Rasizem kot operativna metoda dela

Te dni ob italijansko-slovenski meji poteka tradicionalni čezmejni Festival src, ki vsako leto v italijanska Humin in Čento ter v slovenski Bovec pripelje folklorne skupine z vseh koncev »eksotičnega« tako imenovanega tretjega sveta. Pred petimi leti je tam nastopila tudi skupina 25 kubanskih plesalk in plesalcev, ki pa jih je med sprehodom po bovških ulicah zmotila slovenska policija, jih odpeljala na policijsko postajo in jim izrekla po 500 evrov kazni, ker so osebne dokumente pozabili v sosednji italijanski Čenti, ter jih dolge ure zadrževala še po tem, ko je organizator festivala dokumente že dostavil na policijo. Skupina plesalk in plesalcev, ki so nekoliko temnejše polti od povprečnega prebivalca Bovca, je potem v tem slovenskem severnoprimorskem mestecu z enourno zamudo vseeno navdušila obiskovalce.

Tudi če odmislimo nerazumljivo strogo kaznovanje skupine tujcev, ki bi jim policija za prestopek namesto več kot 14 tisoč evrov kazni z lahkoto izrekla tudi zgolj opomin ali pa še to ne, ni mogoče odmisliti dejstva, da je šlo za rasno profiliranje. In čeprav je novogoriško upravno sodišče tri dni kasneje skupino Kubancev oprostilo plačila kazni in policiji odredilo, naj jim vrne zasežene dokumente in jim tako omogoči vrnitev v domovino, vzroka za neprimerno ravnanje policije do nekaterih oseb, torej rasizma, ni odpravil nihče. Če plesalci ne bi bili izstopali po barvi polti, jim policija gotovo ne bi bila pripravila zasede, počakala, da so v enem od gostinskih lokalov pojedli kosilo, in jih potem ustavila in legitimirala ter jih obravnavala nerazumno in nesorazmerno strogo glede na hudost »odklonskega« ravnanja – ki niti ni bilo njihova krivda, organizator jim je namreč pozabil razložiti, da morajo s seboj na slovensko stran (odprte) meje vzeti potne liste. Iz pristojne Policijske uprave Nova Gorica so tedaj na očitke odgovorili, da »je bil postopek zakonit in strokovno izveden«.

A ravnanje policije je presenetilo predvsem splošno javnost, ki se je to sicer ne tiče in se s temi dilemami tudi ne obremenjuje. »V devetih letih, odkar živim v Sloveniji, so me legitimirali najmanj stokrat, zgolj v zadnjem mesecu osemkrat. Prej sem živel v ZDA in Veliki Britaniji, v vsaki izmed teh dveh držav sem bil legitimiran po enkrat. Počutim se kot svoboden v zaporu,« je spomladi 2017, potem ko se je policijsko preverjanje identitete na ljubljanski železniški postaji končalo z lažjimi telesnimi poškodbami, za Mladino povedal Noriss Claude Jones. Pol leta kasneje so na notranjem ministrstvu, kjer deluje pritožbeni organ zoper policijo, priznali, da ga je policija neupravičeno dolga leta nadlegovala samo zato, ker je temnopolt. Jones je tedaj imel v Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, svoje podjetje, tu je bil tudi poročen in tu živijo njegovi otroci. Danes ga ni več v državi, vrnil se je v rodno Kanado: »Nisem zdržal razširjenosti diskriminacije v Sloveniji. Nanjo sem naletel na sodišču, v policiji, državni upravi in tudi pri nekaterih ljudeh na ulici.«

Jones je sicer eden redkih posameznikov, ki so doživljali (policijsko) rasno profiliranje in s tem rasizem in to potem tudi prijavili pristojnim organom. Zoper ravnanje policije je podal več pritožb. Te so obravnavane v sektorju za pritožbe na ministrstvu za notranje zadeve in v njegovem primeru so po preučitvi dokumentacije, zaslišanju vseh policistov, ki so sodelovali v postopku, ter njega kot identificirane osebe, ugotovili več policijskih kršitev.

Poškodbe na glavi in rami, ki jih je pretrpel med postopkom ugotavljanja identitete, so bile po mnenju pritožbenega senata posledica »neupravičeno uporabljene čezmerne sile«, saj policistom ni uspelo dokazati, da bi se bil Jones med postopkom kakorkoli upiral navodilom in ukazom policistov. Glede fotografiranja na policijski postaji, kamor je bil s silo priveden, so ugotovili, da policija zanj ni imela zakonske podlage, saj ni bilo nikakršnega suma, da bi bil storil kaznivo dejanje, in zaključili: »Brez dvoma gre v tem primeru za posega v človekovo zasebnost in osebno dostojanstvo.« In tretjič, kar je najpomembneje, pritožbeni senat je ugotovil, da način policijskega izbiranja posameznikov za ugotavljanje identitete »kaže na obstoj prakse ustavljanja oseb na osnovi zunanjega videza«. To pa je, je sklenil senat, še posebej, ko gre kot »v konkretnem primeru za izbiranje na podlagi barve kože, v nasprotju z določbo ustave v 14. členu, ki nosi naslov ’enakost pred zakonom’«.

»Kaže se obstoj prakse policijskega ustavljanja oseb na osnovi zunanjega videza« – iz odločbe sektorja za pritožbe na notranjem ministrstvu

Tedaj je notranje ministrstvo vodila Vesna Györkös Žnidar, ki je skušala relativizirati pomen ugotovitev sektorja za pritožbe, češ da je šlo za izjemen primer in da »glede na dejstvo, da gre na področju diskriminatornega ravnanja policistov za izjemne primere, ministrstvo policiji izvedbe kakršnih koli sistemskih ukrepov zaenkrat ne bo predlagalo«. A v sektorju za pritožbe tega ministrstva niso govorili o izjemi, pač pa o »obstoju prakse« ustavljanja oseb na podlagi zunanjega videza.

In (tudi zato) ker se ni zgodilo nič, ker ni bilo »sistemskih ukrepov« za zmanjševanje te težave, od sredine lanskega leta opazujemo policijski rasizem – ki ga je sicer zadnje čase največ predvsem stran od oči javnosti, v gozdovih ob slovensko-hrvaški meji, doživljajo pa ga begunci in migranti – tudi v glavnem mestu, vsem na očeh. Policisti s sredstev javnega prevoza, z vlakov in avtobusov, odstranjujejo tujce, ki so izrazili namero, da bodo vložili prošnjo za azil. Z zelo redkimi izjemami tujcem, ki izrazijo namero, da bodo vložili prošnjo za azil, in čakajo na začetek postopka, gibanje ni omejeno. Zakon o mednarodni zaščiti šele za prosilce za azil predvideva, da se morajo v času azilnega postopka zadrževati na območju občine in da morajo zaprositi za dovolilnico, če ga želijo zapustiti. Veliki večini tujcev, ki jih policisti odstranjujejo s sredstev javnega prevoza, gibanje na območju Slovenije ni v ničemer omejeno.

Tudi če želijo policisti kogarkoli legitimirati, morajo izpolniti zakonske pogoje. In med sicer številnimi taksativno naštetimi pogoji ni mogoče najti takega, ki bi prišel v poštev za omenjene tujce. Kaj šele pogoja za začasno omejitev svobode gibanja. Če imajo ti tujci dovolj sredstev za nakup vozovnice, imajo pravico, da se usedejo na avtobus ali vlak. In se z njim kam odpeljejo. Tujci iz Ukrajine imajo še vedno večinoma brezplačen javni prevoz, ne glede na to, ali že imajo status začasne zaščite ali azila ali pa še ne.

V uradu varuha človekovih pravic Petra Svetine pojasnjujejo, da so pritožbe zoper rasizem v policiji redkejše kot druge vrste pritožb, a kljub temu navajajo številne primere, ki so jih obravnavali; med njimi je šlo za najbolj množičen tovrsten dogodek na protestu v podporo Palestini maja 2021. »Policisti so postopek ugotavljanja identitete izvedli pri 25 odstotkih državljanov neevropskih držav, ki so bili ta dan v okolici ali na protestih, in le pri petih odstotkih pripadnikov evropskih držav, ki pa jih je bilo tam sedemkrat več od državljanov neevropskih držav,« pojasnjujejo pri varuhu in dodajajo, da so bili tujci »kljub podobnemu položaju z ostalimi obravnavani manj ugodno. Statistična razlika v intenzivnosti izvajanja policijskega nadzora omenjenih skupin je bila namreč precejšnja.«

Anuška Podvršič iz Pravne mreže za varstvo demokracije pa pojasnjuje, da so v zadnjem času v pravnih postopkih pomagali temnopolti osebi, ki je bila žrtev policijskega nasilja: »Oseba se je sprehajala s svojim otrokom, ko je do nje prihitel policist in ne da bi karkoli obrazložil, zakričal nanjo, naj se uleže na trebuh. Nato je to osebo podrl na tla in jo prisilil, da se je ulegla na trebuh in jo vklenil v lisice. Otrok je bil ves čas prisoten in je to gledal. Nato so oba odpeljali na policijsko postajo in po obravnavi izpustili.« Tradicionalno je sicer v Sloveniji policijsko rasno profiliranje, policijska obravnava na podlagi barve polti, najpogostejše pri obravnavi pripadnikov romske manjšine, predvsem na Dolenjskem in v Beli krajini.

Na ministrstvu za notranje zadeve pojasnjujejo, da ne vodijo evidence o številu pritožb zoper rasno profiliranje ljudi v policijskih postopkih, da pa zakon določa, da se pritožbe obravnavajo »neposredno pred senatom, če so bili v policijskem postopku udeleženi otroci ali mladoletniki ali pripadniki narodnostnih ali etničnih skupnosti ali manjšin ali drugih ranljivih skupin«. Ter da je senat iz tega naslova »v letu 2023 obravnaval šest, v letu 2022 štiri, v letu 2021 sedem in v letu 2020 pet pritožb. Opozarjamo pa, da so v te pritožbe zajete tudi pritožbe v postopkih policistov z mladoletniki, ki prevladujejo.«

Policijsko rasno profiliranje je v Sloveniji bolj prikrito kot v kaki drug državi. In s tem večja težava, ne manjša.

V uradnih statistikah pritožb zaradi rasnega profiliranja oziroma rasizma v slovenski policiji torej tako rekoč ni. Mar to pomeni, da gre za namišljen problem? Resnica je prav nasprotna. Gre za področje, na katerem se le malo žrtev policijske diskriminacije odloči vztrajati v dolgotrajnem in mučnem pritožbenem postopku, v katerem bi dokazovale, da policija krši zakonske, ustavne in nasploh človekove pravice. V veliki večini gre za ranljive skupine ljudi z malo ali pa vsaj manj pravicami, kot jih imajo državljani, pogosto njihov status tudi ni trajen ali pa trdnega temelja za bivanje v državi še nimajo, saj o tem še teče uradni postopek. V Sloveniji je tradicionalno zelo malo ljudi, ki so videti drugače od večinskih prebivalcev in imajo tu že urejen status za prebivanje ali celo državljanstvo in se zato zagotovo lažje odločijo za pritožbo nad ravnanjem policije. Policijsko rasno profiliranje je iz naštetih razlogov pri nas precej bolj prikrito in nenadzorovano kot v nekaterih bolj večkulturnih (evropskih) družbah. In zato kvečjemu večja težava, ne manjša.