Več žensk na vodstvenih položajih

Čeprav statistični podatki o izobraženosti in stopnji zaposlenosti žensk in moških že nekaj desetletij pričajo, da so ženske dosegle in ponekod tudi že presegle moške, je slika precej drugačna, ko pogledamo podatke o vodstvenih položajih. Naj bo to javna sfera, gospodarstvo, kultura, izobraževanje ali šport – žensk je na vodstvenih položajih tako rekoč povsod neprimerno manj kot moških. Po podatkih Slovenskega državnega holdinga (SDH) je konec julija delež žensk v organih nadzora družb s kapitalsko naložbo države znašal 26,9 odstotka, v organih vodenja pa 26,6 odstotka. Čeprav je bilo za zagotavljanje večje spolne uravnoteženosti v gospodarstvu storjenih že precej korakov, večjega napredka na tem področju ni zaznati.

Izvršna direktorica Združenja nadzornikov Slovenije Irena Prijović razlaga, da si pri združenju že več kot deset let dejavno prizadevajo za bolj uravnoteženo spolno zastopanost v upravah in nadzornih svetih gospodarskih družb. Zato so v sodelovanju z družbo Deloitte Slovenija pred petimi leti javne delniške družbe in državne družbe v upravljanju SDH pozvali, naj se pridružijo pobudi za prostovoljno doseganje spolne raznolikosti do konca leta 2026 – to je najmanj 40 odstotkov žensk v nadzornih svetih in 33 odstotkov skupaj v nadzornih svetih in upravah javnih delniških družb in družb v državni lasti. »Napredka na tem področju žal ni, saj 70 odstotkov družb še vedno ne dosega teh ciljev,« pove Irena Prijović.

To priča, da je moč odločanja še vedno trdno v rokah moških in da jo ti le stežka sami od sebe prepuščajo ženskam, je prepričana sociologinja dr. Milica Antić Gaber. »Priporočila za uvajanje nekaterih ukrepov za zagotavljanje enakosti spolov veljajo za ’mehek ukrep’. Morda je pomemben za začetek nekega procesa, v nekaterih okoljih in v kakšni konkretni situaciji lahko tudi zadošča. Večinoma pa, žal, ne zagotavlja večjih premikov.« Celo na Norveškem so na primer ugotovili, da zgolj priporočila ne zaležejo – zato so se odločili za zakonsko uvedbo spolnih kvot.

Podobno naj bi v skladu z lani sprejeto evropsko direktivo storili tudi v Sloveniji. Direktiva veleva, naj članice do konca junija 2026 zagotovijo, da bodo v borznih družbah osebe nezadostno zastopanega spola, torej praviloma ženske, zasedale vsaj 40 odstotkov neizvršnih direktorskih mest oziroma nadzorniških mest ali vsaj 33 odstotkov vseh direktorskih mest. Na gospodarskem ministrstvu že pripravljajo novelo zakona o gospodarskih družbah, ki bi direktivo prenesla v slovenski pravni red. Osnutek besedila novele bo najprej, v prvi polovici septembra, obravnaval svet za korporativno upravljanje, tam dogovorjeni predlogi rešitev – tudi glede obveznih deležev in predvidenih sankcij – pa bodo nato v javno razpravo poslani predvidoma konec septembra.

Za poseben izziv se utegne izkazati, kako ženske pripraviti do kandidatur za vodilne položaje. Za kandidaturo se namreč odločajo precej redkeje kot moški.

Ob tem nameravajo v SDH pripraviti načrt, kako v bazen potencialnih članov nadzornih svetov pritegniti več kompetentnih kadrov, posebej žensk. Hkrati so maja sprejeli nov pravilnik, ki zaostruje pogoje za akreditacijo in nominacijo kandidatov za organe nadzora (in smiselno tudi za organe vodenja). Družbe v upravljanju SDH bodo morale v prihodnje pripravljati strateške načrte nasledstva za poslovodenje, ki bodo upoštevali tudi spolno raznolikost in uveljavljanje dobrih mednarodnih praks na tem področju.

Za poseben izziv se sicer utegne izkazati, kako ženske sploh pripraviti do številnejših kandidatur za vodilne položaje. Za kandidaturo se namreč odločajo precej redkeje kot moški. Pri SDH so ob koncu lanskega leta med akreditiranimi kandidati evidentirali zgolj dobro petino žensk. Za to je krivih več dejavnikov: ženske so, drugače od moških, pogosteje prisiljene v izbiro med skrbjo za družino in kariero, takisto so na vodstvenih položajih pogosteje predmet diskreditacij, saj se pri njih veliko bolj kot pri moških poudarja vprašanje kompetenc.

»Ženske se praviloma nerade vključujejo v kadrovske postopke, ki so netransparentni in kjer bi bile lahko kot kandidatke diskreditirane. ’Moški princip’ je pokazati se in samopromovirati, ženske se praviloma počutijo dobro, če so v te postopke povabljene, zato bo treba izbirne postopke tem posebnostim še prilagoditi,« je prepričana Irena Prijović.

S tem so povezane tudi pogoste kritike spolnih kvot. V ospredju se vedno znova znajde vprašanje meritokracije, češ zakaj bi ženske zasedale vodilne položaje zgolj zato, ker so ženske.

Vendar pa meritokracija zahteva tudi enake začetne možnosti. Spolne kvote so tako predvsem poskus, kako zagotoviti, da bi se posamezniki ocenjevali na podlagi sposobnosti in znanj. So mehanizem za korekcijo neenakosti in ustvarjanje bolj uravnoteženih struktur moči v družbi.

»Potem ko so ženske pridobile pravice, ki so jih zgodovinsko imeli sprva le moški, na primer volilno pravico ter pravico do izobrazbe in s tem do ekonomske neodvisnosti, so ostale nekatere podstati družbe, ki napredovanje žensk v organe odločanja na najvišje vodilne funkcije še vedno ovirajo. Izvirajo pa iz osebne, kulturne in družbene sfere,« razlaga Irena Prijović. »Obstaja tudi drugačno vrednotenje vodstvenih kompetenc glede na spol in definicija voditeljstva, ki je še vedno starokopitna. Številni odločevalci se tudi ne zavedajo lastnih slepih peg pri odločanju in lastnih predsodkov do kandidatk.«

Raziskave kažejo, da organizacije, ki imajo raznolike vodstvene ekipe, dosegajo boljše poslovne rezultate.

Pogosto so ženske zaradi strukturnih ovir omejene pri napredovanju in zasedanju vodstvenih položajev – kljub sposobnostim. »V razvitih državah ženske sestavljajo večino najbolj izobraženega prebivalstva in so zato še neizkoriščen potencial na vseh vodstvenih položajih oziroma odločevalskih funkcijah ne glede na to, ali gre za podjetja, znanost, umetnost ali druga področja družbenega delovanja,« nadaljuje Irena Prijović. »Spolne kvote omogočajo, da se prepoznajo in uporabijo potenciali, ki bi bili sicer spregledani.« Tudi sicer raziskave kažejo, da organizacije, ki imajo raznolike vodstvene ekipe, dosegajo boljše poslovne rezultate.

Milica Antić Gaber je prepričana, da bodo ženske ob uvedbi spolnih kvot zasedale mesta na enaki podlagi kot moški – samo da se bo delež obojih uravnotežil. »Zagotovo na mesto odločanja ne bodo prišle samo zato, ker so ženske. Morda pa kak moški ne bo imel prednosti samo zato, ker je moški.« Sicer pa, opozarja, ima tudi koncept meritokracije svoje meje. »Deloval je v času, ko so ga začeli uvajati in je zamenjal koncept zaslužnosti po rodu, krvi oziroma družinskih vezeh, zdaj, ko vemo, da je veliko odvisno še od drugih dejavnikov – nazadnje tudi od socialnega kapitala in ’sreče’ –, pa ni več koncept, ki bi odpravljal neenakosti.« Meritokratsko načelo namreč še ne pomeni, da bo nekdo, ki je nadarjen in se trudi, v družbi tudi pripoznan kot nekdo, ki bi ga zato postavili na pomembno mesto odločanja. »Ta mesta so pogosto izpostavljena logiki reprodukcije tistih, ki na teh mestih že so, in njim podobnih. V tem primeru torej moških na mestih odločanja v gospodarstvu.«

Večjih kritik predlaganih kvot (vsaj za zdaj) ni slišati. Čeprav se pri Gospodarski zbornici Slovenije do njih še niso posebej opredeljevali, je videti, da so predlogu načeloma naklonjeni.

V Sloveniji smo bili v preteklosti sicer že priča dolgim in polemičnim razpravam o uvajanju spolnih kvot, in sicer v politiki. Med obravnavo zakona o političnih strankah leta 1994 se je pojavil predlog, naj politične stranke na kandidatnih listah zagotovijo najmanj 40-odstotni delež zastopanosti bodisi žensk ali moških. A je bil predlog med zadnjo obravnavo črtan iz zakona. Podobnih poskusov je bilo nato več, dokler Slovenija leta 2004, tik pred vstopom v Evropsko unijo, ni uzakonila prvih spolnih kvot za volitve v evropski parlament. Dve leti kasneje smo uzakonili še kvote za volitve v občinski svet, leta 2008 pa tudi za v državni zbor. Danes tako velja, da morajo politične stranke pred parlamentarnimi volitvami na kandidatnih listah zagotoviti najmanj 35-odstotni delež bodisi žensk ali moških, na volitvah v evropski parlament in na lokalnih volitvah pa 40-odstotni delež.

»Na samem začetku razprav o spolnih kvotah v politiki se je veliko govorilo o prisili, o tem, da stranke nimajo dovolj ’kvalitetnih’, znanih, sposobnih žensk, da bi jih postavile na kandidatne liste. Da se strankam spet nekaj vsiljuje in da moški nimajo enakih možnosti, da so zdaj diskriminirani,« dodaja Milica Antić Gaber. »Tudi danes vsi s to rešitvijo niso najbolj zadovoljni, a javno temu ne nasprotujejo več. Kvote so torej dale rezultat – so se ’prijele’, kot pravimo. Vidimo pa tudi, da je žensk dovolj in da so celo izvoljive, če se malce pošalim. Upam si trditi, da bo enako tudi v gospodarstvu.«