TV komentar / Normalnost

V tej rubriki se prispevki Nova24TV ne znajdejo pogosto, še redko ne. Zakaj? Ker to ni televizija, ampak propagandna produkcija, ki se zgolj dela, da je medij. Tako kot na primer Demokracija ni medij – pa čeprav formalno je –, ampak propagandni pripomoček stranke SDS. A v to kategorijo žal še danes spada premnogo oddaj na TV Slovenija, ki jih pripravljajo kadri SDS, med njih tudi polovica Dnevnikov in Odmevov ter večina sobotnih Utripov. Vse je pač podrejeno promociji SDS in njenega prelepega vodje. In vse skupaj je zdaj že farsično, zlasti ko Odmeve vodi Rosvita Pesek – še nikoli doslej ni bila tako pristranska, še nikoli ni šla v svojem navijaštvu tako daleč. Kot da se pripravlja na odhod v politiko. Bo mar kandidatka SDS na evropskih volitvah?

A medtem ko SDS prek uredniške strukture in zdaj neformalnega usmerjanja pretekli teden razrešenega v. d. direktorja TV Slovenija Uroša Urbanije še vedno nadzoruje pretežni del informativnega programa, začenjajo dejanski novinarji na TV Slovenija dihati s polnimi pljuči.

Seku M. Konde nas je tako v nedeljo navdušil z izredno dobrim Zrcalom tedna, nas popeljal čez dimenzijo domnevne smrti Jevgenija Prigožina. Da, domnevne smrti, zelo natančen je bil Seku M. Konde že glede same smrti, še bolj pa glede odnosa Rusov do njega. A nato nam je z izredno pronicljivostjo pokazal razsežnosti Wagnerja, ki segajo ne samo v Rusijo in Ukrajino, ampak globoko na afriško celino, kjer Rusija prav prek te skupine uresničuje svoje politične, vojaške in tudi ekonomske cilje. Rusija? To smo zapisali mi. Seku M. Konde namreč takšnih sodb ne izreka, ampak nam ponudi izjave različnih lokalnih politikov in analitikov, pokaže spleteno mrežo odnosov in odvisnost med državami in interesi. Potem se je oddaja le še stopnjevala, prelom v podnebno krizo pa je bil spet speljan tako mojstrsko, da smo si uspeli reči – da, to je televizija, to je novinarstvo. Že smo bili namreč na otoku Maui, kjer je danes pogorišče sveta, ki ga ni več, kakršnega smo poznali, in ki se je začel spreminjati v nepredvidljivo in nestabilno bivališče za osem milijard ljudi. Sledila je slika nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, tistega njegovega pogleda, kjer ni več kaj dodati, kot nam je povedal tudi avtor oddaje. Nato je Konde prešel v Evropo in spomnil, da bo evropsko sodišče za človekove pravice kmalu začelo obravnavati tožbo šestih najstnikov zoper države Evropske unije ter Švico, Norveško, Veliko Britanijo in Turčijo zaradi prepočasnega ukrepanja zoper podnebno krizo. In spet nam je postregel z izjavami teh najstnikov, zelo artikuliranih in jasnih, ki so spregovorili o odgovornosti, prihodnosti in tudi o podnebni tesnobi. To je ta občutek, ki vas po novem zagrabi ob vsaki kapljici dežja in vsakem vetrčku.

Morda bomo sicer kmalu govorili o novi generaciji. O generaciji A (anksiozna, po slovensko tesnobna). Ampak se vseeno ne bomo odpovedali dosedanjemu načinu življenja.