Je vojska le našla svoj smisel?

Slovenski sistem nacionalne varnosti je drag, razdrobljen, nepovezan in okorel. Eden njegovih najglasnejših kritikov je Iztok Podbregar, nekdanji načelnik generalštaba in vojaški pilot.

Ko je Ljubljana leta 2014 doživela poplave, je ponavljal, da se je s posledicami spoprijelo več sto prostovoljnih gasilcev, ki so zapustili delovna mesta po vsej Sloveniji in prišli pomagat Ljubljančanom, hkrati pa je v prestolnici več tisoč poklicnih vojakov prostovoljne gasilce le opazovalo. Podbregar je zato leta pozival k prenovi sistema nacionalne varnosti, v katerem je od vojske prek obveščevalnih služb do policije skupaj zaposlenih približno 25 tisoč ljudi. Ena njegovih najdrznejših zamisli je bila, da bi morali dele tega sistema bolje povezati.

V nasprotju s tem so na obrambnem ministrstvu leta in leta vztrajali pri klasičnih konceptih. Njihova vizija je bila, da bo Slovenska vojska državo reševala z osemkolesniki na Bližnjem vzhodu. Vojaški logistiki so dolga leta vlagali v klasične obrambne sisteme. Pri reformi nacionalnega sistema varnosti se na papirju kljub pozivom ni zgodilo nič, v praksi pa je mogoče ugotoviti, da se vojska vendarle – hočeš nočeš – spreminja. Obrambni minister Marjan Šarec se je ta teden v intervjuju za Večer spomnil, kako je leta 2014, ko je bil še župan, v Kamniku odpravljal posledice žleda: »Takrat nisem v Kamniku videl nobenega ministra, tudi vojske ne. Situacijo smo rešili sami, ker smo imeli odlično organiziran štab … Že takrat sem si rekel, da bom delal drugače, če bom kdaj odgovoren za to področje.« Ob teh poplavah je zato vojska takoj šla na teren: »Ne upoštevamo več pravil postopnosti, kot je to bilo prej, pri čemer se je čakalo, kdaj bo civilna zaščita aktivirala vojsko, ampak je naša nova doktrina takšna, da se vojska aktivira takoj.«

Vse lepo in prav, je pa s to doktrino težava. Šarec trdi, da smo ljudje videli učinkovitost Slovenske vojske v takšnih razmerah in da si zdaj ne more predstavljati, da bi nasprotovali večjim vlaganjem vanjo. Toda ali je dejstvo, da smo lani pri gašenju požarov in letos pri čiščenju cest uporabili vodni top, argument za to, da kupimo še enega? Ali prej argument za to, da nam manjka vsaj eno gasilsko vozilo? Slovenska vojska ima dva pontonska mostova, ki naj bi ju bilo mogoče postaviti v 90 minutah. Zakaj ju ni uporabila in zakaj je začasni most za pešce v 24 urah postavil obrtnik na Prevaljah? Iz Slovenske vojske so odgovorili, da »vojaška taktična lansirna mostova nista primerna za nadomeščanje poškodovanih mostov, saj gre za začasne, pontonske (plavajoče) mostove, ki so namenjeni premostitvam širših vodotokov«.

Namesto tega so inženirci v Mežici postavili montažni most Compact 200, »ki v dolžino meri 33 metrov, njegova nosilnost je 40 ton, kar je omogočilo, da so v Mežico lahko pripeljala težja transportna vozila, težja gradbena mehanizacija ter druga vozila sil za zaščito in reševanje«. A to je most, ki je bolj namenjen civilni zaščiti.

Šarec si želi, da bi bilo po poplavah v javnosti več podpore za nakup osemkolesnikov, a ljudje vendarle niso slepi. To dokazuje tudi zadnja javnomnenjska anketa o nakupovanju vojaške opreme, ki jo je Ninamedia opravila 16. in 17. avgusta. Letos naj bi slovenski stroški za oboroževanje in vojsko dosegli približno 850 milijonov evrov, prihodnje leto naj bi presegli milijardo. Ali osebno odobravate povečanje stroškov za oboroževanje in vojsko, so anketarji vprašali respondente. Več kot polovica, 53,4 odstotka, jih je odgovorila, da teh izdatkov ne odobravajo. Povsem drugačni bi verjetno bili odgovori na vprašanje glede pomoči, ki jo je vojska zagotovila ob zadnjih poplavah.