Jernej Stritih / »Najslabše bi bilo spet vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred poplavami«

O poplavah smo govorili z mednarodno priznanim okoljevarstvenim strokovnjakom Jernejem Stritihom, izjemnim poznavalcem okoljevarstvenih in naravovarstvenih politik. Te je v devetdesetih letih in kasneje tudi soustvarjal.

Tokratne poplave so bile rekordne. So vas presenetile? 

Kolikor spremljam, so te poplave največje v zapisani zgodovini Slovenije, saj so hkrati prizadele večji del države, povzročili pa so jih rekordni pretoki Save, Drave in Mure. Tovrstnega dogodka smo se bali že od Železnikov in Cerkna leta 2007, ko smo na manjšem območju doživeli izjemen padavinski dogodek. Strah se je še okrepil po katastrofalnih poplavah v Nemčiji leta 2021. Zdaj so se napovedi podnebnih modelov o večji intenzivnosti padavin uresničile tudi pri nas. Zaradi toplejšega morja in ozračja je količina vode, ki jo sprejme ozračje, bistveno večja kot pred leti in dosedanje predpostavke o tako imenovanih stoletnih vodah ne držijo več. V Cerknem, na primer, so se julija stoletne poplave ponovile po 16 letih. Thermano Laško so stoletne poplave prizadele leta 1990, 2007 in letos.

Kaj vidite kot glavne napake v prostoru, zaradi katerih je škoda danes ocenjena na za zdaj nedoločnih »več milijard«? 

Težave pri urejanju prostora, kar zadeva vode, izvirajo še iz časov pred osamosvojitvijo. Takratne vodne skupnosti so veliko denarja vlagale v regulacijo rek in hidromelioracije, s čimer so ustvarjale vtis, da je za zaščito pred poplavami poskrbljeno s pospeševanjem odtoka voda. Hkrati je bilo v prostorskem načrtovanju uvedeno strogo varovanje kmetijskih zemljišč, ki so bila po drugi svetovni vojni glavna tarča razvoja naselij. Učinek tega je bil, da je bilo nova naselja, tovarne in infrastrukturo najlažje umeščati v nekdanji vodni prostor, ki je bil na novo »pridobljen« z regulacijo rek in potokov, ni pa bil kategoriziran kot kakovostno kmetijsko zemljišče.

V času tranzicije po osamosvojitvi je »vodarska« panoga izgubila veliko moči in sredstev, večinoma zaradi negativnih učinkov prejšnjega vodnega gradbeništva na okolje in naravo. Kljub temu so prejšnja vodnogospodarska podjetja ne glede na privatizacijo želela ohraniti monopol nad izvajanjem urejanja vodotokov in nadaljevati predvsem gradbene posege. V panogi urejanja voda je bila tranzicija v bistvu neuspešna. Umanjkala je institucionalna zmogljivost, ki bi lahko učinkovito branila vode in vodni prostor, sicer dobro definiran v zakonu o vodah, pred težnjami po pozidavi. Tako se je nadaljeval proces iskanja razlogov za prostorsko umeščanje naselij, poslovnih con in infrastrukture na poplavno ogrožena območja in tudi sama gradnja na teh območjih, namesto da bi se v prostorskem načrtovanju namenilo dovolj prostora vodi. Še zdaleč ni edini primer, a tovarna BSH v Nazarjah stoji, glede na Atlas okolja ARSO, na območju desetletnih poplav. Velik del Prevalj in Raven je zgrajen na območju stoletnih poplav, območje okrog Thermane Laško z množico novih stavb na območju desetletnih in stoletnih poplav, le bencinski servis je dvignjen na raven stoletnih poplav. Seveda je gradnja na ravnem preprostejša, a v Sloveniji to marsikje pomeni gradnjo na poplavnem območju.

Poleg tega je bil po letu 2000 tako rekoč ves vodni sklad in kasneje podnebni sklad namenjen subvencioniranju gradnje elektrarn na Savi pod pretvezo protipoplavne zaščite. Tako je bil večji del denarja, ki bi ga lahko uporabili za gradbene in prostorske ukrepe varstva pred poplavami po vsej državi, porabljen za gradnjo vzdolžnih nasipov in druge infrastrukture, povezane z elektrarnami na Savi. Ali pa sploh še ni bil porabljen, ker je nekdanji minister za okolje Vizjak ustavil program porabe podnebnega sklada in ves denar zadržal za nadaljevanje gradnje elektrarn na Savi, torej Hidroelektrarne Mokrice, in za nespametne projekte, kot je bil zadrževalnik Suhorca v Brkinih. Pa tudi pri denarju, ki je bil porabljen za urejanje voda, je šlo pogosto za napačne prioritete – utrjevali so se bregovi za obrambo travnikov in gozdov, na primer na Soči med Kobaridom in Tolminom, namesto da bi se vlagalo predvsem v obrambo naselij in kritične infrastrukture. Ogrožene travnike in gozdove bi bilo veliko ceneje in za zagotavljanje vodnega prostora bolje reševati z odkupom zemljišč ali odškodninami lastnikom.

Kaj bi zdaj moral biti prvi korak? 

Po teh poplavah je dobra priložnost, da se na novo postavi sistem urejanja prostora in rabe tal. Ohranjanje in po možnosti povečevanje vodnega prostora mora postati ena od najpomembnejših prioritet, pomembnejša kot varstvo kmetijskih zemljišč in gozdov. Pomembni prioriteti morata postati tudi obramba in podnebna odpornost naselij in infrastrukture.

Lastnikom hiš in drugih stavb, ki jih je voda odnesla ali močno poškodovala, bi morali ob pomoči države ponuditi druga stavbna zemljišča, ki so varna pred poplavami in drugimi podnebnimi grožnjami. Tudi kritično infrastrukturo bi morali premestiti na varnejša območja oziroma jo okrepiti, recimo mostove nadomestiti z novimi brez stebrov v reki, tako da bo ta infrastruktura odporna proti poplavam in drugim grožnjam. Najslabše bi bilo, če bi v prostoru poskušali vzpostaviti enako stanje, kot je bilo pred poplavami. Premestitev najbolj prizadetih stavb s poplavnih območij drugam bi hkrati omogočila širitev strug in vodnega prostora in s tem bi bolje zaščitili preostale stavbe na tem območju.

Ogrožena naselja lahko zavarujemo na dva načina: z dovolj odpornimi tehničnimi protipoplavnimi ureditvami (nasipi, zidovi, samodejne mehanske pregrade) v neposredni bližini in z zagotavljanjem razlivnih in retencijskih območij nad naselji z renaturacijo rečnih strug, obnovo mokrišč, suhimi zadrževalniki in hudourniškimi ureditvami na strmejših območjih.

Varovalni funkciji bo treba bolje prilagoditi tudi gospodarjenje z obrečnimi gozdovi in obrečnimi pasovi rastlinja. Na teh območjih ne bi smeli dovoliti rasti dreves velikih dimenzij, ki lahko povzročijo veliko razdejanje, če jih odnese voda. Lahko pa bi s panjevskim gospodarjenjem zagotavljali prekoreninjenost tal in s tem varstvo pred erozijo, za to pa uporabili drevje manjših dimenzij in grmovje.

»Po letu 2000 je bil tako rekoč ves vodni sklad in kasneje podnebni sklad namenjen subvencioniranju gradnje elektrarn na Savi pod pretvezo protipoplavne zaščite.«

Ob Savi, kjer ostaja že leta v zraku projekt Hidroelektrarne Mokrice, se ne gradi samostojna protipoplavna zaščita, ker jo zasavski energetiki vežejo izključno na gradnjo hidroelektrarne. 

Sedanja vlada je imela priložnost, da bi zaradi neuvrstitve v Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) in padca gradbenega dovoljenja na upravnem sodišču ustavila projekt Hidroelektrarne Mokrice. Hkrati bi morala denar, ki ga je za subvencioniranje te gradnje v podnebnem skladu blokiral Vizjak, nameniti in čim hitreje uporabiti za protipoplavno zaščito na tem in drugih območjih. Glede na evropsko in slovensko zakonodajo ne vidim možnosti, da bi Hidroelektrarna Mokrice kdaj lahko dobila potrebna dovoljenja. Ob teh poplavah se je na obeh rekah, Savi in Dravi, znova pokazalo, da hidroelektrarne nimajo funkcije protipoplavne zaščite. Kvečjemu pomenijo tveganje za povečanje negativnih učinkov poplav.

Zdaj obstaja strah, da bodo sprejete rešitve hitre in ne bodo sonaravne. 

Predvsem se je bati, da bo veliko denarja vloženega v ponovno vzpostavljanje predhodnega stanja, namesto da bi se prenova izkoristila za to, da damo vodi več prostora. Panogo urejanja voda bo gotovo treba postaviti na nove temelje, pri čemer bi bilo dobro v celoti upoštevati vodno direktivo EU, ki govori tudi o sodelovanju deležnikov pri upravljanju porečij. Takoj je treba začeti izvajati že pripravljeni načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti. Morda bi lahko z zakonom tudi neposredno prepovedali nove gradnje na poplavno ogroženih območjih, ki so že dobro dokumentirana. Brez sonaravnih rešitev, vračanja prostora vodi, ne bo šlo, potrebni pa bodo tudi gradbeni ukrepi.

Občine bi vsekakor morale dobiti večjo vlogo pri urejanju voda, a seveda pod strokovnim vodstvom in v koordinaciji z Direkcijo Republike Slovenije za vode. Občine že imajo v rokah enega najmočnejših instrumentov – urejanje prostora. Z Direkcijo RS za vode pa vedno znova stojijo na nasprotnih bregovih. Do sedaj so ne glede na poplavne študije v občinskih načrtih vedno znova umeščale naselja, poslovne cone in infrastrukturo na poplavno ogrožena območja. Za poplavno varnost pa naj bi bili odgovorni država in Direkcija RS za vode. Če bodo občine dobile več pristojnosti pri urejanju voda, bodo morale sprejeti tudi več odgovornosti za poplavno varnost. Seveda bo to na ravni porečij moralo spremljati vzpostavljanje participativnih mehanizmov odločanja, ki bodo vključevali vse deležnike.