TV komentar / V živo iz poplavljene Slovenije

Nobenega dvoma ni, iskrenost je pri tem potrebna, da so izredni dogodki, kot so katastrofalne poplave, poseben trenutek za novinarsko skupnost. Grobo rečeno, trenutek, ki se ga nekako novinarji razveselijo, saj lahko pokažejo širše razsežnosti svojega poklica, svojo družbeno relevantnost in prisotnost. Ne samo zato, ker se novinarji, snemalci in fotografi vedno in med prvimi že nekako prebijejo na kraj dogajanja, kar je seveda poseben adrenalin, ki tudi sicer poganja ta poklic, ampak ker takrat pridejo v stik s sleherniki, novinarstvo je v tistem trenutku res poklic za ljudi in od ljudi, novinarska togost popusti, nenadoma je to skupnost, ki ima enake cilje – pomagati, pomagati skupnosti z informacijami, pomagati odločevalcem in ljudem. In ljudje jih tudi tako dojemajo. In seveda imajo prav: ko se neki kraj pojavi na televiziji, v novicah tiskanih medijev ali radijskem poročanju, s tem dobi pogosto tudi pozornost tistih, ki lahko in morajo pomagati. A ne gre le za to: novinarsko poročanje tudi vse, ki niso vpleteni vanj, ki jih torej nesreča ni doletela, angažira, da se priključijo in pomagajo, eni z nakazili, drugi pa tudi z lastnimi rokami ali kakšno drugo obliko pomoči.

Težko je izbrati in izpostaviti en sam novinarski prispevek kot tistega, ki si zasluži še posebno pohvalo. Dobrega poročanja na vseh medijskih kanalih je bilo res veliko, še na lokalnih televizijah so prispevki dobili resen novinarski sijaj – če opozorimo samo na medvoško televizijo, ki je pripravljala izvrstna poročila za svoje krajane. A naj vseeno izpostavimo poročanje mlade novinarke 24ur Kaje Kobetič, ki se je s snemalcem prebila v Luče. Njeno poročilo je bilo namreč tako ljubko zrežirano, v maniri stare televizije, da si to zasluži. Cel scenarij je namreč pripravila Kaja Kobetič in svoje tri sogovornike razporedila na 15-metrsko razdaljo. Tako je prispevek začela na cesti pred poplavljeno hišo, se nato s snemalcem približala prvi sogovornici, gospe Nuški z lopato v roki, ki ji je voda uničila hišo, da bi nam ta opisala, kako so si sledili dogodki, nato smo šli naprej, do njene hčere Nataše, tudi z lopato v roki, ki je opisala ure, ko ni vedela, kaj se dogaja z njeno materjo, v ozadju pa smo še videli moža, ki čaka, da bo naslednji, župana Luč Klavdija Strmčnika, ki nam je po vrsti vprašanj Kaje Kobetič predstavil širšo sliko posledic poplav v celotnih Lučah. Čeprav je bilo vse tako vidno pripravljeno, je bilo zaradi tega novinarkinega dramaturškega posega poročanje dinamično, a hkrati neverjetno iskreno, ker smo čutili, koliko razmisleka je bilo vloženega vanj. Pri tem pa je bil prispevek čustven, a ne patetičen, vsega je bilo ravno prav in z mero, da je delovalo pristno in prav nič senzacionalistično.