Anja Radaljac / Pisateljica, kritičarka in prevajalka, ki nam odstira pomembne tematike, od feminizma do krutosti do živali

Je letošnja prejemnica Stritarjeve nagrade, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za izredne dosežke na področju literarne kritike mlajših generacij. To ne preseneča, saj z budnim in pronicljivim kritiškim peresom, ki vseskozi spodbuja k dialogu in terja odziv, že vrsto let bogati domače literarno polje. Njen najnovejši roman Punčica, ki je lani izšel pri založbi Litera, je bil nominiran za nagrado kresnik ter vključen v Fabulin izbor 2023. Anja Radaljac (1990) se vsega, kar počne, pa naj bo to pisanje kritik, romanov ali aktivizem na področju pravic živali, loteva strastno in brezkompromisno.

V hišici sredi gozda blizu Laškega, kjer je odraščala, je večino prostega časa preživela v svoji sobi in brala in pisala. Pisanje je že tako zgodaj postalo integralen del nje, da se je pri enajstih velikopotezno lotila pisanja prvega romana. Ta je bil sicer pospravljen v predal, a je simbolično začrtal njeno pot. Po končani srednji šoli se je vpisala na študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, iz katere je kasneje magistrirala, in začela vstopati v slovenski literarni prostor.

Prva v generaciji se je lotila pisanja kritik, najprej literarnih in nato še gledaliških; sprva zato, da bi finančni prilivi lahko nadomestili nenavdihujoče delo v gostinstvu. Danes jih piše zato, ker je, kot je zapisala v zahvali ob prejemu Stritarjeve nagrade, »kritiški poklic deficitaren, kar pomeni lažje ohranjanje pravice za plačilo prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, kot ga prinašajo drugi poklici v kulturni sferi, ki jih prav tako opravljam, denimo pisateljski«. In zato, da izpostavlja delo svojih pisateljskih kolegic, ki so neprimerno redkeje obravnavane kot pisatelji.

A za kritiko se prostor marsikje krči, nasploh upada konzumiranje zahtevnejših kulturnih vsebin. »Kritika v osnovi zahteva bralstvo, ki je posebej zainteresirano, ki ga ne zanima le umetniško delo, pač pa tudi (teoretska) analiza tega dela. Zdi se mi, da mediji tudi vedno več sledijo diktatu trga, da mora biti besedilo brano. Enostavno je to žanr, ki nima velike branosti, trenutni družbeni trendi pa mu sploh niso naklonjeni.« Kritika se vedno bolj pomika tudi v žanr promocijskih besedil, kar je med drugim posledica finančne podhranjenosti založništva.

»Kritičnost je del mene,« pravi. »Že od nekdaj sem imela potrebo po premišljanju mehanizmov moči in nepravičnosti v družbi in to je pomembna komponenta mojih besedil, bodisi kritik bodisi romanov.« Med študijem se je preizkušala v poeziji in tudi dramskih besedilih, a je svoj primarni izraz našla prav v tej dolgi prozni formi. »Roman mi je najbližje po dinamiki, ritmu, strukturi. Čeprav nič, kar sem napisala, ni najbolj klasičen tip romana. Mislim pa, da v kritikah mojih del nekoliko pretiravajo z oznakami ‘eksperimentalnega’. To se mi zdi tudi problem ozkoglednosti slovenskega literarnega prostora, kjer so določena besedila, ki malo odstopajo od slovenskega povprečja, vse prehitro kategorizirana kot eksperimentalna.«

Njen romaneskni prvenec Polka s peščenih bankin je izšel leta 2014 pri LUD Literaturi, dve leti kasneje pa pri Literi še esejistični roman Puščava, klet, katakombe. Recepta za pisanje nima. Včasih ji ideje in zasnove več let posedajo po predalih in se k njim vrača, jih spreminja, gnete in oblikuje. Tako je nastal tudi roman Punčica, ki na dobrih sto straneh ponuja bogato besedilo z veliko žanrskimi primesmi, odstira pa mnoštvo tematik, ki so jo zaznamovale v zadnjih letih. Denimo ekologija, feminizem in predvsem krutost do živali.

Aktivizma na področju pravic živali se je najprej lotevala na terenu – s predavanji, akcijami in intervencijami v javnem prostoru. A to jo je izčrpalo in psihično zlomilo. »Naučila sem se, da moram biti blazno skromna in se zavedati, da imajo stvari, ki jih zdaj počnem, zelo majhen trenuten vpliv in zanje najverjetneje ne bom videla rezultata. Težko delaš z zavestjo, da pred seboj nimaš cilja in vidnih, oprijemljivih rezultatov. Na eni točki moraš tudi dojeti, da ne boš rešila sveta, ker to je neka narcisistična pozicija. In tako sem začela razmišljati, kaj je tisto, kar lahko vzdržujem na dolgi rok.«

Tako je nastal Animot, spletni medij za intersekcijsko obravnavo vprašanja nečloveških živali, referenčna baza za kritično animalistiko, vedo, ki poskuša obravnavati pravice živali v teoretskem okviru. »Izredno pomembno se mi je zdelo, da se pri nas uvedejo teoretski pristopi, ki so v tujini dobro razviti, pri nas pa za to praktično ni literature in izobraževanj,« pravi. Teoretska besedila so razširili še na literaturo in v okviru založbe KID Animot izdali pesniški zbirki Alenke Jovanovski in Tanje Badalič Volk, seveda z minimalnimi finančnimi sredstvi. Upa, da bi jih v prihodnje lahko pridobili več. Medtem pa že pripravlja četrti roman, Prst v prekatu, za katerega pravi, da bo njen daleč najbolj avtobiografski.