Burkinofobija

V italijanskem Tržiču bi prepovedali kopanje v oblačilih

Prejšnjo nedeljo je bilo res vroče, v Trstu so namerili okoli 34 stopinj Celzija. Na plaži Lido Pedicin, sicer edini plaži v Evropi, ki je z zidom razdeljena na ženski in moški del, so se obiskovalci hladili v morju. V vodo pa je zakorakalo tudi več kot 50 žensk (in na drugi strani zidu peščica moških) – oblečenih. Ne zato, ker bi se želele ohladiti, pač pa v znak protesta proti dogodku, ki se je tam zgodil teden prej. Podobno je namreč hotela storiti neka muslimanka ali manjša skupina muslimank, pri tem pa so doživele besedni napad nekaterih kopalk – koliko naj bi jih bilo, ni povsem jasno, s fotografije je razvidno, da se je vsaj ena po pomoč obrnila na upravitelje plaže.

Muslimanke, ki se želijo v morju kopati oblečene, so v Trstu in italijanskem Tržiču postale koleteralna škoda nabiranja političnih točk konservativnih politikov. Anna Maria Cisint, tržiška županja iz stranke Liga, je prejšnji teden celo napovedala, da nameravajo do oktobra pripraviti ukrep, ki bo prepovedal kopanje v burkiniju ali drugih oblačilih.

Nedavno je v javnem pismu krajevni muslimanski skupnosti zapisala, da naj bi to domnevno begalo kopalce v Tržiču in ustvarjalo »nevzdržne posledice z vidika varovanja spodobnosti teh krajev«. Še več, pri tem je posvarila pred sprejemanjem »oblik ’islamizacije’ našega ozemlja, s katerimi se širijo prakse, dvomljive z zornega kota spodobnosti in higiene, in sprevračajo vsako pravilo družbenega sožitja«.

Podobnega mnenja je očitno tudi Roberto Dipiazza, župan Trsta iz stranke Naprej Italija, ki meni, da bi se morale muslimanke nujno prilagoditi »našim« navadam. Gre sicer za človeka, ki je marca javnost med drugim razburil s trditvijo, da nasilja nad ženskami, ko je bil on mlad, ni bilo. In da se danes o tem nasilju morda »še preveč govori«.

Gre za že videno polemiko. Leta 2016 se je veliko govorilo predvsem o poskusih več županov na jugu Francije, da bi prepovedali nošenje burkinija na sredozemskih plažah. Omejitve je na koncu razveljavilo vrhovno sodišče, saj je ugotovilo, da so diskriminatorne.

Podobni poskusi prepovedi izhajajo iz želje po nabiranju političnih točk, a hkrati tudi iz religijske nepismenosti, je prepričana sociologinja religije dr. Anja Zalta. »Vsaka muslimanka ima svojo zgodbo, zakaj pokriva telo. Nekatere se za to lahko odločijo prostovoljno kasneje v življenju, druge so v to socializirane od malega. Islam je heterogen, oblačenje je stvar interpretacij odnosa do telesa v svetih besedilih, različni muslimanski učitelji ali interpreti teh besedil to različno razlagajo. Zato tudi vse muslimanke ne nosijo burkinijev in telesa ne pokrivajo. Lahko nosijo bikini ali so celo nudistke,« razlaga.

Jasno, pokrivanje telesa je lahko prisilno in znak represije nad ženskami, »a burkini za večino pomeni tudi svobodo. Omogoča jim, da gredo sploh lahko plavat, da so mobilne, drugače še to ne bi bile,« dodaja Zalta. »Evropa bi morala iskati načine prevpraševanja nujnosti burkinijev. Ženske bi lahko tudi spodbudila, da spregovorijo in povedo, kaj jim burkini pomeni, zakaj in ali je sploh potreben. Če ga prepovedujemo, če dobesedno vlečemo obleke z žensk, dosežemo zgolj nasprotni učinek. Še dodatno jih utišamo.«