Discipliniranje narodne manjšine

Oktobra lani je skupina županj in županov 11 dolenjskih, belokranjskih in posavskih občin na državni zbor naslovila pobudo za spremembe več zakonov za potrebe urejanja romske problematike. Ker ni bilo pravega odziva, pravijo, so predlagane spremembe v zakonodajni postopek vložili kar sami, s podpisi volivcev. Trdijo, da jim gre »za urejanje razmer otrok iz težavnih socialnih okolij«, a v resnici gre za nesistemske parcialne spremembe, namenjene romski skupnosti, katerih rdeča nit je dodatno pogojevanje, omejevanje in jemanje pravic. Seveda z namenom »izboljšanja položaja romskih otrok«.

Županje in župani Novega mesta, Kočevja, Brežic, Škocjana, Semiča, Metlike, Črnomlja, Krškega, Ribnice, Trebnjega in Šentjerneja, ki so predloge zakonskih sprememb vložili v državni zbor, so se prejšnji teden zbrali pred parlamentarnim poslopjem in nagovorili javnost. Novomeški župan Gregor Macedoni je pojasnil, da s pobudo na splošno obravnavajo problematiko otrok, »ki jih to, da se rodijo v določenem socialnem okolju, zaznamuje, da nimajo prihodnosti, ob tem pa obstaja velika verjetnost, da ne bodo končali osnovne šole«. In kakšne so predlagane rešitve za ureditev razmer otrok in mladine iz težavnih socialnih okolij?

Predlagane so spremembe zakona o socialnovarstvenih prejemkih, zakona o starševskem varstvu, zakona o urejanju trga dela in zakona o voznikih. V prvem se spreminja to, da se denarna socialna pomoč družini ne izplačuje v denarju, ampak v naravi, če otrok ne obiskuje redno (osnovne) šole ali če ima upravičenec do socialne pomoči kak zapadel dolg. V praksi to pomeni, da se denarna socialna pomoč spremeni v materialno, in to za nedoločen čas, saj se lahko ukrep v nedogled podaljšuje. Tako je že, če eden izmed otrok ne obiskuje redno osnovne šole oziroma če ima družina eno neplačano položnico.

Drugi zakon določa, da se, če otrok osnovne šole ne obiskuje redno, »otroški dodatek enemu od staršev tri mesece izplačuje v obliki konkretnih dobrin«. Tudi ta ukrep se lahko podaljšuje. Poleg tega zakon prinaša še eno takšno omejitev. Če otrok po »zaključku osnovnošolskega izobraževanja ne nadaljuje izobraževanja v srednješolskih programih«, se zanj znesek otroškega dodatka zniža za tretjino.

Zakon o urejanju trga dela prinaša vsaj na prvi pogled manj sporno novost, da bo poslej javna dela mogoče opravljati ne le dve leti, pač pa štiri, pri čemer se hkrati uvaja »dopolnitev, katere posledica bo tudi, da bodo brezposelne osebe, ki so prejemniki denarne socialne pomoči, to prenehale prejemati prej kot na podlagi veljavne ureditve«. Gre za spremembo, ki naj bi onemogočila domnevne zlorabe sistema denarne socialne pomoči.

Nedostojno je omejevanje socialnih pravic, preden so zagotovljene človeka vredne bivalne razmere.

Četrti zakon, zakon o voznikih, naj bi po novem vseboval dodatek, da lahko vozniško dovoljenje pridobi le kandidat, ki »je izpolnil osnovnošolsko obveznost po zakonu o osnovni šoli in je uspešno zaključil vsaj 7. razred osnovne šole«. Županje in župani v tem primeru najprej zavajajo, da je »osnovnošolska izobrazba v Sloveniji obvezna«, a to ne drži, pač pa se osnovnošolska obveznost izpolni po devetih letih obiskovanja osnovne šole, ne glede na to, v katerem razredu je posameznik po tem času. S pogojem zaključenega sedmega razreda naj bi »zmanjšali število prometnih nesreč«, za kar sicer ne ponudijo statističnih kazalcev, saj jih tudi ni. A s tem bi dejansko delu romske manjšine preprečili, da pridobi vozniško dovoljenje. Predvsem na jugovzhodu države je socialna slika v romski skupnosti namreč nemalokrat takšna, da romski otroci tudi po devetih letih šolanja ne končajo sedmega razreda. Zakon sicer dopušča, da posamezni otrok šolo obiskuje največ 11 let, potem pa ne več. Če v tem času ne bi končal sedmega razreda osnovne šole, vozniškega dovoljenja, ki je pogosto neformalni ali celo formalni pogoj za službo, nikoli ne bi mogel pridobiti.

Seveda, gre za Rome, ta pogoj je namenjen temu, da se zgolj njim oteži pridobitev vozniškega dovoljenja, in to čeprav so ga doslej lahko pridobili pod istimi pogoji kot vsi drugi, sedmi razred gor ali dol. Tudi vsi drugi »ukrepi za izboljšanje položaja otrok iz težavnih socialnih okolij« se nanašajo zgolj in izključno na romsko skupnost. Namenjeni so temu, da bi romske družine dobile manj teh ali onih socialnih pravic, manj socialnih transferjev. Ni jasno, kako lahko to, da dobijo še manj, kot že imajo, imajo pa zelo malo, pomaga otrokom. Mar ne bi bila smiselnejša pozitivna diskriminacija, nagrajevanje otrok »iz težavnih socialnih okolij« za uspešnost v šoli namesto kaznovanja za neuspešnost?

To pa je tudi vse, kar ponuja sveženj ukrepov za reševanje otrok v socialni stiski. Na prvi pogled se zdi povsem logično, da se državni zbor na pobudo županj in županov, ki prinaša zgolj nekaj omejitev človekovih pravic in možnost podaljšanja javnih del za točno določeno narodno manjšino, sploh ni odzval. Tudi če predlagane zakonske spremembe niti z besedo ne omenijo romske manjšine, je jasno, da gre že samo po sebi za protiustavne spremembe. Pomemben je namen, duh zakona, ne kako se ta morda imenuje ali ne imenuje.

A zdi se, da bodo županje in župani vendarle dosegli svoje, torej tako ali drugačno omejevanje pravic Romov. Vršilec dolžnosti direktorja urada za narodnosti Janez Doltar, ki ga je pred časom imenovala Golobova vlada, je za oddajo Naše poti na Radiu Slovenija dejal, da so s »prvim dnem, ko sem nastopil položaj direktorja, v uradu takoj začeli s pripravami« in da o rešitvah sicer ne bi govoril, da pa zbirajo podatke od ministrstev, policije in drugih državnih organov in da »moramo mi znotraj najti neke rešitve, ki pa ne bodo čisto take, kot so predlagane«.

Obeta se torej omejevanje pravic in kaznovanje namesto kakršnekoli sistemske politike za iz leta v leto številnejšo romsko skupnost. Poleg tega to predlagajo župani občin, v katerih Romi pogosto še danes živijo v zelo slabih razmerah, še vedno tudi celo brez vode in elektrike ali pa so ju dobili šele v zadnjih letih in še to zgolj zaradi nenehnega pritiska domačih in mednarodnih zagovornikov osnovnih človekovih pravic.

Dobre, a opuščene prakse

Upokojeni raziskovalec z Inštituta za narodnostna vprašanja, ki je na področju romske problematike teorijo dolga leta prelival v prakso, dr. Miran Komac, meni, da gre pri opisani pobudi »bolj ali manj brez izjem za prisilo. Vse to je videno že kakih sto let.« Po njegovem mnenju je veljavna zakonodaja takšna, da se »da rešiti veliko stvari, vsekakor pa prostorsko, bivalno gledano, kar je osnova. Dokaz tega so rezultati projekta, ki sem ga vodil pred desetletjem in naselji Vejar v Trebnjem in Kerinov Grm v Krškem. Iz nič ali pa iz bolj ko ne taborov smo postavili naselja. S pomočjo dveh županov, ki sta bila zdravorazumska, se je to dalo rešiti.«

Sta rešitev za romske otroke lahko zmanjševanje socialnih transferjev in prepoved opravljanja vozniškega izpita?

Govori o projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti, znotraj katerega je bila v omenjenih naseljih urejena osnovna infrastruktura, bivanje v njih legalizirano, poleg tega pa vzpostavljen tudi prostor za druženje, izobraževanje in vrtec za romske otroke, izobraževalne aktivnosti pa so potekale tudi v skoraj 30 dodatnih vrtcih ter osnovnih in srednjih šolah: »Seveda je to treba urediti trajnostno. Najprej je nujno urediti naselja, a je potem treba opolnomočiti, usposabljati tam živeče ljudi, da lahko iz naselja tudi odidejo.« Komac opozarja, da bi seveda bilo treba »preveriti, kaj se je zgodilo v teh naseljih v desetletju, kaj je z mlado generacijo, se je morda zgodil korak nazaj, kar tudi ne bi bilo nič čudnega. Vloženega je bilo ogromno denarja, projekt smo izvajali tri leta, potem pa bi to delo morala nadaljevati država oziroma občina, z neprekinjeno podporno službo, z delom med Romi, predvsem na področju šolstva in izobraževanja.«

Komac dodaja, da je prebivalcem glavnega mesta, ki so sicer dodobra odtujeni od romske problematike, najbližje primer Grosuplja in več tamkajšnjih romskih naselij.

»Romski naselji Smrekec I in Smrekec II sta recimo nastali tako, da so Rome na silo preselili z lokacije, kjer je potem nastalo lepo novo naselje Sončni dvori, na lokacijo med odtočna kanala, kjer živijo v tistem smradu. To se je dalo. Da pa bi jim uredili infrastrukturo, to pa ne. Včasih, ko govoriš s kakim od teh županov, prav čutiš njihovo averzijo do Romov.« Hkrati dodaja, da imajo ti županje in župani odgovornost do Romov, ki živijo v njihovi občini: »Saj gre vendarle za njihove občane. In država bi jih morala k temu prisiliti, če bi bilo treba, a za to v državni politiki nikoli ni bilo pravega poguma.«