Luisa Neubauer / »Katastrofe morajo biti vzgib za večje sistemske spremembe in te spremembe ne bodo padle z neba, moramo jih izboriti«

Luisa Neubauer je podnebna aktivistka. Je ena glavnih organizatork protestniškega gibanja Fridays for Future (Petki za prihodnost) v Nemčiji in izjemno vpliven glas ozaveščanja o nujnosti podnebnega ukrepanja v najmočnejši evropski državi. Protesti Fridays for Future so se razvili iz »šolske stavke« takrat 15-letne Grete Thunberg avgusta 2018 pred švedskim riksdagom (parlamentom). Že marca 2019 se je na protestu po vsem svetu zbralo več kot milijon ljudi, šest mesecev kasneje, 20. septembra, pa do zdaj rekordni štirje milijoni, od tega 1,4 milijona v Nemčiji.

»Petki za prihodnost so podnebje postavili v središče politične agende v Nemčiji. Vendar se Luisa zaveda, da hitrost in obseg sprememb še zdaleč nista zadovoljiva. Zato je skupaj z drugimi aktivisti tožila nemško vlado – in zmagala. Aprila 2021 je nemško vrhovno sodišče razglasilo, da v zakonu o podnebnih spremembah ni podrobnega načrta za zmanjšanje izpustov in da breme prihodnjih podnebnih ukrepov nalaga mladim,« so zapisali pri reviji Time, kjer so Luiso Neubauer lani uvrstili na seznam stotih upov za prihodnost Next100.

Luisa Neubauer, diplomantka geografije, v medijih pogosto imenovana »nemška Greta«, je s somišljeniki iz Nemčije, Avstrije in Hrvaške minuli petek prišla v Slovenijo in odšla s prostovoljci Inštituta 8. marec odstranjevat posledice poplav v Nazarje. Na Instagramu, kjer ima skoraj 458 tisoč sledilcev, kot letnico rojstva navaja »born 364 ppm«, kar pomeni leto 1996, ko je bilo na milijon delcev v ozračju 364 delcev ogljikovega dioksida. Te dni smo pri 419 delcih.

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je pred nekaj dnevi obiskala Slovenijo. V 11-minutnem govoru v slovenskem parlamentu je podnebne spremembe omenila enkrat, le pri opisu stanja: »Niti temu alpskemu raju posledice podnebnih sprememb niso prizanesle.« Ni pa jih omenila v kontekstu ukrepanja. Taka retorika je tipična. 

To je vzorec, ki ni naključen, ampak kaže širšo okoljsko in podnebno dinamiko na evropski celini oziroma po vsem svetu. Ljudje že desetletja govorijo o ukrepih, ki bodo potrebni, ko bo podnebna kriza tu. Zdaj je podnebna kriza tu, a vsaka od teh neverjetnih katastrof se obravnava kot enkraten dogodek, ki pride in gre in pri katerem so seveda potrebni hitri in takojšnji odzivi, vendar ne spodbudi širše politične razprave in zaostritve političnih zavez glede ukrepanja. To je nevarno. In če sem iskrena, menim, da ni pošteno priti sem in govoriti o solidarnosti, hkrati pa se potuhniti, ko je treba politično ukrepati, da bi preprečili prihodnje katastrofe, kakršna je ta. Ker bodo.

Zgolj zadnji teden smo imeli katastrofalne poplave v Sloveniji, pa tudi na Norveškem, Švedskem in Danskem, na Kitajskem ter obsežne požare na Portugalskem, v Španiji in na Cipru, v Iranu, blizu sto ljudi je umrlo v požaru na Havajih. Ogrožena je, med drugim, prehranska varnost, političnih razprav o nujnem hitrejšem prilagajanju, ne na ravni EU ne globalno, pa ni.

Mislim, da bi morali v Nemčiji zdaj intenzivno razpravljati o tem, kako smo prispevali k tem krizam. Nemčija je zgodovinsko četrti največji onesnaževalec in pri vsaki od teh katastrof nam bi moralo biti zelo neprijetno. Vse te katastrofe se nas morajo dotakniti ne le humanitarno, temveč tudi politično. V obliki politične akcije, ki pa je za zdaj ni. Politiki imajo neverjetno sposobnost govoriti o katastrofah, ne da bi se pogovarjali o razlogih zanje. V Nemčiji smo imeli obsežne poplave leta 2021. Imeli smo jih tudi v preteklosti, a smo iz njih dobili malo političnega nauka. Pred dvema letoma pa smo aktivisti izsilili politični odziv na te izredne podnebne razmere in dosegli, da so se poplave začele dojemati kot kolektivno doživljanje realnosti podnebne krize. To je nujno in nekaj, kar mora biti tudi eden od učinkov teh poplav in številnih drugih nesreč, ki smo jim v tem trenutku priča.

Kako bi se morala odzvati politika EU? 

Z ukrepi na treh področjih. Prvi ukrep bi bil zagotovo sistem za hitro krizno odzivanje. Katastrofe, ki jih bomo doživljali na privilegirani evropski celini, bodo povzročale neverjetne stroške. S temi stroški se moramo seznaniti in se jih zavedati kot celote, da bi spoznali, da je najcenejša stvar, ki jo lahko naredimo, hitro preprečevanje in blaženje podnebnih sprememb, s katerim bi zmanjšali število in razsežnosti katastrof. Drugič, osredotočiti se moramo na okolje, na upravljanje prostora. Z ekstremnim izkoriščanjem in posegi uničujemo okolje, zato nas ne more več z vsemi močmi zavarovati pred nesrečami. Recimo zaradi zmanjševanja zelenih površin, na katerih se voda lahko zadržuje ob močnejših padavinah, bodo poplave vse hujše. Tukaj se je nujno ustaviti, govoriti ne samo o posledicah, ampak tudi o vzrokih. In tretjič, te krize moramo postaviti v kontekst širših podnebnih ciljev. Poslušali smo nešteto politikov in državnih voditeljev, ki so govorili, kako bomo ukrepali, ko bo enkrat kriza. Letos je kriza tu, kje je odločno politično ukrepanje? Tukaj imamo zdaj pomembno nalogo mi, civilna družba, da povežemo vse to in onemogočimo politično neupoštevanje vzrokov in sprememb, ki so nujne in morajo biti hitrejše.

Gre za obrambo tega, od česar smo odvisni, za kar smo se dolgo borili in kar je najdragocenejše, kar imamo v teh časih.

EU grozi še hujši scenarij, krepi se populistična skrajna desnica, ki zanika (antropogene) podnebne spremembe in nasprotuje podnebnim politikam. V Nemčiji skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD) pridobiva moč, od lanske jeseni ji je podpora zrasla z desetih odstotkov na 19; izkorišča draginjo, migracije, in kot opozarjajo analitiki, »prazen prostor, ki je ostal po Merklovi«. 

Izjemno skrb zbujajoče je, da se desničarske sile krepijo in kako jim to uspeva z zanikanjem naše zgodovine, naše sedanjosti in tudi z zanikanjem tega, kakšna bi lahko bila prihodnost. Kljub vsemu menim, da ima Evropa srečo, da jo sestavljajo večinoma še vedno stabilne demokracije. Je pa sedanji trenutek izjemno pomemben. Ob krepitvi desnice se ne smemo umakniti, ampak moramo okrepiti in uporabiti vse demokratične sile za zavarovanje družb in tega, od česar so vse družbe odvisne. Na planetu, ki se bo segrel za tri stopinje, ne bomo imeli stabilnih demokracij, zato moramo za varstvo demokracij zavarovati okoljske življenjske razmere. Kar zadeva Nemčijo – upoštevajoč našo zgodovino, ima zelo močan pomen tako imenovani Brandmauer (požarni zid) med nami in desničarskimi silami. Gre za politično zavezo, o kateri se veliko govori v javnosti in ki pomeni, da ne sme v nobeni točki priti do sodelovanja z desničarskimi silami in da je treba naprej demonizirati, stigmatizirati in kriminalizirati to, kar na škodo vseh počnejo skrajni desničarji. Ravno zdaj gledamo, kako se sočasno krepijo desničarske sile in zanikanje podnebnih sprememb, kako želijo zrušiti podnebne politike. Zato zame obrambni zid pred skrajno desnico ni več samo obramba demokratičnih vrednot, ampak tudi ekoloških vrednot. Tudi za vse druge stranke mora biti to točka preloma; vsakršno sprenevedanje glede blaženja podnebnih sprememb ali lahkotno zanikanje sprememb je nedopustno.

Prihodnje leto Evropo čakajo izjemno pomembne volitve, zaradi izzivov morda celo najpomembnejše. Vidnejša okrepitev skrajne desnice, ki je opazna v Italiji, na Švedskem, Finskem, v Grčiji, bi na ravni EU lahko pomenila zastoj, v skrajnosti celo obrat pri podnebnih politikah in opustitev ciljev, kar bi bila katastrofa. 

Gre za ogromen pritisk, za res pomembno stvar. V Evropi ne manjka delitev, vendar morajo biti take katastrofe, kot se je zgodila pri vas, izhodišče za poenotenje. Če hočete, za evropsko zgodbo v boju za demokracijo in za podnebje, ki zdaj manjka. Ljudje moramo razumeti, da gre za obrambo tega, od česar smo odvisni, za kar so se ljudje tako dolgo borili in kar je najdragocenejše, kar imamo v teh časih.

V krizah nas varuje sodelovanje, zaupanje in prevzemanje skupne odgovornosti, in to bomo izgubili, če se ne bomo zbudili pravočasno, takoj. Že na zadnjih evropskih volitvah, na volitvah v Nemčiji in v številnih drugih državah, kjer so podnebne spremembe ena od prednostnih volilnih tem, smo videli, koliko ljudi je prišlo in volilo, ker so vedeli, kaj je na kocki.

Raziskava Eurobarometra iz septembra 2019 je pokazala, da sta bila »boj proti podnebnim spremembam in varstvo okolja« za gospodarsko rastjo drugi najpomembnejši razlog za odhod na volitve maja 2019, med mladimi volivci pa prvi. To temo je kot ključni vzgib navedlo 37 odstotkov volivcev v EU, na Danskem rekordnih 70 odstotkov, recimo v Nemčiji 51 in v Sloveniji 39 odstotkov. 

Glede na stanje demokracije in podnebno krizo, ki se z ekstremi kaže po vsej Evropi in svetu, to vprašanje mora (p)ostati ključno. Na kocki je res ogromno. Če privilegirana Evropa ne opravi naloge in ne pokaže, kako je treba ukrepati, potem … No, veliko sreče vsem skupaj. To moramo zahtevati.

Ste, kot pravite, pasivna članica Zelenih, a izjemno močan civilnodružbeni glas. Ravno gibanje #FridaysForFuture je na ulice in posredno na volitve pripeljalo milijone ljudi. Razmišljate o kandidiranju na evropskih volitvah? 

Imamo zelo dobro usposobljene ljudi, ki sodelujejo v politiki in opravljajo pomembno delo v demokratičnih strankah, za kar jim je treba izreči vso pohvalo. Mislim pa, da ne smemo nikoli pozabiti, kako pomembna je civilna družba, ki je organizirana in sposobna krepiti pritisk na odločevalce zlasti pri temah, najpomembnejših za prihodnost, kjer je tudi veliko drugih interesov.

Morda se bo to kdaj spremenilo, vendar v zadnjih petih letih ni bilo trenutka, ki bi se mi zdel pravi čas za »premik« v politiko. V državi, kot je Nemčija, lahko varno – no, dokaj varno – delujem v civilni družbi in hkrati vem, da obstajajo drugi, ki lahko opravijo delo v politiki. Zdi se mi smiselno, da maksimalno uporabimo družbene zmogljivosti, ki smo jih zgradili, in uporabimo glas, ki ga imamo. Če najboljši ljudje stalno prehajajo iz civilne družbe v politiko, to ni tisti potrebni korak naprej.

Katastrofe, ki jih bomo doživljali na privilegirani evropski celini, bodo povzročale neverjetne stroške. Te stroške moramo ozavestiti kot celoto, da bi ugotovili, da je najcenejša stvar, ki jo lahko naredimo, hitro preprečevanje in blaženje podnebnih sprememb.

V Nemčiji se zadnji dve leti krepi tudi podnebno gibanje Letzte Generation (Zadnja generacija), ki ima radikalnejše metode boja, od barvanja jaht do cestnih zapor, pri katerih se aktivisti prilepijo na cestišče. Zahtevajo, da ceno podnebnega ukrepanja plačajo bogati, ne delavci, sedanjo parlamentarno demokracijo vidijo kot neprimerno za spoprijemanje s podnebno krizo in zahtevajo neposredno odločanje prebivalcev prek družbenih svetov. A živimo v parlamentarni demokraciji in za vas je ključno, da ljudje volijo, kajne? 

Da, seveda. V Nemčiji in Evropi si želimo, da ima čim več demokratičnih strank kakovostne podnebne programe. Prevladati mora spoznanje, da imate vsi, ne glede na to, ali ste liberalci, socialdemokrati, konservativci ali zeleni, dobre razloge, da se borite za podnebje in nujne spremembe. To mora postati točka sodelovanja v sedanji politični raznolikosti.

Menite, da radikalnejši boji, h katerim danes pozivajo mnogi, škodijo cilju, ker naj bi cestne ovire recimo jezile ljudi? 

Za hiter in pravičen prehod k bolj zelenemu okolju in pravičnejši demokraciji potrebujemo različne taktike. Potrebujemo izredno množično mobilizacijo ljudi, različna soočenja s politiki in akcije, pa tudi neposredne intervencije. Izredno pomemben je širok nabor taktik, saj ne obstaja metoda upora, ki bi bila plodna v vseh kontekstih. V državi, kot je Norveška, kjer komajda obstaja razprava o podnebju, je neposredna intervencija smiselna, saj ni drugega načina, da podnebje spravimo na naslovnice. V Nemčiji je položaj drugačen, imamo ustrezno podnebno razpravo, ki pa jo je treba še izboljšati. Taktike morajo biti prilagojene kontekstu. Mislim, da nekateri stvari napačno razumejo: spremembe ne potekajo hitreje, če le malo bolj pritisnete, ampak je pomembno strateško ravnanje. Ne gre torej za to, da si zgolj radikalen, ampak da si radikalno strateški. Mislim, da je to velika razlika.

Kaj štejete za najpomembnejše premike od takrat, ko so se pred petimi leti začeli Petki za prihodnost? 

Nikjer več ni treba razlagati osnov, kot je učinek tople grede. Podnebna razprava je zaživela, ne da bi se vrteli le okoli Grete Thunberg. Ljudje se sami pogovarjajo o podnebju, kar je nujno. Tožili smo vlado in tudi za naše generacije zahtevali ustavno pravico do dostojnega življenja; zakon je popravljen, zmanjševanje izpustov bo intenzivnejše in hitrejše. Dosegli smo hitrejšo opustitev premoga. Imamo nov zeleni dogovor za Evropo, v katerem je naveden cilj brez neto izpustov toplogrednih plinov do leta 2050 in ki je bil mogoč le zaradi vala zelenih glasov na volitvah, Ursula von der Leyen je doživljala precejšen pritisk. To je le del in je dokaz, da skupaj lahko dosežemo spremembe.

Nekateri premiki bodo izjemno težki, zlasti krčenje proizvodnje in potrošnje na svetovnem  severu. Na ogromni konferenci v EU Beyond Growth maja letos se je pokazalo, da voditelji EU, slavnostni govorki sta bili Roberta Metsola in Ursula von der Leyen, preprosto še ne zmorejo niti retorike zunaj koncepta gospodarske rasti. 

Podobni so bili odzivi mojih kolego v. Presenetilo me je, da je bila ta konferenca, ki je bila resnično pomembna in na kateri je nastopilo veliko izjemnih govorcev, ki ne prihajajo iz politike, v EU deležna tako malo medijske pozornosti. Obstaja zasvojenost z rastjo in obstaja strah pred razmišljanjem onkraj materialne rasti. Ampak že desetletja je jasno, da obstajajo meje, do kod lahko rastemo, in že desetletja celo znanost opozarja, da ljudje niso srečnejši, ko je bruto družbeni proizvod višji. Vendar v rasti BDP še naprej vidimo napredek in cilj. To je zgodba o napredku, vezanem na naraščajoče izpuste, naraščajočo porabo materialov in na naraščajoče uničevanje, to je zgodba podnebnega zloma. Če je to model, pri katerem želimo vztrajati, potem se prihodnost zlahka spremeni v distopijo. Mislim, da potrebujemo voditelje, ki bodo videli onkraj.

Ker ste aktivistka, doživljate številne napade. 

Nekateri ljudje preprosto ne morejo prenesti, da se ženske postavimo in borimo za to, v kar verjamemo, za svoje vrednote. Žalostno in skrb zbujajoče je videti, kaj se dogaja ženskam, kot je moja prijateljica Nika (Kovač, op. a.), ki zgolj na drugem koncu opravlja delo, zelo podobno mojemu. V Nemčiji v trenutku, ko spregovorimo, deli interneta eksplodirajo. Na srečo imamo organizacijo Hate Aid, ki zagotavlja pravno podporo v primerih digitalnega nasilja, sovražnega govora. Več kot sto primerov smo speljali skupaj z njo, tudi zoper Akifa Pirinçcija, populističnega desničarskega avtorja, ki je znan po žaljivih in sovražnih komentarjih in zapisih. Zaradi enega od sodnih postopkov so mu blokirali bančni račun, ker je moral plačati kazen.

Izjemno skrb zbujajoče je, da se desničarske sile v EU krepijo in kako jim to uspeva z zanikanjem naše zgodovine, naše sedanjosti in tudi z zanikanjem tega, kakšna bi lahko bila prihodnost.

Zaradi seksističnega in ponižujočega komentarja na Facebooku je moral plačati 6000 evrov odškodnine. Opažate, da take razsodbe prispevajo k zmanjšanju digitalnega nasilja? 

Ti primeri zagotovo imajo širši učinek. Dokler posamezniki, gre za manjšino, mislijo, da lahko na družabnih omrežjih rečejo karkoli, ne glede na to, kako boleče ali nasilno je, bodo to počeli. Ko vidijo, da so posledice, so manj pogumni.

Je v Nemčiji sovražni govor ustrezno sankcioniran? 

Žalostno je, koliko lahko danes poveš na internetu, preden bo kdorkoli rekel, da si šel predaleč. Ni mi všeč izraz internetno sovraštvo, ki ga uporabljamo v Nemčiji, saj sovraštvo ne ostane na internetu. To sovraštvo ni težava interneta, ampak resničnega sveta.

Katastrofalno se mi tudi zdi, da lahko družbene platforme ustvarijo velike forume, vendar pogosto niso odgovorne za vsebine, jih ne moderirajo in ne preverjajo upoštevanja lastnih pravil. Za svoje delo pač potrebujemo družabna omrežja, a so vendarle škodljiva okolja.

Kaj pa nemški politiki? V Sloveniji je na primer Janez Janša, voditelj največje opozicijske stranke in bivši premier, označil novinarki javne RTV za »odsluženi prostitutki«.

Prosim?! To pri nas spominja le na skrajno desnico, ki pa nikakor ni na nobenem položaju. Obstaja neko soglasje, kako se obnašamo v demokratični razpravi.

In obstaja tudi soglasje glede civilne družbe, glede njenega pomena in tega, kako pomembno je, da ljudje lahko gredo na cesto in oblastem vržejo resnico v obraz. Podnebni aktivisti v Nemčiji se lahko obrnemo na katerokoli demokratično stranko in bomo dobili neke vrste podporo; nikakor ne za vsak cilj ali vsako tarčo, a zagotovo pri angažiranosti sami.

Sama sodim v generacijo, ki ji pravimo generacija EasyJeta, pri 16 letih sem si letalsko vozovnico lahko kupila z žepnino. V to smo bili socializirani, tega si nismo zagotovili sami. Nato smo začeli stvari spreminjati.

V vašem opisu na wikipediji je zapisano: »Alexander Straßner, profesor politologije na Univerzi v Regensburgu, jo je obtožil, da uporablja izraz ’stari beli moški’ kot sinonim za ljudi z drugačnimi mnenji, da bi diskreditirala ljudi z drugačnimi mnenji.« 

Omenjenega profesorja ne poznam, nikoli se nisva srečala. Pogosto opažam, da se nekateri ne osredotočajo na to, kar rečem, ampak na dejstvo, da karkoli sploh rečem. Ne bom zagovarjala tega, da imam odnos do stvari in da stvari povem. Redno me sprašujejo o »generacijskem konfliktu« in treba je povsem pošteno priznati, da nekateri od teh pomembnih predstavnikov starejših generacij, ki so pogosto pač stari beli moški – to je dejstvo –, zelo veliko prispevajo k povzročanju krize. Ko se mladi odločimo in rečemo: »Radi bi počistili nered, ki ste ga napravili,« nam bodo stali na poti. In to je ta dinamika, o kateri lahko razpravljamo.

Sicer nikakor ne vidim kategoričnega generacijskega konflikta glede podnebja, ker vidimo ljudi vseh generacij, ki se združujejo zaradi te teme, kar je nujno in je čudovito. Toda v Nemčiji, in mislim, da tudi širše, pogosto gledamo ravno omenjene pomembne moške, ki ljudi prepričujejo, da je zgodba drugačna, in ustvarjajo ta celotni »generacijski konflikt« s starejšimi, te »generacijske napetosti«.

Zlasti od omenjenih nenehno poslušamo očitke, kako smo lahko podnebni aktivisti, če smo leteli z letali. Odgovarjam preprosto: Pripeljali ste nas v svet, ki temelji na fosilnih gorivih, na izpustih in uničenju. Socializirali ste nas v ta svet. Sama sodim v generacijo, ki ji pravimo generacija EasyJeta, pri 16 letih sem si letalsko vozovnico lahko kupila z žepnino. V to smo bili socializirani, tega si nismo zagotovili sami. Nato smo začeli stvari spreminjati in vzpostavljati svet, ki ne bo uničil naše prihodnosti.

Svetovni protesti z geslom »Moramo končati dobo fosilnih goriv« bodo 15. septembra? 

Ja, ponekod zaradi volitev kakšen dan kasneje. Zelo potreben je odziv na poletje, ki ga doživljamo, na ekstreme, na katere se moramo odzvati in s pritiskom z ulic zahtevati pravične in hitre podnebne ukrepe. Politiki se po tem poletju nikakor ne bi smeli izogniti ukrepanju z nekaj lepimi besedami solidarnosti in se nato vrniti k vsakdanjemu delu. To mora biti vzgib za večje sistemske spremembe v gospodarstvu, pri prometnih sistemih in naši mobilnosti, v kmetijstvu in drugod, in to ne bo padlo z neba, to moramo izboriti.

Upam, da bodo Slovenijo in tudi številne druge države te katastrofe združile v zahtevah po spremembi politik.