Darja Matjašec / »Naši študenti so vrhunsko opremljeni z znanjem, a jih produciramo za tujino«

Darja Matjašec je krajinska arhitektka, predavateljica na Oddelku za krajinsko arhitekturo ljubljanske Biotehniške fakultete. Sodeluje v vrsti projektov in raziskav, ki nastajajo v prostoru in kjer se trudi v zakrnele gradbeno-arhitekturne rešitve vključiti krajinsko-arhitekturne rešitve, ki bi morale biti danes, ob podnebnem zaostrovanju, prednostne.

Ekipe študentov, ki pri Darji Matjašec izdelujejo naloge v studiih v tretjem in petem letniku študija, na natečajih v tujini že leta dosegajo izstopajoče rezultate. Zaradi strokovnega znanja in zlasti pripravljenosti jo za pomoč prosijo številne lokalne iniciative.

Z Darjo Matjašec, Prekmurko, ki živi v Škofji Loki, smo se pogovarjali prejšnji konec tedna, ki se je za mesto začel s sireno v petek ob petih zjutraj, nadaljeval pa z naravno katastrofo in dnevi velike žalosti, a ogromne solidarnosti.

»Leta in leta pozidavamo poplavna območja in visokim vodam jemljemo prostor. Niso vsega krive samo podnebne spremembe,« ste opozorili v teh dneh. 

Ko vidiš, da nedaleč stran helikopter dviguje tako rekoč sosede iz hiš sredi deroče vode, je grozljivo. Sprašuješ se, kako velika katastrofa se mora zgoditi v našem prostoru, da bomo spet vzpostavili prostorsko načrtovanje in urbanizem, saj prostor ni neomejena dobrina. Da bomo začeli razumeti, da se moramo prilagoditi na vse intenzivnejše vremenske dogodke, in končno razumeli, da v prostoru nismo sami.

Primerjava pozidav zdaj in v 90. letih kaže, da smo rekam, ki poplavljajo od vedno, vzeli prostor za razlivna območja. Tam, kjer se je voda prosto in brez škode razlila ter zadržala, so zdaj pozidave. Voda se zato ne more razliti, ampak odteče naprej, in ta tok je vedno močnejši.

Te dni številni opozarjajo, da gledamo tudi posledice napačnega urejanja prostora, ki se dogaja že desetletja. 

Pri nas se praktično vsa javna infrastruktura še vedno načrtuje, ne da bi se ustrezno upoštevali obstoječe naravne prvine, nova podnebna dejstva in nujnost zelene infrastrukture, ter brez vizije o končni podobi prostora. Ne sprašujemo se, kako bo nova ureditev delovala z vsem, kar je že v prostoru, ali je, ker je deset ali celo več let bila v predalu, prilagojena na nova dejstva. Prav tako se ne upošteva, koliko bodo neke rešitve stale v celotnem življenjskem ciklu; pri projektih nas še vedno zanima le najnižji strošek projektiranja in izvedbe, zato na razpisih še naprej zmagujeta asfalt in beton. Stroški vzdrževanja se ne upoštevajo, kar je bizarno. Veliko »zmagovalnih« rešitev se namreč ravno zaradi visokih vzdrževalnih stroškov kasneje ne vzdržuje ustrezno, in zdaj gledamo tudi te slike.

Projektanti, v glavnem arhitekti, nikoli ne odgovarjajo za to, da so vzpostavili nov odprt javni prostor, ki ni funkcionalen in ga ljudje ne bodo mogli uporabljati.

Strokovnjaki iz Slovenskega društva za zaščito voda so lani jeseni opozorili, da vodotoke urejamo zastarelo, da so »uravnane struge, obdane s kamnitimi in betonskimi zidovi«, problem, ker pospešijo in povečajo rušilno moč vodnega toka in prestavijo poplavni val dolvodno. 

Pri vseh investicijah prevladuje gradbenoinženirski vidik, edino merilo pri javnih razpisih je najnižja cena investicije. Pred leti sem na Ljubljanskem urbanističnem zavodu vodila primerjalno študijo za protipoplavno varnost Savinje gorvodno od avtoceste, od Ločice do Letuša. Primerjali smo varianti, ki so jih pripravili vrhunski vodarski strokovnjaki. Prva je bila standardna gradbenotehnična, z betonskimi oziroma kamnitimi zidovi ob reki, druga varianta pa je posnemala naravne procese in zajemala razširitev struge, ki je postala plitvejša, ter ohranitev naravnih brežin in usmeritev na razlivne površine, kjer je voda delala najmanjšo škodo. Izvedbeno se je prva pokazala za veliko cenejšo, kar pa mi ni dalo miru. Ko smo vključili stroške vzdrževanja, smo dokazali, da bo gradbenotehnična rešitev na daljši rok veliko dražja. Vmes sem morala celo na zagovor k biologu, ki je pokrival okoljski vidik projekta in opozarjal, da narave »ne moreš monetizirati, ker je to zelo nevarno početje«. A sem vztrajala, da je to nujno ravno za naravo.

Pri nas imamo zlasti na dveh poljih zasidrani močni inženirski struji, cestnoprometno in vodarsko, zaradi katerih leta 2023 kot država močno zaostajamo za razvitim svetom. Direkcija za ceste je ostala zataknjena v starih časih, prav tako direkcija za vode, na primer z regulacijo vodotokov ob cestnoinženirskih objektih. Pri nas se na praktično vseh ravneh že leta govori o nujnem povečevanju trajnostne mobilnosti, na to se specializira kup institucij in strokovnjakov, ampak v prostoru naprej betoniramo in širimo ceste, omogočamo še več cestnega prometa, meteorno vodo še naprej spravljamo v kanalizacijo in podobno.

Pri protipoplavnih ukrepih razumem, da marsikje ni več prostora za rešitve, ki so bolj naravne, in je treba izvesti protipoplavne zidove, ampak resnično moramo narediti vse, da vsaj del visoke vode razlivamo gorvodno od urbaniziranih območij in rek zgolj ne »uravnamo« in »obzidamo«.

Prvak SDS Janez Janša zdaj predlaga, da bi pristojnost vzdrževanja vodotokov v celoti prepustili občinam. To lahko pomeni 212 nesinhroniziranih rešitev. 

To nikakor ni primeren predlog. Na primer projekt protipoplavne zaščite Škofje Loke vodi občina in jasno je, da ima pri tem težave. Kdo je določil, da se to izvaja na občinski ravni, ne vem, vsekakor bi se moral na državni, saj morajo biti rešitve usklajene z občinami gor- in dolvodno. V gorvodnih občinah bi se morali narediti zadrževalniki, ki bi zadržali vodo, da ne bi visoka »priletela« v mesto. Že zdaj pa dela vsaka občina po svoje in se na primer obrečni prostor gorvodno poziduje. Da se je v Poljanski dolini tik ob Sori, torej nad Škofjo Loko, zgradila tovarna Polycom, je kriminal. Pozidali so poplavno ravnico, kot izravnalni ukrep pa so na dolvodni strani ogromnega objekta in parkirišča morali znižati teren za razlitje visokih vod. Ampak to res ni dobra praksa, saj bi lahko znižali teren tudi tam, kjer zdaj stoji Polycom, in tako zadržali še več visoke vode. Tudi z urbanističnega vidika se ta tovarna sredi doline sicer nikoli ne bi smela zgoditi. In to je le en primer.

Škofjeloška protipoplavna zaščita je tudi eden od projektov »iz predala«. Torej projektov, za katere občine nimajo denarja, ko ga čez leta dobijo, pa so projekti zastareli, brez sonaravnih rešitev, in povzročijo konflikte. 

Občine, in Škofja Loka tukaj ni izjema, nimajo izkušenj s komuniciranjem s svojimi prebivalci pri tako zahtevnih posegih in tukaj nastaja kratek stik. Morala bi jim pomagati država ali pa bi morali vključiti strokovnjake, ki posege razumejo in imajo integriteto, ne kakšnih profesionalnih piarovcev.

V Škofji Loki imamo dobro organizirano civilno iniciativo, ki vključuje različne profile strokovnjakov, predvsem z vidika varstva okolja. Lokalci, ki so člani iniciative, so zdaj pod vodo, in zelo se bojim, da bo to dogajanje zdaj nekomu prišlo zelo prav za hitro realizacijo trajno slabe rešitve in kazanje s prstom na člane civilne iniciative. Pa vendar, tudi če bi bil izveden občinski projekt poplavne zaščite, bi bili ti lokalci pod vodo, saj so ukrepi načrtovani za stoletne vode, ta voda zdaj pa je bila en meter višja.

Zlasti protipoplavni »projekti iz predalov« so zato velik problem, na kar je nedavno javno opozorila kolegica dr. Maja Simoneti ali kot opozarjata meteorolog dr. Žiga Zaplotnik in klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj: povratne dobe, na katerih slonijo projekti protipoplavne zaščite, zaradi podnebnih sprememb ne veljajo več.

V tujini nihče pri živi pameti z mestnega prostora ne bi odstranil takega kostanja zgolj zaradi novega javnega projekta. Resnično bi preverili vse možnosti.

Obstaja strah, da bodo reke po teh ujmah zdaj na hitro še bolj pobetonirane in da bodo drevesa padala še hitreje z argumentom, da so pač nevarna. 

Mislim, da je ta strah upravičen in katastrofa bo, če bomo zdaj brezglavo uvajali prostorske rešitve, ki se delajo za naslednja desetletja. Treba je razumeti razloge in odpraviti prakse, ki so prispevale k stanju. Veliko dreves, ki so zdaj padla, ni bilo vzdrževanih ali so bila nestrokovno vzdrževana. Životarila so, ker so bila obglavljena ali pa smo jih obbetonirali. Na državni ravni bi morali pripraviti ukrep, kako ravnati. Če bo vsak sam odločal, bodo pele žage. Enako je pri poplavah; treba bo preveriti, kje smo rekam vzeli prostor, in pripraviti predlog, kako jim ga vrniti in pri tem čim manj uporabljati beton. Morda bo treba sprejeti tudi drastične ukrepe in se ozavestiti, da so nekatera urbanizirana območja poplavljena danes zato, ker smo gorvodno preveč pozidali in nismo ustrezno uredili hudourniških vodotokov.

Podnebne spremembe se v urejanju našega prostora ne upoštevajo. V Ljubljani se intenzivno sekajo drevesa, naprej rastejo betonski kolosi, čeprav projekcije Ljubljani do leta 2050 napovedujejo največji dvig temperatur med evropskimi prestolnicami (+8 °C) in temperature, kot jih ima danes surferska Virginia Beach ob Atlantskem oceanu. 

Študija švicarske univerze, kjer so delali te projekcije, bi pokazala še višjo številko, če bi ob temperaturi in padavinah upoštevali še druge dejavnike. Ljubljana ima primerjalno slabšo pozicijo, ker ima izjemno veliko grajenega prostora in je vmes premalo členjena z zelenimi površinami. Rožnik in Golovec kot mestna gozda ne »pomagata« dovolj, ker je površina okrog preveč kompaktno pozidana. Pozidana sta tudi severozahodni in severovzhodni zeleni klin, ki bi morala s severa dovajati hladnejši zrak v središče Ljubljane. Mestne prometnice bi morale imeti veliko zelenih pasov z ogromnimi drevesi in grmovno plastjo, da bi požirale meteorno vodo. Enako vsa ta enormna parkirišča, ki jih imamo. Imamo tudi veliko velikih toplotnih otokov, kjer ni zelenih površin, recimo Rudnik, območje Litostroja in BTC, ki je največji toplotni otok v Ljubljani.

Zakaj je tako in zakaj alarmi niso zagnani? Prvič zato, ker ima župan učinkovit piar. Izraz »zelena prestolnica« se je prijel, čeprav je popolnoma prazen. Drugič zato, ker smo zadovoljni z »zelenim sistemom Ljubljane«, ki je del občinskega prostorskega načrta, a je ostal na papirju, saj ni ustrezno objektiviziran v izvedbenem delu prostorskega načrta in se neustrezno izvaja v prostoru. Krajinski arhitekti na to leta opozarjamo, a smo manjšinska in za povrh še feminizirana stroka.

Kdo je odgovoren, da še naprej nastajajo javni projekti, kjer je na praznem betonu le par dreves, ki komaj živijo, kot pri ljubljanski Cukrarni? 

Arhitekti niso ozobraženi o naravnih virih, kot so tla, voda in rastline, ali o kompleksni zeleni infrastrukturi. Ne poznajo funkcij zelenih površin, ne funkcij in potreb mestnih dreves. To dokazujejo izvedeni in načrtovani projekti.

Ne zdi se mi sporno, da arhitekti omenjenega ne razumejo; za zunanje ureditve bi zato morali vključiti krajinske arhitekte. A praviloma nas ne vključijo, ker jim formalno tega ni treba storiti. Tukaj kot stroka nosimo del krivde sami, saj nam v tridesetih letih ni zares uspelo prepričati nobene politike ne naših strokovnih kolegov, da so načrti krajinske arhitekture strokovno avtonomni in predvsem vedno nujnejši deli projektov. Naši načrti so v času Cerarjeve vlade in njegovega državnega sekretarja Aleša Prijona v projektni dokumentaciji padli z zaporedne številke »2« (številka »1« je načrt arhitekture) na številko 10, kar je zadnje mesto in so zdaj pojmovani kot nekakšno nujno zlo. To bi morali takoj sanirati, saj se s tem dela ogromna škoda našemu prostoru. Načrt krajinske arhitekture bi danes, vztrajam, moral biti obvezen povsod, kjer je na parceli vsaj eno obstoječe drevo, kaj šele, ko so zelene površine predvidene!

Izjemno pomembno dejstvo je tudi, in to želim poudariti, da projektanti, v glavnem arhitekti, nikoli ne odgovarjajo za to, da so vzpostavili nov odprt javni prostor, ki pa ni funkcionalen in ga ljudje enostavno ne bodo mogli uporabljati. Za to ne nosijo nobene odgovornosti.

Pri nas gojimo urbanizem, ki temelji na investitorskih pobudah, za katerimi tiči kapital, ne pa javni interes.

Za take javne prostore, na katerih poleti na betonu zunaj ljudje ne morejo niti sedeti, si arhitekti celo podeljujejo nagrade. 

Ja, seveda. Zunanja ureditev je nepomembna, hkrati pri nas nihče za nič ne odgovarja; ne za načrtno vzpostavitev novega neživljenjskega javnega prostora, ne za sekanje zdravih dreves v razgretih mestih. Če bi na primer uporabniki prostora terjali odgovornost in tožili investitorje in arhitekte, bi se morda začele stvari premikati.

Pri nas je cel sistem urejanja prostora razsut. Poklic arhitektov kot krajinskih arhitektov je reguliran. Formalno nosimo odgovornost za delo, svojo projektantsko dejavnost imamo zavarovano. Bizarno pa je, da si arhitekti lastijo načrtovanje odprtega prostora, tudi zelenih površin. V Nemčiji se ne more zgoditi, da bi arhitekt brez krajinskih arhitektov projektiral krajinskoarhitekturne rešitve. Zakaj? Ker zavarovalnica v primeru, če bi nastala škoda v prostoru, arhitektu ne bi krila škode, če bi projektiral nekaj zunaj svoje pristojnosti. Pri nas pa zavarovalnicam plačujemo premije, ne investitorji in ne uporabniki pa ne zahtevajo od nas odgovornosti, niti ko z javnim denarjem ustvarimo nov vročinski otok in neuporaben zunanji javni prostor.

Če je pri javnih projektih slabo, kako je šele z zunanjimi ureditvami pri zasebnih projektih.

Imamo zastarele predpise. Občina Ljubljana na primer v občinskem prostorskem načrtu, OPN-ju, določa število dreves na hektar raščenega terena. V praksi se dogaja, da investitor celo vključi krajinske arhitekte in mi glede na parcelo predvidimo zasaditve in veliko več dreves, kot jih določa OPN, investitor pa na koncu pove, da bo investiral točno in le v toliko dreves, kot jih zahteva OPN.

Posledice teh določil so dobro vidne v Rožni dolini ob novih stanovanjskih objektih. Zemljišča so pozidana skoraj do roba, in da zadostijo pogojem glede števila dreves na raščen teren, posadijo platane na špalirju in ozke brine, visoke 5 metrov in premera 30 centimetrov. To je tretirano kot drevo, čeprav ne bo nikoli opravljalo funkcij, ki jih drevo lahko ima. Naši gradbinci in arhitekti tako birokratsko obkljukajo projektne zahteve, h kakovosti bivanja pa te rešitve ne prispevajo.

Nekatere »zelene rešitve« so še bolj problematične, saj ne morejo nadomeščati mestnih dreves. To so pasivne zelene strehe in ozelenjene fasade, ki ne le zelo malo prispevajo k zniževanju temperatur, biodiverziteti, absorbiranju meteorne vode in onesnaževal v zraku, ampak so tudi zahtevne in drage za vzdrževanje, zlasti pa zanje pri nas, kjer imamo dovolj parterja, ni zares razloga. Vgrajene namakalne sisteme na fasadah je treba redno čistiti, pozimi lahko zmrznejo ... Skratka, te stroške si lahko privoščijo le bogate korporacije, tega je veliko na primer v Dubaju, popularno je na svetovnih razstavah Expo. V to so države pripravljene vlagati, saj gre za navidezen prestiž. Ozelenjeno stavbo je načrtoval tudi Petrol. Temu danes rečemo »green washing« in je spet posledica piarovskega vzpostavljanja nečesa, ki strokovno gledano nima ustreznega učinka v prostoru, zakrijemo pa lahko z njim svojo za okolje škodljivo dejavnost.

Kako se pravila glede zunanjih površin v tujini prilagajajo podnebnim spremembam? 

Drugod prostorski akti na deklarativni ravni niso narejeni kot pri nas, kjer vztrajamo pri zastarelem urbanizmu. London ima na primer na izvedbeni ravni zelo jasna in učinkovita določila glede ozelenitve, tako imenovani faktor Urban Greening Factor (UGF). Z izračunom UGF se določi, koliko zelenih površin neko območje potrebuje za učinkovit boj proti podnebnim spremembam, predvidenih je 16 tipov odprtih površin, ki različno uspešno vplivajo na stopnjo biodiverzitete, vpojnost meteorne vode, zmanjšujejo negativne vplive toplotnega otoka. Torej nimajo popreproščeno določenega števila dreves na hektar kot pri Ljubljani, za katera je edino merilo velikost posajene sadike.

Faktor UGF smo letos s študenti uporabili pri iskanju rešitev za razvoj na območju Pivovarne Union v centru Ljubljane. Nalogo smo izdelali na pobudo Pivovarne Union, sodelovalo je več kot sto študentov.

Ugotovili smo, da je trenutni faktor zelenih površin 0,05, po izračunih pa bi moral znašati desetkrat toliko, torej 0,5. Tega faktorja ozelenitve ni mogoče doseči samo z določitvijo raščenega terena in števila dreves, kot to določajo obstoječi prostorski akti Ljubljane, ampak je treba lokacijo – in mesto – ozeleniti bolj kompleksno, z različnimi tipi ureditev ob nižji pozidanosti. Tu je nujno sodelovanje arhitektov, krajinskih arhitektov in drugih strok in ta naloga se je izkazala kot dober primer. Naše sodelovanje pri tem je podprl podžupan Rok Žnidaršič, zato upam, da bo v prihodnosti občina posodobila načrtovanje zelenih površin časom primerno.

Novi koncepti se uporabljajo tudi pri upravljanju meteorne vode, ki se ne usmerja več v mestno kanalizacijo. V Londonu so pri novogradnjah dolžni meteorno vodo odvesti v raščen teren in z njo ne smejo obremenjevati mestne kanalizacije. Mi smo še daleč od takih določil. Da bi vlogo prečiščevanja meteorne vode z vozišč in parkirišč opravljali deževni vrtovi, je še misija nemogoče.

Pri nas tudi podobo mest bolj krojijo želje investitorjev kot jasne strategije. V tujini? 

Urbanistične zasnove v tujini se načrtujejo drugače. Občina jih prepusti skupini strokovnjakov; naši bivši študenti so zelo pogosto v teh skupinah ali jih na Nizozemskem in Švedskem celo vodijo. Pripravijo urbanistično zasnovo, na primer za ogromno stanovanjsko sosesko ali za območje z mešano rabo, in potem občina, ki plan sprejme, tega upošteva. Investitorji se lahko odločijo, v kaj, kar je načrtovano, bodo investirali. Pri nas pa gojimo fragmentiran urbanizem, ki temelji na investitorskih pobudah, za katerimi tiči kapital, ne pa javni interes. Na primer, pride trgovec in zgradi center na ljubljanskem Brdu, ki je obrnjen na cesto, odprt prostor je urejen izključno kot parkirišče, stanovanjski bloki in ljudje pa so za centrom in so si morali sami shoditi dostop. Ali pa se pojavi investitor, ki bi zgradil dom za ostarele v Železnikih. Ker občina na to ni pripravljena, mu ponudi funkcionalno zelenico ob stanovanjskem bloku. Prebivalci bloka te zelenice ne dajo in v medijih so videti kot sovražni do starejših, investitor pa se sklicuje na birokratske ovire. To je sicer stalnica pri investitorjih, ki prek vseh meja izsiljujejo s svojimi gradnjami.

Odpriva še eno aktualno temo: se pri kostanju pri ljubljanski Drami res ni dalo ničesar narediti – razen posekanega spremeniti v umetniško inštalacijo, kot je napovedala ministrica Vrečko? 

Ne verjamem. Bila sem v stiku z Matevžem Čelikom, državnim sekretarjem na ministrstvu za kulturo, ki je sicer arhitekt, in sem mu rekla, da je neprepričljivo, kar navajajo. Predlagala sem mu, da objavijo ekspertize, ki so jih omenjali, a jih doslej niso.

Hkrati ne poznam krajinskega arhitekta, ki bi ga pri tem projektu kdorkoli vprašal, ali se dajo ta drevesa na gradbišču Drame zaščititi. Že več kot desetletje imamo namreč poslovenjene nemške standarde glede zaščite obstoječih dreves na gradbiščih, ki so bili leta 2019 posodobljeni. Določajo jasne tehnične postopke, s katerimi se drevo, koreninski sistemi in nasadi zaščitijo pred mehanskimi poškodbami, pri kopanju gradbenih jam, polaganju novih tlakov, komunale. Kjer smo pri projektih krajinski arhitekti, so ti standardi upoštevani. Obstoječa drevesa so ščitena in rešitve optimizirane tako, da drevesa, če so v dovolj dobrem stanju – o tem odloči arborist, ostanejo. Če imamo rešitve, ki izboljšujejo ozelenjenost prostora in morajo biti obstoječa drevesa zato odstranjena, pa naredimo vse, da se presadijo.

Za kostanj so ocenili: »Tudi če bi ostal nedotaknjen, ne bi živel več kakor približno 20 let.« To pa se očitno odločevalcem ni zdelo zadosti. Presaditev naj bi bila (pre)draga, čeprav bi stala le 0,17 odstotka vrednosti načrtovane 58,5-milijonske investicije. 

Na žalost je tako, dolgoročne koristi odraslega drevesa v mestu, ki mu grozi najvišji skok temperatur, niso ovrednotili. V tujini nihče pri živi pameti z mestnega prostora ne bi odstranil takega kostanja zgolj zaradi novega javnega projekta. Resnično bi preverili vse možnosti.

Pred leti je moja delovna ekipa izdelala načrt zaščite platan med gradnjo garažne hiše pod ljubljanskim Kongresnim trgom. Tam so arhitekti sicer pripravili dovoz tako, da so platane ostale, a jih je bilo treba med gradnjo zaščititi. Ker še nismo imeli sprejetih standardov, smo takrat orali ledino.

Nedavno smo izvedli presaditev dreves v Murski Soboti. V okviru prenove mestnega središča smo presadili 13 lip ob Soboško jezero. Preseljene so bile novembra, v dobi mirovanja, v strahu smo čakali pomlad, a so preživele. Zdaj v središču raste več kot sto novih dreves, prilagojenih na zahtevne podnebne in lokacijske razmere.

Pri Drami se sicer zdaj sprašujem, ali bodo ti zeleni krogi – nova drevesa, ki so dorisana ob novi stavbi – dejansko posajeni nad komunalo, ki je bila prenovljena nedavno, ob prenovi Igriške ceste. To namreč ni izvedljivo.

Naši študenti so vrhunsko opremljeni z znanjem, a jih produciramo za tujino, doma pa strokovno ignoriramo.

Še ena podrobnost: o kostanju pred Dramo se niste izrekli krajinski arhitekti, ampak Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki je usmerjal k »poustvarjanju stare podobe«, ki je seveda brez mogočnega drevesa. 

Kulturnovarstvena spomeniška služba svojih zahtev velikokrat ne prilagaja novim realnostim. Območne enote nimajo usklajenih stališč. Ene lažje sprejmejo več zelenja, druge manj. Morda kakšne zahteve kdaj omilijo, nikakor pa jih bistveno ne spreminjajo. Nekdaj v starih mestnih jedrih res ni bilo veliko zelenih površin, ampak zdaj, ko imamo alarmantne napovedi, vendarle moramo razmisliti, ali je prav ščititi podobe, kot so bile nekoč, čeprav so bile takrat razmere povsem drugačne. Tukaj bi se moral nujno odpreti dialog med strokami, našo in spomeniškovarstveno, in doseči prevetritev okopov.

Danes imamo vse podatke; temperaturne razlike na tleh pod drevesom in na sosednji osončeni grajeni površini so nepredstavljive, lahko tudi več kot 20 stopinj Celzija.

Sicer smo imeli z varuhi kulturne dediščine zaplet že pred desetletjem, ko so zahtevali odstranitev zdravih bukev na ljubljanski Vegovi ulici, ker naj bi ogrožale Plečnikovo dediščino. Trdili so, da so se te bukve preveč razrasle; obrezovati da bi jih morali tako, da bi služile le kot kulisa hermijam, spomenikom skladateljev pred Glasbeno matico. Z Luko Omladičem, ki je danes državni sekretar iz kvote Levice, in aktivistko Ireno Woelle smo takrat posek preprečili. Irena je v arhivih našla, kako je arhitekt Jože Plečnik več kot desetletje hodil mimo teh rastočih bukev in ga niso prav nič motile. Šli smo do takrat še prvega mestnega arhitekta Janeza Koželja, ki je obljubil, da bodo bukve ostale, dokler opravljajo vse svoje funkcije. Še so tam in upam, da si danes nihče več ne upa predlagati, da jih moramo odstraniti zgolj zato, ker rastejo drugače, kot bi morale.

Dodala bi, da je zame danes osebno razočaranje Levica, ki bi pri vseh teh temah morala imeti drugačen odnos kot politika zadnjih 33 in več let. Vendar ne vidim niti poskusov drugačnega, čeprav je potrebna urgenca.

V civilni družbi se krepijo pozivi k strožji regulaciji upravljanja mestnih dreves, zdi se, da na pristojnem ministrstvu ni nekega entuziazma, predlogov sprememb. 

Opažam, da je to preimenovano novo ministrstvo za naravne vire in prostor povsem odtujeno temu, kar se v prostoru dogaja. Skrbijo za javno podobo, hodijo po tujini na forume o trajnostnem razvoju, prilagajanju podnebnim spremembam, večanju biodiverzitete in trajnostni mobilnosti, pišejo celo priročnike, ampak ko pride v našem prostoru do načrtovanja in izvedbe konkretnih posegov, državne institucije delajo naprej po starem. Ne mine mesec, včasih teden, da me kakšna civilna iniciativa ne prosi za pomoč, ker jim hoče občina ali država nekaj »urediti«. Pri tem razdvajajo prebivalce, kar je izjemno moreče zlasti v majhnih skupnostih.

Simptomatičen primer? 

Spomladi so me klicali iz Železnikov. Iz Železnikov do Češnjice – gre za to dolino, od koder se vzpnemo proti Dražgošam – je približno slab kilometer ceste, na kateri se je promet očitno povečal in je postala hoja nevarna. Občina je takoj sklenila, da je rešitev pločnik, čeprav bi bilo mogoče, da bi pešpot odmaknili od cestišča k potoku. Kmete bi bilo treba prositi, naj ne orjejo čisto do potoka, in bi tam uredili pot. Vendar ne, rešitev je pločnik in to je sprejela tudi direkcija za ceste. Sledi razpis, izbran je projektant za najnižjo ceno, ki razširi cesto in naredi pločnik. In kaj vse nastane v prostoru? Ker širi cesto, mora delati podporne zidove, saj se cesta vije po rahlo valoviti krajini. Pločnik je nerazumno visok, 18 centimetrov, dostopi do zemljišč terjajo spuščanje in dviganje pločnika. Načrtovana je javna razsvetljava z več kot 30 kandelabri, ki je prej ni bilo. Da sneg ne bo padal na razširjeno cesto in pločnik, so bližnjim kozolcem predvideli snegolove, kozolce pa so dodatno pomembno iznakazili z vidnimi pasovnimi temelji, saj so s posegi ogrozili njihovo statiko. Na strokovno utemeljeno pritoževanje se je direkcija odzvala arogantno in neprepričljivo. Danes, ko nas zavezuje evropski Zeleni dogovor, mi v oddaljeno dolino zlivamo na tone betona, uničujemo kulturno dediščino in naravo, namesto da bi izvedli alternativo, ki je enostavna, poceni in ni uničujoča za prostor in okolje. Katastrofa, ki smo ji priča, bi nas morala prisiliti, da prevetrimo vse take rešitve in najdemo za njih ustrezne alternative.

Za konec še: kaj vas kot krajinsko arhitektko najbolj »boli«? 

Na krajinski arhitekturi imamo resnično motivirane študente in z njimi delamo vrhunske stvari, potrditev za to nam s svojimi nespornimi odzivi daje tujina. Redno se udeležujemo študentskih natečajev v tujini, ki so praviloma krajinsko-urbanistični in v katerih se iščejo rešitve za konkretne probleme območij po svetu, vezane na prilagajanje mest na podnebne spremembe, družbeno segregacijo, trajnostno mobilnost in druge okoljske izzive v mestih. Vsakič, ko se lotimo teh natečajev, imamo vidne uspehe, smo izpostavljeni in nagrajeni, od Brazilije prek Evrope do Kitajske. Naši študenti so torej vrhunsko opremljeni z znanjem, a jih produciramo za tujino, ogromno jih svoj poklic vrhunsko opravlja v tujini, doma pa jih zaposlujemo na mestih, kjer so strokovno podrejeni in s svojim znanjem težko prodrejo. To me res najbolj boli.