Neskončna vojna

Ko je ameriški predsednik Joe Biden februarja obiskal ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, mu je obljubil zvestobo do groba. »Opominjate nas, da je svoboda neprecenljiva. Zanjo se je vredno boriti, kolikor je treba. In toliko časa bomo z vami, gospod predsednik – kolikor bo treba.« Biden bo z Ukrajino, kolikor bo treba. To ponavlja ves Zahod. In Nato tudi. Lepo. Ganljivo. Srčno. Brezpogojna solidarnost, ki bo trajala dolgo, res dolgo, kolikor bo pač treba – neskončno dolgo, če bo treba. As long as it takes.

Toda v tej zahodni, ameriški in natovski srčnosti je vendarle nekaj zoprnega in mučnega. Zoprna in mučna pa je prav ta implicitna predpostavka o neskončnosti ukrajinske vojne. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o vojni, ki ne predpostavlja miru. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o neskončni, brezkončni, večni vojni, v kateri bodo umirali Ukrajinci, mi pa bomo z njimi – v mislih in molitvah. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o neskončnem trpljenju in umiranju Ukrajincev.

Drang nach Osten

Zahod nenehno poudarja, da je izbral pravo stran – Ukrajino. Pri tej vojni ne moreš biti nevtralen – to bi bilo sprevrženo in nemoralno, saj je jasno, da je Rusija agresor, Ukrajina pa žrtev. Toda zdi se, da Zahod – velika koalicija voljnih (Amerika, Evropa in Nato) – Ukrajino vojaško, finančno in moralno podpira le zato, da bi bila dovolj močna, da bi lahko ostala v vojni z Rusijo, da bi torej lahko ta vojna trajala. Po možnosti neskončno dolgo. As long as it takes. Kar vzemite si čas za to svojo vojno!

In zakaj naj ta vojna traja, kolikor bo treba, magari neskončno dolgo? Iz preprostega razloga – ker izčrpava Rusijo. Zahod je dobil nepričakovano darilo: vojno, ki izčrpava Rusijo. Natanko nekaj takega si je želel: naj začne že kdo izčrpavati Rusijo! Vseeno, kdo! Če Ukrajina, pa Ukrajina! Za Američane je Ukrajina tako daleč (kot nekoč Koreja, Vietnam, Irak in Afganistan), da niti ne vedo, kje je, a tudi Evropi ni bila nikoli tako blizu, da bi jo vzela v Evropsko unijo. Ni je škoda. Naj se vojskuje za »nas«! Naj trpi za »nas«! Dlje ko bo trajala vojna, bolj izčrpana bo Rusija.

Takšne priložnosti za ekonomsko in vojaško izčrpavanje velike tekmice ne zavržeš. Zato se z diplomatskimi rešitvami in pogajanji ne mudi. Zato te vojne nočejo kar končati. In zato jo pozicionirajo kot neskončno. Ker vojno prepuščajo neskončnosti, brezkončnosti in večnosti, lahko sami preštejejo, koliko vojnih zločinov bodo s tem še dopustili – ukrajinski tožilci so do sedaj identificirali že več kot 80 tisoč vojnih zločinov.

Prepuščanje vojne neskončnosti je tako sprevrženo in nemoralno kot nevtralnost.

V tej zahodni, ameriški in natovski srčnosti je vendarle nekaj zoprnega in mučnega - namreč implicitna predpostavka o neskončnosti ukrajinske vojne.

Američani vojno podaljšujejo, da bi čim bolj izčrpali Rusijo (na rovaš Ukrajine, ki ima le status kolateralne škode!), a obenem jo podaljšujejo tudi zato, da bi čim bolj izčrpali svojo drugo veliko tekmico – Evropo. Evropa precej bolj čuti ekonomske posledice vojne kot Amerika. Zakaj Evropa, ki nima niti zdaleč takšnega budžeta kot Amerika (in ki ji zaradi vsega tega grozi militarizacija vsakdanjega življenja, radikalizacija prebivalstva in vzpon fašistoidne desnice), sprejema to igro? Zakaj dela proti sebi? Ker je tako kot v času hladne vojne le privesek Nata, ki je ameriško orodje – orodje ameriške sile, ameriških interesov, projekta za novo ameriško stoletje in ameriškega Drang nach Osten.

Toda to, kar počne Evropa, je še toliko bolj sprevrženo in morbidno, ker dvema globalnima velesilama, ki sta v zatonu in ki svoj zaton kompenzirata z agresivnostjo, omogoča in pusti, da se na njenem dvorišču, v Ukrajini, vojskujeta za geopolitični primat in poravnavata stare račune. Rusija, ki je v Ukrajini intervenirala v slogu sovjetske intervencije na Madžarskem leta 1956 in na Češkoslovaškem leta 1968, se hoče maščevati za postsovjetsko ponižanje, Amerika, ki je hladno vojno dobila brez boja, pa hoče Rusijo potolči še v boju.

Obe vodi ista logika: tako kot ameriški predsedniki vedno rečejo, da jim ne preostane drugega, kot da tej ali oni državi napovejo vojno (spomnite se le Busha, ko je šel nad Irak, Obame, ko je šel nad Libijo, Trumpa, ko je šel nad Sirijo, in Reaganove »šale«, da »čez pet minut začnejo bombardirati Rusijo«), je tudi Putin rekel, da mu ni preostalo drugega, kot da je napadel Ukrajino. Nasproti si torej stojita dve velesili, ki ljubita vojne, ki jih povzročata, ki jih komaj čakata, ki povzročata probleme in potem za to krivita druge, teroriste, in ki drugih opcij in alternativ vojni sploh ne znata misliti. Briga ju – te vojne itak ne potekajo na njunem ozemlju. Poleg tega – mir se jima ne izplača. Obe, Amerika in Rusija, pa skušata tudi na vsak način prikriti svoj zaton – in Evropa jima drži svečo.

To pove vse o Evropi.

In kot se zdi, Zahod res potrebuje to vojno – vse večjo vojno. Dovolj veliko, da bo zanesljivo trajala – in izčrpavala Rusijo. Zakaj bi sicer Ukrajini pošiljal rakete dolgega dosega ter res pogubne in toksične kasetne bombe, ki so prepovedane v 123 državah, če pa je jasno, da se bo kasetnega streliva in raket dolgega dosega potem na polno oprijela tudi Rusija? Zakaj bi v nadaljevanje vojne investirali toliko milijard? Zakaj bi morebitni mirovni sporazum že kar vnaprej prikazovali kot nagrado za Putina? Zakaj bi se Nato še naprej tako izzivalno in nakurčeno širil? Zakaj bi Nato vztrajal, da se lahko mirovna pogajanja začnejo šele, ko se Rusi v celoti umaknejo z ukrajinskega ozemlja? Zakaj bi Zahod tako vneto zavračal mirovna pogajanja? Mar se niso Rusi in Ukrajinci pogajali že kmalu po začetku ruske invazije, pa so jih Američani nagnali od mize – iz strahu, da bo vojne prehitro konec?

Ne pozabite, da so Poljska, Slovaška, Romunija, Bolgarija in Madžarska mirno prepovedale uvoz ukrajinskega žita (pšenice, koruze, sončničnih semen), to pa zato, da bi zaščitile svoje kmetijstvo.

Zlagana vojna proti avtokraciji

Zahod – Amerika še toliko bolj – to vojno prikazuje kot vojno za svobodo in demokracijo. Ukrajino je napadel avtokrat, tiran, diktator, novi Hitler. Ukrajinska vojna je vojna proti nedemokraciji, avtokraciji, tiraniji. Zato jo Amerika tako navdušeno podpira – in zato jo bo podpirala na vekov veke, kot obljublja Joe Biden. In zato ni umika. In zato naša srca bijejo za Ukrajino. In zato naj ta vojna traja neskončno dolgo. Dokler ne zmaga demokracija. In dokler se nedemokracija/avtokracija/ tiranija/diktatura/režim ne zlomi.

Ergo: ukrajinska vojna lahko traja neskončno dolgo, ker je vojna za demokracijo – vojna proti avtokraciji.

Toda ta retorika je povsem zlagana. Totalen, nesramen, ciničen, obscen blef. Amerika je največja podpornica in oboroževalka nedemokracij, avtokracij, tiranij, vojaških hunt in diktatur, novodobnih Hitlerjev. Organizacija Freedom House, ki jo financira (tudi) ameriško zunanje ministrstvo, vsako leto objavi seznam držav, kjer prebivalstvo živi v nesvobodi (»not free«), bodisi avtokraciji, tiraniji ali diktaturi, toda kar 74 odstotkov teh držav – zatiralk svobode, demokracije in človekovih pravic – dobiva ameriško orožje, ameriško vojaško pomoč in ameriško urjenje, pravi Matthew Hoh, ki je v času Obamove administracije služboval na zunanjem ministrstvu, a je zaradi Obamove eskalacije afganistanske vojne protestno odstopil.

Lani je bilo v svetu umorjenih več kot 400 borcev za človekove pravice, od tega – poroča organizacija Front Line Defenders – 70 odstotkov v Kolumbiji, Mehiki, Braziliji, Hondurasu in na Filipinih: ja, vse oborožuje in vojaško uri Amerika. Še huje: Uganda se je maja pridružila državam, v katerih pripadnike skupnosti LGTBQ+ obsojajo na smrt. Držav, v katerih pripadnikom skupnosti LGTBQ+ grozi smrtna kazen, je 12: deset – poleg Ugande še Brunej, Mavretanijo, Nigerijo, Pakistan, Katar, Savdsko Arabijo, Somalijo, Združene arabske emirate in Jemen – jih oborožuje in vojaško uri Amerika. Ta oborožuje in vojaško uri tudi Savdsko Arabijo, ki že osem let tolče po Jemnu – v tej vojni je umrlo že skoraj pol milijona ljudi. In ne pozabite, kako grizlijevsko so na savdskem konzulatu v Turčiji – po direktivi savdskega vladarja Mohameda bin Salmana! – likvidirali novinarja Džamala Hašokdžija.

Nič, ameriški, natovski, zahodni boj proti avtokraciji ni ravno prepričljiv argument za neskončno, brezkončno, večno vojno. Kako zlagana je ta retorika – in ta argumentacija – pa smo videli tudi na Natovem julijskem vrhu v Vilni, kjer je Joe Biden ukrajinskemu predsedniku Zelenskemu razložil, da Ukrajina še ni zrela za članstvo v Natu, ker še ni dovolj demokratična. Kot da je Nato kolekcija zglednih demokracij – in kot da v Natu niso tudi Madžarska, Poljska in Turčija, ki bolj kot opisu demokracije ustrezajo opisu nedemokracije, avtokracije in diktature. In Turčija Švedske noče spustiti v Nato – noče prižgati zelene luči. V zameno za zeleno luč hoče letala F-16. In zakaj tako nujno potrebuje ta zelo posebna in udarna letala? Da bo lahko tolkla Kurde. V Turčiji – in na tujem. Ha! Cena demokracije. Cena vojne proti avtokraciji.

Ja, Erdogan bo dobil letala F-16. Lahko bo tolkel Kurde. Kurdi so za Ameriko, Evropo in Nato nepomembni, pogrešljivi, nebistveni – kot Ukrajinci. Te pa velika koalicija voljnih – Amerika + Evropa + Nato – prepušča neskončni, brezkončni, večni vojni, ki jo od konca in premirja loči le preprosta diplomatska odločitev.

Kaj čakajo? Kaj mislijo? Kaj računajo? Da bo Ukrajina premagala Rusijo? Da je Rusija vojno že izgubila? Da bo kapitulirala? Da bo Putin umrl? Da ga bodo zrušili? In da bo ta, ki ga bo zamenjal, toleriral Natovo vojsko in Natove lansirne ploščadi na svojem dvorišču? Glede na zamotanost, zapletenost, zavozlanost in zagonetnost situacije je itak nemogoče reči, kaj bo z Rusijo, pravi Zoran Thaler, nekdanji zunanji minister, ki ima zdaj veliko časa za kakovostno razmišljanje: »Rusija bo čez petdeset let morda najmočnejša evropska država, morda pa je sploh ne bo več, ker bo razpadla – kot Jugoslavija.«

Genialnost kompromisa

Ukrajinska vojna je marsikoga spomnila na kubansko raketno krizo, ki je leta 1962 zagrozila z jedrsko apokalipso – Rusi so na Kubo, nedaleč od Amerike, namestili izstrelitvene ploščadi z jedrskimi raketami. Američani so to ugotovili. Svet je zatrepetal. John F. Kennedy in Nikita Hruščov – Amerika in Rusija – sta si stala iz oči v oči. »Drugi je pomežiknil,« pravijo. Kar je mit – v resnici sta oba, Kennedy in Hruščov, pomežiknila drug drugemu, tako da se je vse skupaj končalo s happy endom.

Toda ni se zgodil kak »čudež« niti ni odločila kaka Kennedyjeva »genialnost«.

Au contraire: odločil je povsem pragmatičen kompromis, ki sta ga sklenila prek »rdečega« telefona – no, prek tajnega diplomatskega kanala. Dogovorila sta se, da bo Hruščov z ameriškega dvorišča umaknil rakete, Kennedy pa bo pol leta kasneje – tiho in diskretno, brez medijskega pompa – umaknil jedrske rakete jupiter iz Turčije (in Italije). Jasno, te rakete so bile obrnjene proti Sovjetski zvezi. In Hruščov je rakete na Kubo namestil prav zaradi raket, ki jih je Amerika leto prej namestila na sovjetsko dvorišče, v Turčijo (in Italijo). Ta je pač tedaj neposredno mejila na Sovjetsko zvezo. Ko je Kennedy privolil v umik jedrskih raket iz Turčije, je bilo apokaliptične jedrske grožnje konec. Svet je nehal trepetati.

Joe Biden je Zelenskemu razložil, da Ukrajina še ni zrela za članstvo v Natu, ker še ni dovolj demokratična. Kot da v Natu niso tudi Madžarska, Poljska in Turčija.

Bi se Rusi umaknili iz Ukrajine, če bi ta privolila v to, da ne bo nikoli članica Nata? Malo verjetno – ker je Rusija prišla pregloboko, »anektirala« že preveč ukrajinskega ozemlja in tam, v Donecku in Lugansku, izvedla celo »referendume«. Pa bi se Rusi umaknili iz Ukrajine, če bi se vse države, ki mejijo na Rusijo, odpovedale članstvu v Natu in če bi Nato razmontiral izstrelitvene ploščadi na Poljskem in v Romuniji? Kdo ve, morda. Bi se Rusi umaknili iz Ukrajine, če bi Nato prenovili, posodobili in rekalibrirali ter vanj sprejeli tudi Rusijo – ali pa ga preprosto razpustili, ker je bilo s koncem hladne vojne konec tudi njegove misije in ker zdaj izgleda, kot da obstaja le še zaradi Rusije? Saj ne boste rekli, da obstaja zaradi Kitajske in da bi Nato ubranil Tajvan, če bi ga napadla Kitajska? Kdo ve, morda pa Nato od konca loči le poraz v tej vojni. Če naj parafraziram britanskega politologa Richarda Sakwo: Nato potrebujemo le še zato, da odpravlja nevarnosti, ki jih sproža s svojo širitvijo.

Ali pa se bo po vojni ponovila Jalta in si bodo velesile Ukrajino preprosto razdelile, pri čemer bi lahko Krimski polotok v izogib pogajalskim nesporazumom in nepotrebnim komplikacijam – pravi Matthew Stevenson (CounterPunch) – dobila Turčija, ker je bil nekoč del Osmanskega cesarstva, a tudi potem še vedno ostane vprašanje, kaj točno bo na ruskem dvorišču počel Nato. Če bo parkiran in baziran v zahodni Ukrajini, ki bo padla v ameriško vplivno cono (bolj kot evropsko, če smo že ravno pri tem), potem vojne ne bo konec, četudi je bo konec. Tako bo kot na Korejskem polotoku, kjer vojne, ki je med letoma 1950 in 1953 vzela štiri milijone življenj, še vedno ni konec in kjer Južna Koreja in Amerika rožljata z masivnimi vojaškimi vajami in jedrskimi podmornicami, medem ko Kim straši s preizkušanjem atomske bombe. Ko je Nato leta 2021 – leto pred rusko invazijo – v Estoniji priredil velike vojaške vaje (simulirali so ruski napad na eno izmed baltskih držav), so bile izstrelitvene ploščadi, s katerih so izstrelili 24 raket, le sto kilometrov od Rusije.

A kaj, če Zahod ukrajinsko vojno prepušča neskončnosti prav zato, ker si Ukrajincem ne upa povedati, da bodo po vojni ostali brez Krimskega polotoka in Donbasa – in kljub temu ne bodo sprejeti v Nato? Ali pa jo neskončnosti prepušča zato, da bi prikril, da Amerika, Evropa in Nato dejansko nimajo več nobene moči in nobenega globalnega vpliva in da ne morejo več nikogar prisiliti v premirje?

A morali se bodo zganiti – na Rusijo ne morejo vreči atomske bombe. Ali dveh. Vse skupaj se ne bo končalo le s humanitarnimi koridorji, referendumi, demilitariziranimi conami in nevtralnostjo Ukrajine – niti z »denacifikacijo« in »deukrajinizacijo«, ki so ju napovedovali Putinovi fašisti. No, te bo morda pospravil kar sam Putin. Poglejte, kako je strmoglavil vodja Wagnerja Jevgenij Prigožin.

Neznosna lahkost načelnosti

Zahod, ki ga neprestano muči strah pred apokalipso (pandemijsko, finančno, draginjsko, podnebno ipd.), Ukrajince mirno prepušča apokalipsi neskončne, brezkončne, večne vojne. To, da Zahod noče videti nobene druge opcije, nobene alternative neskončni, brezkončni, večni vojni, je sadistično. Zahod Ukrajincem med vrsticami sporoča: ker ste zmotili naš mir, si zaslužite neskončno, brezkončno, večno vojno! Hoteli ste vojno – tu jo zdaj imate! In ta sadizem je infantilen, otročji – Zahod, ki ni več sposoben misliti alternativ (ampak le še vojno), ni več sposoben voditi resnega dialoga ali resnih pogajanj. Ni zrel.

Zakaj Ukrajini pošiljajo toksične kasetne bombe, ki so prepovedane v 123 državah, če pa je jasno, da se bo kasetnega streliva na polno oprijela tudi Rusija?

Slej ko prej bo prišel Dayton – letos, čez pet ali sto let. Toda: kaj, če bo mirovni kompromis, ki ga bodo sklenili čez sto let, v resnici tak, kot bi bil zdajle, ali pa še huje – tak, kot bi bil tri dni po začetku ruske invazije?

Nenehno poslušamo, kako Evropa tako rekoč brezpogojno, neizpodbitno in neovrgljivo podpira Ukrajino – in kako kar poka od načelnosti. Ni dileme: smo na ukrajinski strani! Naše srce bije za Ukrajino! Vse bi storili zanjo! Toda ta načelnost, ki jo tako patetično oglašujejo, je le navaden fejk. Ne pozabite, da so Poljska, Slovaška, Romunija, Bolgarija in Madžarska mirno prepovedale uvoz ukrajinskega žita (pšenice, koruze, sončničnih semen), to pa zato, da bi zaščitile svoje kmetijstvo. Ukrajinsko žito bi lahko namreč preveč prizadelo poljske, slovaške, romunske, bolgarske in madžarske kmetovalce. Tako pravijo. To, da s tem Ukrajincem grenijo ekonomsko življenje, jih ne moti – saj so itak v vojni! Vajeni so stiskanja, zategovanja, pomanjkanja, stradanja! Zaradi vojne so že tako potolčeni in razdejani, da se jim naša blokada ne bo poznala! Rusija jih tako muči in trpinči, da naše blokade še opazili ne bodo!

Ja, te evropske države so Ukrajino sankcionirale, kot da je agresorka, ne pa žrtev. Kar ni le cinično, temveč tudi perverzno. Kakor je cinično in perverzno to, da imaš do države, ki je žrtev vojne agresije, vzvišen, pokroviteljski odnos – pač v duhu logike »kamor je šel bik, naj gre pa še štrik«. Te države so z blokado ukrajinskega žita le legitimirale rusko agresijo – in rusko dehumanizacijo Ukrajincev.

A blokada ukrajinskega žita je resnica evropskega odnosa do Ukrajine: vsi ji obljubljajo podporo, obenem pa ji dajejo vedeti, naj ne zahteva preveč in naj bo lepo zadovoljna s tem, kar dobi. »Veste, nismo Amazon,« je rekel britanski obrambni minister Ben Wallace. »To sem jim povedal lani, ko sem se vozil 11 ur, da so mi izročili seznam.« Evo, to je evropski, zahodni, natovski odnos do Ukrajine: državi, ki jo pustoši vojna, očitaš, da hoče preveč. Še več: pozivaš jo, naj klikne na ikono, ki jo bo preusmerila na Amazon. Kaj v resnici kaže ta odnos, je na dlani: prvič, Evropi se zdi, da Ukrajinci niso dovolj hvaležni, in drugič, Ukrajinci so Evropi v napoto. Saj je lepo, da se namesto nas borijo proti Rusiji, a zakaj nam ves čas težijo? Zakaj od nas stalno nekaj hočejo? Okej, tu imate orožje, da boste lahko na fronti trpeli in umirali za nas, ampak nikar nam ne težite!

Lahko trpite in umirate za nas, a ne boste jedli za našo mizo!

To so kakopak sporočale tudi Poljska, Slovaška, Romunija, Bolgarija in Madžarska, ko so blokirale uvoz ukrajinskega žita: vojaško vas podpiramo, za vašo ekonomijo pa nam je vseeno!

Načelnost vedno znova odpove. Vedno znova se izkaže za blef in celofanirano dvoličnost. Ne moreš namreč oznanjati načelnosti v svoji podpori Ukrajini, obenem pa v Ukrajini videti le nekoga, ki te hoče zvleči v vojno. Ne smemo pasti na finto! Zelenskemu ne smemo iti na limanice! Mar nas ni hotel zvleči v vojno, ko je iz Rusije na Poljsko priletel oni – morda ruski, morda ukrajinski – izstrelek? Mar ni trdil, da je šlo za namerni ruski napad na Natovo članico? Mar ni hotel, da Nato aktivira 5. člen, ki pravi, da je napad na eno članico Nata napad na vse članice? Mar ni hotel, da Nato preventivno napade in uniči ruski jedrski arzenal? Paziti moramo, da ne pademo noter!

Vojna ni za nas – za Ukrajince pač.

Prelivanje krvi za članstvo v Natu

Ne, ta vojna ni naša stvar, toda Zelenski je hotel reči, da je – pridite! Ne smemo ga jemati preveč resno! Hej, saj je nekdanji komik! Najbolj komično: Putina, ki je očitno le prebral to, kar sta George Kennan in Henry Kissinger rekla, da se bo zgodilo, če se bo Nato razširil v vzhodno Evropo, in to potem uresničil, razglašajo za novega Hitlerja, obenem pa trdijo, da to ni naša vojna. Če to ni naša vojna, potem Putin že ni Hitler.

Mar se niso Rusi in Ukrajinci pogajali že kmalu po začetku ruske invazije, pa so jih Američani nagnali od mize – iz strahu, da bo vojne prehitro konec?

Toliko o tisti famozni načelnosti – Zelenskega slaviš, obenem pa ga ne jemlješ resno. Slaviš ga, obenem pa svariš pred njim. Slaviš ga, obenem pa ga jemlješ z rezervo. Slaviš ga, obenem pa ga imaš za tveganje in grožnjo – kot Putina. Ja, skrivaj, v podtonu, ju celo enačiš, obenem pa pridigaš, da ni večjega zločina od nevtralnosti ter enačenja agresorja in žrtve. Je bil Bidnov razvpiti lapsus – »Z Ukrajino bomo, kolikor bo treba, da bi bili prepričani, da je ne bo porazila Ukrajina« – res le lapsus?

Toda vse to vedno znova pomeni: Ukrajina naj bo lepo v vojni, mi pa bomo delali vse, da ne bomo. Zakaj ne bi naredili vsega, da tudi Ukrajina ne bi bila več v vojni? Če nočemo, da bi bili sami v vojni, zakaj ne poskrbimo, da tudi Ukrajina ne bo več v vojni? Zakaj raje delamo vse, da bi Ukrajina ostala v vojni? V neskončni, brezkončni, večni vojni. Ta vojna je velika tragedija, toda Amerika, Evropa in Nato nenehno ustvarjajo vtis, da je ta tragedija potrebna – in nujna.

Mar Zahod – Nato, Amerika, Evropa – ne oznanja in zagotavlja, da se bori za isto stvar kot Ukrajina?

Toda podton Nata, Amerike in Evrope se glasi: če bi Zelenskega jemali resno, bi bili zdaj že sredi jedrske vojne! Sveta bi bilo zdajle že konec! Del te silne in brezpogojne načelnosti je namreč tudi »strah«, da ne bi s kako neprevidno potezo sprožili jedrske eskalacije, jedrske vojne in jedrske apokalipse – to je kakopak strah, v imenu katerega Zahod ostaja zunaj, na distanci, v imenu katerega ne naredi tistega, kar bi moral, in v imenu katerega ne vidi alternativ neskončni, brezkončni, večni vojni. Ironično, nevarnost jedrske vojne je le izgovor za nadaljevanje konvencionalne vojne.

Sploh pa: so se Sovjeti po vojni pobrali iz vzhodne Evrope? Niso. Pa so imeli Američani atomsko bombo! Zakaj je niso uporabili? Hladne vojne bi bilo v trenutku konec! Mar ni bil ameriški zunanji minister James Byrnes celo prepričan, da se bodo Sovjeti pobrali iz vzhodne Evrope, ko bodo videli, kaj je atomska bomba naredila z Japonsko?

Da nas v primeru Natovega vmešavanja v rusko-ukrajinsko vojno čaka jedrska apokalipsa, je letos januarja potrdil tudi ameriški think tank RAND, ki ga financira Pentagon. Okej, če tako pravi »neodvisni« RAND, potem pa moramo Ukrajince res – brez slabe vesti, brez občutka krivde – jemati z rezervo in jih prepustiti neskončni, brezkončni, večni vojni, kjer vsak dan doživijo apokalipso.

Saj nočete, da tja noter posesa še nas? Hej, umrlo je na desettisoče ljudi, na milijone se jih je izselilo in razselilo, uničenih je bilo na stotine mest, Ukrajina se je prelevila v klavnico in wasteland. Ne, nočemo. Ker nočemo sprožiti jedrske vojne. Ker lahko s tem, ko skušamo vojno preprečiti, postanemo del te vojne – saj veste, tako kot je Nato z obkrožanjem in obkoljevanjem Rusije hotel preprečiti ruski napad na Ukrajino, a ga je prav s tem povzročil.

Ja, vsekakor, ameriška/evropska/ Natova načelnost je le kolekcija izgovorov, opravičil, zanikanj, izjem, travestij, popačenj in racionalizacij, tako da še najbolj spominja na človeka, ki na prijateljev poziv, naj se popoldne pridruži revoluciji, s katero bodo zrušili fašistoidnega tirana, odvrne, da žal ne more, ker mora hčerko peljati na italijanščino.

In ja, ameriška/evropska/Natova načelnost je polna cinizma in non sequiturjev: od ukrajinske vojne pričakujejo, da bo neskončna, brezkončna in večna, toda Joe Biden je Zelenskemu na Natovem vrhu v Vilni rekel, da bo Ukrajina postala Natova članica šele, ko bo te vojne konec. Kar pomeni, da Ukrajinci krvi ne prelivajo za svobodo in demokracijo, temveč za članstvo v Natu.

Kitajska ni nevtralna – Kitajska je na ruski strani, je dahnila Ursula von der Leyen. Kot da Zahod ni na ukrajinski strani.

Globalna večina

Poljski, Slovaški, Romuniji, Bolgariji in Madžarski pa načelnost ne bo padla z glave, saj lahko vedno cinično rečejo: Kaj je naša blokada uvoza ukrajinskega žita v primerjavi z rusko blokado izvoza ukrajinskega žita!? Kaj so težave, ki smo jih z blokado uvoza žita povzročili Ukrajini, v primerjavi s težavami, ki so jih Rusi z blokado izvoza ukrajinskega žita povzročili globalnemu Jugu (od Bližnjega vzhoda do Afrike), kjer se je lakota zaradi tega dramatično povečala, tako rekoč podvojila!? Še toliko bolj, ker je bila vojna sijajen izgovor za draginjo in velika poslovna priložnost za klasično in tipično neoliberalno špekuliranje s trgi in cenami hrane – to je lakoto, s katero se po novem otepa 345 milijonov ljudi, in prehransko negotovost, s katero se po novem otepa 828 milijonov ljudi, še stopnjevalo.

Ta vojna je torej svetovna. Svetovna vojna, če hočete. A vsi se delajo, da je nekaj lokalnega in internega – in da nas zares ne zadeva – in da lahko traja neskončno dolgo – ker je itak nekaj lokalnega in nas ne zadeva. Kar je mistifikacija.

Pa vendar globalni Jug – kljub ruski blokadi ukrajinskega žita – zvečine ni sprejel sankcij proti Rusiji, pa tudi 35 dežel z globalnega Juga se je vzdržalo, ko je skupščina Združenih narodov glasovala o resoluciji, s katero je obsodila ruski napad na Ukrajino. Zakaj globalnega Juga ne gane ne ruski napad na Ukrajino ne masivna kršitev mednarodnega prava? Ker se ljudje z globalnega Juga, kjer je imperialni, kolonialni, osvajalski, zatiralski Zahod kršil vse člene mednarodnega prava, lažje identificirajo z Rusijo kot pa z njenim velikim nasprotnikom – Zahodom. In ker tega, kar je Zahod njim počel zadnja stoletja, ne vidijo v tem, kar Rusija počne Ukrajini, ampak v tem, kar Zahod počne Rusiji. Zahod, ki se mu zdi ta vojna »nujna« in »neizbežna«, ima torej problem – globalni večini bo vse težje prodajal »neskončno« vojno. Še težje pa bo prodajal to, da je celo dobro, da traja čim dlje: dlje ko bo trajala, bolj bo izčrpavala Rusijo! Kot pravi Alfred de Zayas, strokovnjak za mednarodno pravo in človekove pravice, profesor na Ženevski diplomatski šoli: »Globalni večini je vseeno, kje leži Krimski polotok – v Rusiji ali Ukrajini. Globalna večina zahteva mirno rešitev interne zahodne razprtije, tako da ne bo zmedla ekonomij nezahodnih dežel.« Največji ciniki med globalno večino bodo itak siknili: Ukrajina naj se kar lepo zahvali vsem tistim (na čelu z Ameriko), ki so Srbiji odrezali Kosovo. Ukrajina je Srbija – Donbas je Kosovo.

Bolivijski podpredsednik David Choquehuanca je junija na dunajskem Mednarodnem vrhu za mir v Ukrajini rekel, da bi bilo nemara dobro pogajanja prepustiti staroselcem z globalnega Juga, saj slovijo kot odlični mediatorji. Šala. Zahod jih ne bo spustil blizu, kakor tudi za pogajalca ne bo nikoli dopustil kitajskega predsednika Xija. Tega se Amerika, Evropa in Nato najbolj bojijo – da bi premirje in mir izpogajal Xi. Lahko bi ga. Za pogajalsko mizo bi lahko dobil obe strani – Rusija je zdaj ekonomsko preveč odvisna od Kitajske, da bi ga zavrnila.

Toda ko se je ponudil za pogajalca, je Zahod naredil vse, da bi ga osmešil. Češ: Kitajska pa res ne more sodelovati v mirovnem procesu! Kitajska ni nevtralna – Kitajska je na ruski strani, je dahnila Ursula von der Leyen. Kot da Zahod ni na ukrajinski strani. In kot da mirovni proces ne potrebuje prav nekoga, ki bo stisnil Putina.

Zahod si ne predstavlja, da bi mirovni sporazum izpogajala Kitajska. To ne pride v poštev. Pod nobenim pogojem. Bolje da vojna še naprej traja in da eskalira in da se nuklearizira, kot pa da bi se mirovna pogajanja odvrtela brez Amerike, Evrope in Nata.

A to je cilj – vojna naj traja, kolikor je treba. As long as it takes.

Leta 1915, med I. svetovno vojno, pravi Matthew Hoh, si ni nihče predstavljal, da bo vojna trajala še tri leta, da se bo prelevila v totalno klavnico, da bodo razpadli imperiji, da bo izbruhnila španska gripa in da bo tej vojni kmalu sledila še hujša, holokavstna.