izvajal študijski program, njeno delovanje naj bi bilo namenjeno razpravam in raziskavam.

Toda kakšnim? V obrazložitvi delovanja katedre je zapisano, da naj bi te »prispevale k oblikovanju in prenovi slovenskega nacionalnega programa«, in sicer po zgledu prispevkov, »ki so bili objavljeni v 57. številki Nove revije leta 1987, z dopolnitvijo, da bodo obravnavali tudi vprašanja ustavne ureditve za Slovenijo kot suvereno državo širše državne skupnosti sui generis – Evropske unije«. V osnovi gre torej zgolj za še en poskus obnovitve slovenskega nacionalnega programa, za kar si Jambrek in njegov krog prizadevata že dolgo. Podoben namen je na primer imela ustanovitev Zbora za republiko in Katedrale svobode.

Poleg Pahorja in Jambreka so člani katedre še pravnik Matej Avbelj, akademiki Tadej Bajd, Boštjan Žekš in Milček Komelj, nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc, nekdanji ustavni sodnik Ernest Petrič, publicistka Alenka Puhar, nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel ter pesnik in pisatelj Aleš Šteger.

Zgodovinar Marko Zajc se sprašuje, čemu je slovenski nacionalni program sploh potreben in zakaj bi moral navsezadnje obstajati samo en program, zakaj jih ne bi moglo biti več, če živimo v pluralni družbi. V ponovnem poskusu obuditve te pobude vidi predvsem »ciklanje osamosvojiteljske generacije, za katero je bila osamosvojitev življenjski projekt, zdaj pa iz nje ustvarja nekakšno nacionalno mistiko«. Pri čemer ta praviloma slavi samo izbrane akterje in procese, nekatere pa tudi nalašč zamolči. Sama ideja je torej »ne le ekskluzivistična, ker predvideva le en program, ampak tudi ahistorična«.

Pahor naj bi do decembra ostal zaposlen v pisarni bivšega predsednika države, ni pa znano, ali bi se morebiti kasneje utegnil na Novi univerzi tudi zaposliti.