Migrantske počitnice v Veliki Kladuši?

Petnajstega avgusta 2019 – tedaj je tako kot danes položaj notranjega ministra zasedal Boštjan Poklukar – je policija ob slovensko-hrvaški meji v Beli krajini prijela kamerunskega državljana Appolina Nano Mepo in ga naslednje jutro tako kot na deset tisoče drugih nezaželenih tujcev prisilno vrnila na Hrvaško, ta pa kakopak potem v Bosno in Hercegovino. Gre za človeka, ki so mu bile kršene človekove pravice? Če da, bi bilo pravično, da bi bil deležen poprave krivic in odškodnine? Odgovor na prvo vprašanje je pritrdilen, saj so to ugotovila najvišja slovenska sodišča. Odgovor na drugo pa, žal, nikalen, utemeljitev državnega odvetništva pa grozljiva.

Appolin Nana Mepa je ob pomoči nevladne organizacije InfoKolpa in odvetniške pisarne Ferfolja, Ljubič in Bauk vložil tožbo zoper državo zaradi nezakonitega vračanja, torej nespoštovanja azilnih pravic, ki jih imajo tujci po mednarodnem pravu. S tožbo je uspel na upravnem in kasneje tudi na vrhovnem sodišču. Obe sodbi je pred časom priložil zahtevku za odškodnino, ki ga po zakonu prvenstveno obravnava državno odvetništvo »v sklopu predhodnega postopka mirne rešitve spora«.

A z državnega odvetništva je dobil negativen odgovor. Po mnenju državnih odvetnikov navkljub sodno dokazanim kršitvam pravic ne izpolnjuje pogojev za izplačilo odškodnine, ki pa si jo, če ima seveda dovolj finančnih sredstev za nadaljnje sodne bitke, lahko poskuša iztožiti pred sodiščem. Na državnem odvetništvu se niso bili pripravljeni niti pogovarjati o višini odškodnine. Negativni odgovor se bere, kot bi ga napisali na ministrstvu za notranje zadeve in bi ga višja državna odvetnica Jerica Halilovič zgolj podpisala. To verjetno tudi ni daleč od resnice. Državno odvetništvo je namreč v tem primeru pravni zastopnik notranjega ministrstva, od koder je tudi dobilo navodila, kakšne »smeri zastopanja« naj se drži.

Odškodnina za nezakonito deportacijo na Hrvaško in nato v Bosno in Hercegovino? Slovenija ne želi dati niti evra.

Priznavajo obstoj sodb, ki dokazujejo nezakonito ravnanje policije, a pravijo, da to samo po sebi »ni dovolj«. Vse navedbe kamerunskega državljana o učinkih, ki jih je imelo ravnanje slovenske policije na njegovo duševno stanje in s tem nastalo nepremoženjsko škodo, zavrnejo kot neutemeljene ali pa nepreverljive, češ da »ni predložil dokazov« zanje. O njegovem bivanju v enem najbolj nehumanih begunskih taborišč v BiH recimo pišejo takole: »V Veliki Kladuši je živel leto dni, kar pomeni, da tam ni bil izpostavljen kakršnemukoli mučenju ali ogrožanju, sicer bi verjetno BiH zapustil že veliko prej.« Poleg tega, dodajajo, mora biti za priznanje nepremoženjske škode »strah dovolj intenziven, da upravičuje odškodnino za pravno priznano škodo. Zaskrbljenost, negotovost za prihodnost ne šteje za strah, ki bi upravičeval odškodnino.« Policija, poudarjajo na državnem odvetništvu, je v tem primeru in tudi v vseh drugih primerih postopkov s tujci na meji »svoje naloge izvajala strokovno in zakonito«. V povezavi s tem še dodajajo, da »skladno s sodno prakso vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka (s strani policije, op. p.) še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost države«.

Država torej ne oporeka sodbam, v katerih piše, da so bile kamerunskemu državljanu kršene osnovne človekove pravice prepovedi prisilnega vračanja in kolektivnih izgonov ter dostopa do azilnega postopka. Razume pa to policijsko početje, ki je kakopak potekalo v skladu z usmeritvami notranjega ministrstva, kot nekakšno nepomembno postopkovno napako. Okoli 35 tisoč ljudem, ki jih je Slovenija od leta 2016 prisilno in pogosto kolektivno izgnala in vrnila na Hrvaško, kjer so doživljali verbalno in fizično nasilje varnostnih organov, ki so jih potem izgnali v človeka nevredne razmere bosanskih begunskih taborišč, pa se ni godilo zadosti hudo, da bi to upravičevalo popravo krivic.

Pri vsem skupaj je najbolj absurdno to, da sodišče tovrstnih izgonov ne bi prepoznalo kot sporne, če ne bi šlo za izgone, ki so nesorazmerno poslabšali položaj izgnanih ljudi.

Z državnega odvetništva smo prejeli skopo pojasnilo: da se zaradi zaupnosti postopka na očitke ne morejo odzvati. A dejstvo ostaja, da je generalna državna odvetnica dr. Ana Kerševan nedavno v intervjuju za Mladino zatrjevala, da bi državni odvetniki morali biti v prvi vrsti varuhi prava in pravičnosti, ne pa zgolj izvrševalci najmračnejših želja političnih funkcionarjev. V tem primeru so prav to.