Ne besnenje narave, ampak besnenje profitov

Mitja Zupan, gradbeni tehnik, zdaj sicer upokojenec, se je ob nedavnih poplavah spomnil dogodka iz svoje mladosti. Kot dijak srednje tehnične šole je okoli leta 1965 moral pripraviti seminarsko nalogo iz regulacije sotočja Savinje in Drete v Nazarjah. Ko je po arhivih iskal podatke za svojo nalogo, je presenetljivo odkril avstro-ogrsko karto iz leta 1902: »Stvar me je začela zanimati še bolj, ko sem ugotovil, da je karta del projekta, podobnega temu, kar se je pričakovalo od mene,« pravi. In nadaljuje: »Na kratko, tedanja avstro-ogrska stroka je že tedaj ugotovila, da je izliv Drete v Savinjo poplavno problematičen. Zato so našli tudi določene rešitve. In sicer zelo enostavne: naredili so nasipe ob levem bregu Savinje in uredili dve razlivni polji.«

Prvo razlivno polje je bilo pod vasjo Prihova, drugo pa malce naprej. Stare karte so pri Zupanu vzbudile zanimanje predvsem zato, ker so na kraju, kjer je bilo načrtovano prvo razlivno območje, že v času socializma zgradili tovarno Elkroj. Kasneje je bil prostor v celoti pozidan. Na drugem nekdanjem razlivnem polju pa sta današnja obrtna cona in območje tovarne BSH Hišni aparati. BSH, ki je danes ena najuspešnejših tovarn v koncernu nemškega Boscha, je nastal leta 1993, ko je Bosch kupil nekdanjo Gorenjevo podjetje za izdelavo malih gospodinjskih aparatov (MGA). V arhivih lahko najdemo tudi razlog, zaradi katerega so v Gorenju tedaj podjetje MGA v Nazarjah prodali: pred prevzemom je bilo podjetje v precej nezavidljivem položaju, saj ga je leta 1990 prizadela uničujoča vodna ujma …

Podjetje BSH, ki je bilo po letu 1990 že poplavljeno, je bilo tudi v zadnjih poplavah med najbolj prizadetimi. »Tam, kjer danes stoji BSH, enostavno ne bi smelo biti ničesar,« pravi Zupan. »Pred 120 leti je bilo to območje tudi prepredeno s kanali, ki so primarno služili za pogon žag in mlina ob njem in velik del vode je tekel mimo sotočja. Ko so na tem območju zrasla še stanovanja, so prostorski načrtovalci kanale zasuli, razlivno polje pa razglasili za obrtno cono.« Dejansko je bila celotna regija, se spominja Zupan, nekoč razbremenjena s kanali, ki so potekali skozi območje lesnih obratov in žag, danes pa je vse to območje pozidano. Zanj je to zloraba stroke. »Morda so krive tudi podnebne spremembe, a pohlep neoliberalizma je našo lepo dolino uničil in jo spravil na kolena,« ugotavlja.

Ob zadnjih poplavah in tudi številnih ujmah pred tem se je ta razsežnost problema, to je povezava med besnenjem narave in našo lastno, lokalno krivdo in lakomnostjo, ponovno izgubila. Kot da smo bili nemočna priča globalnim podnebnim spremembam.

Zgoraj opisani primer je sicer le eden od množice podobnih. Številne obrtne cone danes stojijo na poplavnih območjih. Dan po uničujočih poplavah je predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) Blaž Cvar dejal, da bo škoda ogromna. »Večina industrijskih con v teh krajih, v Prevaljah, Mežici in v Črni, leži ob reki Meži, zato je odstotek podjetij, ki so utrpela škodo, tako visok,« je dejal Cvar. Ampak tudi v drugih delih Slovenije, ki jih zadnja povodenj ni prizadela, je stanje podobno. Največja slovenska obrtno-poslovna cona v velikosti 118 hektarjev je tista na Ptuju, ki pa je zgrajena na območju stoletnih poplav. Podobno je tudi v drugih primerih. »V Sloveniji so posledice poplav vse hujše. In kot opozarjajo vodovarstveniki, denimo Lidija Globevnik, predsednica društva vodarjev iz inštituta za vode, ne zaradi podnebnih sprememb, temveč zaradi prehitrega gospodarskega razvoja in razrahljane zakonodaje. Za marsikatero tragedijo je kriva predvsem prostorska politika, ki ne dohaja interesov novih investitorjev. Vodna zemljišča, mokrišča in poplavna zemljišča so ekonomsko manjvredna, zaradi česar želi vsaka občina na njih zgraditi svojo obrtno in/ali trgovsko cono, ki jo postavi na teh poceni zemljiščih v imenu gospodarske rasti,« smo v Mladini zapisali leta 2009 ob tedanjih uničujočih poplavah. Vse to je znano. In vse to ne velja le za obrtne cone, ampak tudi za številna naselja.

Ob reki Savinji, ki je sedaj poplavljala, so – kot pogosto opozarja hidrolog Rok Fazarinc – številne stare poplavne površine, kot so Letuška gmajna, Male Braslovče, Parižlje, Breg, Ločica ob Savinji, Vrbje, Medlog in zahodni del Celja, danes poseljene. Eden od najbolj aktualnih primerov sta naselji pri Braslovčah, v Letuški gmajni, kjer je od 150 do 250 hiš in drugih objektov zraslo na visoko tveganem poplavnem področju, ki ga je Savinja že štirikrat poplavila v zadnjih 30 letih. Kot je že pojasnil župan Braslovč Tomaž Žohar, je naselje nastalo iz nekdanjih nezakonito postavljenih vikendov, ki so se v preteklosti poceni prodajali, pogosto kot prikolice, obdane z lesom. Iz njih so nato polagoma zrasle prave hiše. Iz ene od tistih, ki jih je odnesla voda, je nastala celo vila z bazenom. Župan je priznal, da so tudi na občini naredili napako, ker so to območje urbanizirali in dovolili legalizacijo objektov. Tamkajšnje občane naj bi sedaj poskušali preseliti na varnejša območja zato, da bi v Letuški gmajni nastal vodni zadrževalnik.

Kako je lahko država dopustila gradnjo hiš na tako tveganem poplavnem območju? Z upravne enote v Žalcu so nam odgovorili, da konkretnih odgovorov, kako je lahko prišlo do legalizacije naselja vikendov v Letuški gmajni, še nimajo, načeloma pa naj bi legalizacijo na črno zgrajenih objektov dovolila država z novelo gradbenega zakona 1. junija lani. Tako bi naj bilo po novem dopustnih več vrst legalizacij. »Legalizacij objektov, zgrajenih do 17. 11. 2017, in objektov, zgrajenih do 1. 1. 2005, smo imeli na območju upravne enote Žalec v zadnjih štirih letih skupno 253,« nam je odgovorila načelnica upravne enote Simona Stanter. Ko smo preverjali status ene od nepremičnin v Letuški gmajni, so sicer na upravni enoti v Žalcu ugotovili, da je do legalizacij prihajalo že prej, v tistem primeru že leta 1997, ko je upravna enota tedanjemu lastniku dovolila legalizacijo nedovoljenega objekta – počitniške hišice. A ključno za legalizacije seveda je, da občina na nekem območju spremeni namembnost zemljišča. Tina Mazi, ki na direkciji za vode vodi oddelek za trajnostno urejanje voda, pravi, da je glavna težava v tem, ker so vsaj v preteklosti posamezne občine zaradi takšnih ali drugačnih razlogov sprejemale pomanjkljive prostorske načrte.

»Velika težava zatečenega stanja v prostoru je posledica tega, da v Sloveniji doslej nismo imeli in še vedno nimamo v celoti natančno določenih poplavnih področij za vso državo. Posledično so občine in država v preteklosti mnoga območja, ki se sedaj z izdelavo ustreznih hidrološko hidravličnih študij dejansko izkazujejo za poplavno ogrožena, nevede prekategorizirala v stavbna zemljišča. Sedaj pa k nam hodijo lastniki teh zemljišč in zahtevajo pogoje, pod katerimi bi lahko tam gradili. Največji problem, s katerim se na direkciji vsakodnevno ukvarjamo, so prav zatečena stanja iz preteklosti. Lastnikom teh parcel moramo recimo povedati, da ne glede na dejstvo, da je zemljišče kategorizirano kot stavbno, gradnja tam brez predhodne izvedbe omilitvenih ukrepov ni mogoča, saj je območje poplavno ogroženo. D o tovrstnih situacij pri sprejemanju novih prostorskih aktov ne prihaja več, saj so del postopka tudi izdelava in dopolnitev manjkajočih strokovnih podlag ter izvedba ukrepov s ciljem znižanja poplavne ogroženosti,« opisuje. V ozadju teh procesov pa so seveda močni zasebni interesi. »Imamo veliko vlog, ogromno dela. Kadrovsko smo podhranjeni, pritiski investitorjev so veliki, mi pa smo zaradi omejevanja načrtovanja novih posegov posledično označeni kot zaviralci nadaljnjega lokalnega in gospodarskega razvoja. Težava so tudi nelegalni posegi na poplavnih območjih po Sloveniji,« pravi Tina Mazi.

Zakonodaja sicer strogo prepoveduje gradnjo v strugah rek, razen če je to potrebno zaradi urejanja voda. Kako so gradnjo Thermane umestili med te potrebe, si lahko bralec sam predstavlja. Vse to so primeri, ki kažejo na prevlado zasebnih interesov na eni strani in na drugi šibko državo, ki bi morala uveljavljati zakonodajo.

Konkreten primer, kako lahko pride do povsem lokalnih posegov v poplavna območja, je Zdravilišče Laško. »Milijonsko škodo je utrpela laška Thermana … kjer je poplavilo kletne prostore obeh hotelov pa tudi njihov dom starejših in vsa parkirišča. Hotel Thermana park se je poplavi za las izognil,« smo lahko brali ta mesec. A to se v Thermani dogaja vsakih nekaj let, leta 2007 so imeli 1,8 milijona evrov škode zaradi poplav. So to res podnebne spremembe? Ne, Zdravilišče Laško je okoli leta 2002 začelo lobirati pri vladi, da bi lahko nov turistični kompleks zgradili v reki Savinji. Dve ali tri leta se vodarji niso dali, spremembam so nasprotovali. Ko pa se je vlada zamenjala, je Laškemu uspelo: kljub nasprotovanju in nestrinjanju agencije za okolje (ARSO) je okoljsko ministrstvo popustilo pod pritiski in prva vlada Janeza Janše je sprejela uredbo, ki je zdravilišču izjemoma dovoljevala gradnjo novega kompleksa. Pa ne tik ob reki, ampak kar sedem metrov v reki. Od tedaj Thermano Savinja redno poplavlja, v podjetju pa vedno znova na državo naslavljajo odškodninske zahtevke zaradi višje sile.

Zakonodaja sicer strogo prepoveduje gradnjo v strugah rek, razen če je to potrebno zaradi urejanja voda. Kako so gradnjo Thermane umestili med te potrebe, si lahko bralec sam predstavlja. Vse to so primeri, ki kažejo na prevlado zasebnih interesov na eni strani in na drugi šibko državo, ki bi morala uveljavljati zakonodajo. Teo Hrvoje Oršanič, direktor zavoda za varstvo narave, še ene od institucij, ki bodo morale v prihodnosti igrati pomembnejšo vlogo, pravi, da je v stroki splošno znano, kako se je v zadnjem obdobju urbanizacija razširila in tudi v Sloveniji vdrla v nekoč naravna porečja rek. »Vprašanje je, kako se razvijati ob upoštevanju naravnih danosti. To je naš problem. Nimamo prave mere. V majhni državi, kot je naša, v kateri se vsi med seboj poznamo in smo pogosto tudi družinsko povezani, je včasih na takšnem področju zelo težko držati red. Z urbanizacijo korak za korakom rinemo v vodotoke. Ne le s hišami, tudi s kmetijstvom, z obrtnimi conami jemljemo vodam njihov prostor,« pravi.

Tako kot je direkcija za vode pogosto označena za zaviralko razvoja, je tudi zavod za varstvo narave pogosto zasmehovan pri postavljanju svojih pogojev, čeprav so zdravi ekosistemi pomembni blažilci vse hujših podnebnih sprememb. Na zavodu za gozdove recimo poudarjajo, da je velika gozdnatost Slovenije izjemna prednost, brez katere bi bile posledice poplav nepredstavljivo večje in bolj tragične. »Gozd deluje namreč kot goba, zadrževalnik odtoka padavinske vode. Neposreden primer so tokratne poplave na območju Polhograjskih Dolomitov, ki so se ponovile po skoraj 100 letih. Leta 1926 je po dolini Ločnice in drugih stranskih dolinah odplavljalo hiše, ljudi in živino, saj je bila gozdnatost približno pol nižja, kot je danes. To je osnovno in neizpodbitno dejstvo glede vloge gozdov v poplavah,« pravijo.

Podobno velja za mokrišča. »Mokrišča, ki so v Evropi in tudi Sloveniji eni najbolj ogroženih ekosistemov, pa so prostori, kamor bi se vode morale razlivati. A tudi te smo, korak za korakom – primer je ljubljansko Barje – ali pozidali ali spremenili v kmetijske površine. Kar so tako imenovane razvojne vizije, navadno mi na zavodu za varstvo narave res razumemo kot pritiske. Kajti praktično ves razvoj gre v zadnjem času v škodo narave. Skromnosti ni nobene. Narava pa je v zelo slabem stanju in manevrskega prostora praktično ni več,« opozarja Oršanič. Ob zadnjih poplavah in tudi številnih ujmah pred tem se je ta razsežnost problema, to je povezava med besnenjem narave in našo lastno, lokalno krivdo in lakomnostjo, ponovno izgubila. Kot da smo bili nemočna priča globalnim podnebnim spremembam.

POVEZANI ČLANKI:

• Je za rušilnost poplav kriv les?