Ema Kobal / Vizualna umetnica, ki ji risanje pomeni najbolj naraven izraz

Če ste se predlansko poletje sprehajali mimo Cankarjevega doma, ste zlasti v večernih urah, ko se je spustil mrak, na njegovi fasadi zagotovo opazili velik mežikajoč obraz. Preprost stiliziran nos, usta in premikajoče se oči so tvorili štirimetrsko svetlobno instalacijo Opazovalec, ki jo je Ema Kobal (rojena je leta 1997), študentka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, pod mentorstvom profesorja Saše Sedlačka postavila v okviru Svetlobne gverile. Čeprav je instalacija, ki je kasneje potovala še na Švedsko, eden njenih najvidnejših projektov, se mlada ustvarjalka izraža predvsem z risbo, ilustracijo in grafiko.

Rojena je bila v glasbeni družini, zato ni naključje, da je bila tudi v njeni zgodnji mladosti v ospredju glasba. Sprva je igrala violino in nato violončelo, vzporedno z Gimnazijo Bežigrad je obiskovala še Konservatorij za glasbo. Takrat je bila prepričana, da bo glasbenica, in vpisala se je na salzburško glasbeno akademijo. A v tistem svetu se ni zares počutila domače. Veliko bližje ji je bil svet vizualne umetnosti, v katerem je že od malih nog na različne načine sproščala svojo ustvarjalnost.

Domači so ob glasbenem talentu namreč v njej prepoznali tudi risarskega, in če jo je bilo kdaj treba za več ur zaposliti, je v roke dobila barvice in list papirja. Podpirali so jo v kakršnikoli zamisli. »Mama je začutila, da mi je risanje všeč in me je pogosto vozila na razne umetniške kolonije in tečaje. Med drugim sem obiskovala tečaje pod vodstvom Zore Stančič v Pionirskem domu, ki je zdaj moja profesorica na magistrskem študiju in jo izjemno spoštujem kot umetnico,« pravi Ema Kobal.

Šolanje na salzburški akademiji je namreč predčasno zaključila in se vpisala na študij videa in novih medijev na ALUO, kjer jo je pritegnila predvsem grafika. Navdušila se je nad monotipijo, grafično tehniko, ki omogoča en sam odtis, in jo združila s svojim navdušenjem nad figuro. Kaj kmalu je izoblikovala svoj prepoznavni slog – drobne, na videz preproste in otroško naivne figure, pogosto združene v skupine ter ujete med različnimi opravili, interakcijami in občutji. V njih se izraža njeno zanimanje za igrivost in humor v umetnosti, saj ti liki s svojo neproporcionalnostjo in spontanostjo pogosto delujejo prikupno in humorno.

Svoje prve samostojne razstave Izgubljena rokavička januarja 2020 v galeriji DobraVaga se je lotila velikopotezno – stene je obdala z eno samo grafiko, dolgo kar petnajst metrov, na kateri je bilo več kot sto drobnih figur, poseben čar pa so dodala prav naključja odtisov. »Ravno ta nepredvidljivost mi je tako všeč pri grafiki,« pravi. »Pri tisku se ti zgodi milijon stvari, ki jih ne moreš predvideti. Včasih kakšno risbo digitalno obdelam, ampak analogne tehnike so mi veliko bližje. Seveda je priročno, če lahko v fotošopu kaj na hitro popraviš, a pri grafiki je čar prav v teh drobnih napakah, ki so pogosto izredno posrečene in navdihujoče.«

Navdušenost nad raziskovanjem grafičnih tehnik jo je privedla še do vpisa na magistrski študij grafike na ALUO, a pogosto ustvarja tudi v različnih drugih medijih. Poleg potrebe, da se izraža skozi umetnost, jo vodi želja po igri, eksperimentiranju in učenju. »Odkar imam to srečo, da imam doma atelje, veliko več delam. Lahko se odmaknem in imam svoj lastni prostor za ustvarjanje in hranjenje del, kar mi ponuja veliko svobode in navdiha,« pravi. Rada se loti keramike in skulptur iz različnih materialov, saj ji je blizu delo z rokami, želi pa se preizkusiti še v animaciji. Eno njenih del se je znašlo tudi na naslovnici romana Evo me, tu sem Vanje Krajnc.

Poleg ustvarjanja jo zanimata tudi pedagoško in kuratorsko delo – že nekaj let je del ekipe galerije DobraVaga, kjer skrbi zlasti za razstave, mednarodne pozive in delavnice na področju zinov. V likovni umetnosti vidi tudi nekatere vzporednice z glasbo. »Imam potrebo po tem, da nenehno rišem, in ta rutina mi pride zelo prav. Ko si suverena v nekem gibu, potezi, to potem lažje preneseš v risbo. Tudi pri igranju inštrumenta moraš to čutiti v telesu in imeti občutek v rokah – podobno je pri risanju.« Čeprav od glasbe trenutno potrebuje malce odmika, razmišlja, da bi v prihodnje lahko povezovala glasbo in likovno umetnost v animaciji ali svetlobnih projektih.

Od leta 2018 je članica umetniškega kolektiva Podmladek, ki ga sestavljajo še Klara Kracina, Sangara Perhaj, Neo Nor, Urša Rahne, Jaka Juhant, Petra Korent in Tjaša Cizej. Članice in člani kolektiva, ki delujejo v različnih medijih, pod skupnimi idejami in temami pa pogosto razstavljajo skupaj, so se v zadnjih letih s samostojnim in tudi skupinskim ustvarjanjem vzpostavili kot eni najvidnejših predstavnikov mlajše generacije vizualnih ustvarjalcev pri nas. Med 15. in 19. avgustom bo njihovo najnovejšo skupinsko razstavo mogoče doživeti v prostorih SCCA-Ljubljana v sklopu Festivala kratkega filma Ljubljana FeKK.