TV komentar / Politična enotnost

Saj razumemo politike, da poskušajo pokazati zavzetost pri odpravljanju posledic poplav – ljudje, ki so jih poplave prizadele, poleg pomoči potrebujejo tudi spodbudno besedo. In brez dvoma je sporočilo, da je tako rekoč celotna družba z njimi, lahko samo dobro. Razumemo tudi idejo novinarja in voditelja Uroša Slaka, da v studio oddaje 24ur zvečer pripelje hkrati predsednika vlade Roberta Goloba in vodjo največje opozicijske stranke Janeza Janšo, da nam pokažeta enotnost politike pri skrbi za ljudi in zavzetosti za sanacijo.

Ampak mar ni to nekaj samoumevnega? Zakaj tako slavljenje nečesa, kar je najbolj naravno na tem svetu? Saj pomoči prizadetim v poplavah niti en priseben osebek v tej državi ne nasprotuje. Kako smo torej prišli do tega poveličevanja enotnosti?

Odgovor je banalnejši, kot bi se morda zdelo. Uroš Slak, Rosvita Pesek, Jože Možina, Rajko Gerič imajo neko skupno lastnost: neko hecno narodnjaškost, neki primarni nacionalizem, torej pogled, ki je v popolnem nasprotju z novinarstvom kot takim – ima pa veliko z boljševizmom, ki ga sicer sami domnevno tako črtijo. In ta narodna enotnost, poravnanost, predanost domovini (ki je beseda, ki zakriva ideologijo), je za novinarstvo nerelevantna kategorija. Pomembna je za strankarska glasila, morda. Še več: mar ni bil prav komunizem (in novinarstvo v njem, dokler so ga imeli pod nadzorom) zasnovan na konstantnem iskanju notranjega sovražnika, torej tistega, ki ruši narodno enotnost?

V tem trenutku namreč ne potrebujemo nobene politične enotnosti – pa ne zato, ker bi bila škodljiva, ampak ker je to prazen pojem. Ni prazen, dokler je predmet razprave intelektualcev ali filozofov in sociologov, a ko tak pojem zagrabi politika – je le še prazen nič. Razumemo, Janša ne bo metal polen pod noge. A ne dvomimo, da bo vsako nestrinjanje nemudoma izrazil. Kar je logično in celo prav. Saj to je vendar namen politike. Kaj naj bi bila torej ta silna enotnost? Nekaj takega je kot sprava. Sprava je bila čist in resen termin, dokler ga niso pograbili politiki, da bi z njim dokazovali svojo domnevno politično izjemnost. A spomniti se je treba, kdo je »jahal« na njem. In spravo smo v tej državi dosegli na točno ta način: z najbolj praznim spomenikom na svetu (kot ga je poimenovan zgodovinar Keith Lowe), ki mu je botroval najbolj prazen predsednik. Vse pa je ostalo enako.

Janša in Golob imata drug o drugem popolnoma enako mnenje, kot sta ga imela pred spravnim srečanjem pri Slaku. In ne samo to: Slak že komaj časa, da bo razglasil, da narodna enotnost pa ni dolgo trajala in da je slovenska politika spet na dveh bregovih. Pri čemer: zakaj bi bilo narobe, če kdo, ki je predan demokraciji, noče sodelovati s skrajnimi politiki in se z njimi enotiti?

Temeljno vprašanje seveda je, ali je premier Golob dojel, da ga s to enotnostjo peljejo naravnost na limanice. On bo namreč tisti, ki bo zrušil to enotnost – Janša pa tisti, ki bo to razglasil. Kot vedno.