Nenaravni lov v naravnem okolju

V Sloveniji je bil 23. februarja 2021 potrjen prvi primer okužbe z južnoafriškim sevom novega koronavirusa, na podlagi tega pa je tedanja vlada odredila ponovno popolno desetdnevno zaprtje države ter prepovedala vstop vanjo in celo izstop iz nje. Omenjeno različico koronavirusa je prinesel nevrokirurg Matjaž Voršič, ko se je vrnil z lovskega safarija v Namibiji. Kritik in zgražanja zdravnik ni bil deležen le zaradi neodgovorne poti na epidemiološko tvegano območje, pač pa tudi zaradi namena potovanja – lova na eksotične živali, ki dandanes vedno bolj velja za zavržno obliko razvedrila. V čem je lov na medvede, volkove, jelene in divje prašiče v Sloveniji tako drugačen od lova na krokodile, antilope in velike mačke v Afriki, da je družbeno povsem sprejemljiv?

Ko je aprila letos minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan izdal dovoljenje za največji enkratni odstrel 230 rjavih medvedov, ki so povsod in zato tudi v Sloveniji zaščitena vrsta, je to v okoljevarstveni in širši javnosti sprožilo odpor. Minister se je na to odzval z organizacijo obširnega posveta Perspektive upravljanja velikih zveri v Sloveniji s poudarkom na rjavem medvedu, na katerem naj bi se širši javnosti razumljiveje predstavile strokovne podlage, na katerih je utemeljeno »upravljanje« zveri (in drugih divjih živali), seznanila pa naj bi se tudi z različnimi mnenji.

Z roko v roki

A tam prisotni predstavniki stroke so pomisleke o nuji odstrela medveda (in drugih živali) ovrgli kot neutemeljene, posplošene, nepodučene in zatrdili, da druge rešitve ni in da je odstrel nujen. Takšno naj bi bilo enotno mnenje stroke, to pa so na posvetu, žal, predstavljali izključno posamezniki, ki so sodelovali pri pripravi dovoljenja za odstrel medvedov. Strokovni predlog za izdajo dovoljenja, ki ga je podpisal minister Brežan, sta pripravila zavod za gozdove in zavod za varstvo narave na podlagi ekspertize dr. Klemna Jerine z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Na posvetu pa je sodeloval tudi njegov sodelavec dr. Hubert Potočnik, danes znan kot avtor strokovne ekspertize o nujnosti eksterminacije nutrij, sicer pa gre za strokovnjaka, ki odloča o usodi volkov na Slovenskem. Jerina in Potočnik sta člana različnih organov Lovske zveze Slovenije, vsaj Potočnik pa je tudi lovec. Prav tako je lovec direktor zavoda za varstvo narave Teo Hrvoje Oršanič. V celotni verigi odločevalcev o odstrelu zavarovanih vrst zveri in drugih divjih živali le direktor zavoda za gozdove Gregor Danev ni lovec ali kako drugače povezan z lovsko zvezo. Je pa zato zavod za gozdove, ki ga vodi, upravljavec vseh osmih povsem komercialnih lovišč v državi in s tem neposredni interesent za promocijo lova na zavarovane in druge divje živali.

V Sloveniji divje živali po gozdovih krmijo z namenom ohranjanja populacij na ravni, ki omogoča obsežen lov.

Ne glede na to, da gre za očiten preplet interesov med stroko in lovci, ali morda prav zato, pri nas neizpodbitno velja, da je naravno okolje zaradi človekovih vplivov tako »poškodovano«, da ni sposobno samo ohranjati ravnovesja. Zato je človekova dolžnost, da mu pomaga. To pa tako, da vanj posega s ponovnim naseljevanjem živalskih vrst, katerih populacije so premajhne, in zmanjševanjem populacij, ki so preštevilne. Tako naj bi bilo, vse dokler narava (s človekovo pomočjo) ponovno ne vzpostavi ravnovesja. To je enotno znanstveno utemeljeno stališče, ki ga zastopata stroka in lovska zveza, vsakršno »laično« zavzemanje za pravice živali pa naj bi bilo ne le nepotrebno, ampak celo škodljivo. Oziroma kot se je na očitke Tine Gaber odzval Potočnik, ki je za okoljevarstvene organizacije, ki se borijo za dobrobit živali, dejal, da »so, roko na srce, potrebne in koristne, ko gre za živali v laboratorijih, za farmacevtsko in medicinsko obravnavo, rejne živali in hišne ljubljenčke. Na področju varstva in upravljanja prostoživečih vrst in ekosistemov, v katerih živijo, pa je uporaba etičnega stališča svetosti življenja posameznega bitja nevzdržna oziroma pogosto celo škodljiva za celo vrsto drugih bitij in naravno okolje kot tako.«

Brez lovskega posredovanja bi torej zaradi preštevilnosti medvedi in volkovi ves čas pobijali pašne živali in ustrahovali ljudi po vaseh? Preštevilna srnjad in jelenjad pa bi, ker se prehranjuje s poganjki mladih dreves, sčasoma uničila gozd? Da se to ne bi zgodilo, lovci vsako leto odstrelijo okoli 33 tisoč glav srnjadi, 9000 glav jelenjadi, 20 tisoč divjih prašičev, 15 tisoč lisic, 13 tisoč fazanov, približno 100 tisoč polhov, dobrih 2000 gamsov, 150 medvedov in okoli deset volkov. Gre za precej več kot 200 tisoč divjih živali na leto, če k temu prištejemo še druge (lovne) živalske vrste.

A neravnovesje v naravnem okolju se samo povečuje. Vsako leto je potrebna obsežnejša intervencija lovcev, saj se leto za letom odstreli več divjih živali. Kako je to sploh mogoče? Morda zato, ker številnost nekaterih živalskih vrst v naravnem okolju ni naravna, pač pa umetno ustvarjena? Številnost zveri, torej predvsem medvedov in volkov, še posebej pa njihovega naravnega plena, torej srnjadi, jelenjadi in divjih prašičev, se načrtno in v nasprotju z naravnim redom povečuje. Lovci vse te živali vse leto in s posebnim poudarkom na zimskem času hranijo na posebnih gozdnih krmiščih. Njihove populacije se zaradi tega nenaravno ohranjajo oziroma celo povečujejo. In to tako zelo, da je po oceni stroke, ki odreja odstrel, na letni ravni v slovenskih gozdovih preveč več kot 200 tisoč osebkov različnih vrst (večjih) živali.

Lov prepovedan

Res ni druge poti? Nevenka Lukić Rojšek, zaposlena pri Svetovni organizaciji za varstvo narave in tudi članica premnogih organizacij in združenj, ki skrbijo za dobrobit živali, navaja izkušnje iz tujine, kjer je lov prepovedan. Navaja dve švicarski raziskavi, opravljeni na območjih brez lova. Potekali sta od leta 1917 do 1997 v Švicarskem narodnem parku, kjer je lov prepovedan. Po osmih desetletjih monitoringa so izsledki presenetljivo drugačni od sicer neizpodbitne strokovno utemeljene resnice o nujnosti odlova za ohranjanje narave. Po prepovedi lova je bilo jelenjadi seveda veliko več kot prej, »prav tako se je količina hrane tako povečala, da zadošča za pet do desetkratno število današnje populacije jelenov. Število rastlinskih vrst, ki so hrana jelenjadi na stalnih pašnikih, se je močno povečalo. Na pašnikih, ki jih je jelenjad redkeje uporabljala, je upadla raznolikost rastlinskih vrst. Po prepovedi lova kljub rastočemu številu jelenjadi in srnjadi ni bilo več škode objedanja dreves, ki se je 20 let konstantno pojavljala, dokler se je lov intenzivno izvajal.«

Močno se je povečalo število dreves, še posebej na poteh, ki jih divjad pogosto uporablja. »Današnja gostota populacije jelenov v Švicarskem narodnem parku torej pospešuje pomlajanje in širjenje gozda, ne pa da ga zavira,« piše Nevenka Lukić Rojšek in dodaja, da vedno več biologov, zoologov in ekologov podaja znanstveno utemeljena mnenja, da »lov ne uravnava števila prostoživečih vrst. Prostoživeče vrste so po naravi opremljene z različnimi mehanizmi za uravnavanje prirastka populacije – socialne strukture, hormoni in feromoni ter ponudba hrane. Če grozi hiperpopulacija oziroma prenamnožitev, se zniža število rojstev.«

Kaj pa, če so gozdovi, v katerih je lov prepovedan, bolj zdravi od gozdov, v katerih lovci »upravljajo« divjad?

In navsezadnje, kaj se je zgodilo, ko je po osamosvojitvi obveljala prepoved lova na ujede, torej predvsem kanje, kragulje, postovke? Dotlej so namreč lovci z namenom »ohranjanja naravnega ravnovesja« na leto postrelili več tisoč teh živali. »Če bi držala prej navedena teza o tem, da mora človeška vrsta nujno ohranjati naravno ravnotežje, in s tem tudi teza o potrebi po kontinuiranem pobijanju ujed v prej navedenem obsegu, bi moral po popolni eliminaciji lovske ingerence nad ujedami vladati v slovenskem naravnem okolju popoln kaos. Seveda še zdaleč ni tako in samoregulativna sposobnost narave je preko niza interakcij med plenom in plenilci samo številnost njihove populacije uravnala brez lovske puške spet tako, kot je to počela že milijone let pred pojavitvijo človeške vrste in tudi pred nastankom sodobnega komercialnega lova v Sloveniji. In s tem na svojstven način osmešila samo mantro o zveličavnosti komercialnega lova in z njim povezane skrbi za naravno ravnovesje, ki pa ji, žal, vse prepogosto in nekritično sledi tudi javnost,« je pred časom o tem dejal ljubiteljski ornitolog in vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki je doktoriral na temo odnosa med človekom in živaljo.

V čem je torej razlika med trofejnim lovom na divje živali doma in v Afriki, če ne gre za lov za potrebe preživetja ali ohranjanja narave? Bi se lahko začeli vsaj pogovarjati, ali je takšna razsežnost lova, kot ga poznamo v Sloveniji, res moralno in etično sprejemljiva in ali res koristi naravi? Bi se lahko začeli pogovarjati o ustanovitvi naravnih okolij brez lova in omejevanju ali popolni opustitvi tega, če bi se to sčasoma pokazalo kot boljša rešitev? Smo sposobni razmisliti o možnosti, da se sčasoma na načelni ravni odrečemo posegom v živalski svet na podlagi svojih prepričanj, kaj je zanj dobro in kaj ne?