Nekaj neprijetnih resnic o slovenskem zaporskem sistemu 

Poletje je v Sloveniji navadno tudi čas za (vsaj kratek) razmislek o stanju stvari v zaporih. Navsezadnje je to čas, ko v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij predstavijo letno poročilo, to pa se po navadi časovno ujema z osveženimi podatki Sveta Evrope o stanju v zaporih v državah članicah. In v teh dokumentih je nekaj iz leta v leto bolj skrb zbujajočih podatkov.

Ena teza, najbolj klasična, je, da je slovenska zaporska populacija med najhitreje rastočimi v Evropi. Na ministrstvu za pravosodje sicer nikoli ne pozabijo dodati, da se Slovenija »še vedno uvršča med države z nizko stopnjo števila zaprtih na 100.000 prebivalcev: povprečna stopnja števila zaprtih v okviru Sveta Evrope je 104, v Sloveniji pa 66«. Gre za ostaline nekdanje politične ureditve, v kateri je Slovenija prednjačila s sodobnimi rehabilitacijskimi programi in blažjimi zaporskimi režimi ter tudi drugačno socialno politiko in zaradi tega manjšo zaporsko populacijo. No, iz poročila Sveta Evrope za leto 2021 izhaja, da je populacija zaprtih v Sloveniji v enem samem letu zrasla za 23 odstotkov.

Poleg tega, da se slovenski zaporski sistem približuje zgledom zahodnih demokracij in s tem represivnejši kaznovalni politiki in rasti števila zaprtih, pa ima še eno težavo. Še v eni značilnosti je vedno bolj podoben sistemu, ki ga poznajo v ZDA, v državi z največjo zaporsko populacijo na svetu. Slovenija se uvršča med države z velikim deležem tujih zapornikov, teh je po naših zaporih že več kot tretjina, povprečje v državah Sveta Evrope pa je 15,3 odstotka. In v čem je podobnost z ZDA? V Sloveniji je med prebivalstvom delež tujcev (torej nedržavljanov) okoli sedemodstoten, delež tujcev v zaporih pa je kar 37-odstoten. V ZDA je delež temnopoltega prebivalstva v splošni populaciji 13-odstoten, v zaporski populaciji pa več kot 40-odstoten.

Med zaprtimi tujci je sicer velika večina takih, ki so bili obsojeni tihotapljenja ljudi. Razloga za to sta seveda porast te kriminalne dejavnosti in odziv politike nanjo. Državni zbor je pred tremi leti zvišal kazni za takšna kazniva dejanja. Sodišče je nekoč za tihotapljenje ljudi čez mejo izreklo devetmesečno kazen, danes za isto kaznivo dejanje izreče dobrih 22 mesecev zapora. To pa pomeni, da zaporniki, obsojeni tihotapstva, ostajajo v zaporih več kot enkrat dlje kakor prej.

Seveda slovenski zaporski sistem deluje z maksimalno močjo, pravzaprav je že leta prezaseden – je približno 115-odstotno zaseden, pri čemer je najbolj prezaseden ljubljanski zapor, zaseden je več kot 160-odstotno. Rešitev te težave naj bi prinesla gradnja novega velikega zapora v ljubljanskih Dobrunjah z le nekoliko manjšo zmogljivostjo od centralnega zapora na Dobu. Tja naj bi preselili sedanjih okoli 200 ljubljanskih zapornikov, še enkrat toliko prostora pa bo ostalo za potrebe rastoče zaporske populacije. Gradnja novega ljubljanskega zapora, ki naj bi ga odprli šele leta 2025, je sicer že v polnem teku.