Poštena obdavčitev

Zadnja med državami, ki so se v Evropi odločile za dodatno obdavčitev tako imenovanih presežnih dobičkov, je Italija. Čez slab mesec bo njen parlament sprejel poseben zakon, vlada ga je že potrdila, na podlagi katerega bodo morale banke državi že za letošnje leto plačati davek v višini enega odstotka svoje bilančne vsote. V povprečju to pomeni, da bo država bankam odvzela dodatnih 10 odstotkov dobičkov. S tem želi Italija zbrati okoli 2,5 milijarde evrov, s katerimi naj bi pomagala tistim občanom, ki jih je rast obrestnih mer na kredite najbolj prizadela. Podobne ukrepe so sprejele že številne druge države v EU.

Češka je na primer lani novembra uvedla 60-odstotni davek na izredne prihodke za energetska podjetja in banke, s katerim naj bi letos zbrali dobre tri milijarde evrov. Z njim pomagajo ljudem in podjetjem, ki so jih prizadele naraščajoče cene elektrike in plina. Litovski parlament je maja sprejel davek na presežne dobičke bank za leti 2023 in 2024. Uvedel je 60-odstotni davek na dobičke od obresti, ki za 50 odstotkov presegajo povprečje dobičkov preteklih štirih let. Tako naj bi zbrali dobrih 400 milijonov evrov, ki jih bodo namenili za obrambne investicije. Tudi Latvija je napovedala podoben ukrep. In tudi Estonija namerava letos dodatno obdavčiti dobičke bank.

Španija namerava do leta 2024 z dodatnim, 4,8-odstotnim davkom na dobičke bank zbrati tri milijarde evrov. Madžarska pa je že lani dodatno obdavčila dobičke farmacevtskih podjetij in velikih trgovcev. Junija so Madžari sprejeli še 13-odstotni davek na dobičke bank zaradi višjih obrestnih mer. V številnih državah se za takšne ukrepe sicer niso odločili, je pa njihovo politično stališče precej jasno. Predsednik Francije Emmanuel Macron je marca dejal, da morajo podjetja z več kot 5000 zaposlenimi več »izjemno visokega« dobička deliti z zaposlenimi, namesto da odkupujejo lastne delnice.

Razlog za te ukrepe je razumljiv: zaradi visoke inflacije in zvišanja obrestnih mer imajo številna podjetja v zadnjem letu izredno visoke dobičke; so tako rekoč vojni dobičkarji hitro se spreminjajočih makroekonomskih razmer. To velja tudi za našo državo. Ali še posebej zanjo: Slovenija ima v Evropi nadpovprečno inflacijo, a k tej visoki inflaciji naj bi dobički podjetij, kot je že pred meseci izračunal ekonomist Jože P. Damijan, prispevali dvakrat več kot pa na primer rast plač. Gospodarske družbe v Sloveniji so imele lani kar 6,09 milijarde evrov neto čistega dobička; ta rekord so podjetja dosegla prav v letu, ko smo se spopadali z najvišjo inflacijo v zadnjih 27 letih in ko so se življenjske stiske zaradi podražitev povečale najrevnejšim družbenim skupinam. Kar seveda pomeni, da so številna podjetja, očitno tudi v Sloveniji, zlorabila splošno inflacijsko ozračje in prek podražitev ustvarila rekordne, presežne dobičke za svoje lastnike in lastne bonuse.

Izredni bančni dobički niso posledica dobrega poslovanja bank, novih produktov, inovativnosti. Gre za golo izkoriščanje inflacije.

Ampak še bolj so te dejansko nepoštene poslovne prakse vidne pri bankah. Predvsem pri slovenskih. Prejšnji teden, ko je vlada iskala ideje in predloge, kako zbrati denar za sanacijo škode po poplavah, je odjeknila informacija Banke Slovenije: banke v Sloveniji so v prvih šestih mesecih letos ustvarile kar 533,1 milijona evrov dobička pred davki, kar je 150,9 odstotka več kot v enakem obdobju lani. Zanimivo pri tej skokoviti rasti dobička pa je, da se dejansko poslovanje bank ni spremenilo ali izboljšalo. V teh izrednih profitih ni nobene dodane vrednosti, nobenega novega produkta, ti dobički niso posledica kakršnihkoli posebnih programov, s katerimi bi banke recimo financirale karkoli inovativnega. Prihranki so se namreč v tem obdobju v bankah povečali za slab odstotek, obseg posojil pa le za malenkost. Bankam je denar dobesedno padel z neba: Evropska centralna banka je v zadnjem letu hitro zviševala obresti, kar pomeni, da so banke povečale prihodke iz kreditov. Na drugi strani pa slovenske banke obresti na depozite niso zvišale.

Tako pravi statistika: po podatkih Banke Slovenije so naše banke od decembra 2021 do junija letos obrestne mere za nova stanovanjska posojila s fiksno obrestno mero v povprečju zvišale z 1,7 na 4,0 odstotka, obrestne mere za posojila podjetjem do enega milijona evrov pa z 2,2 na kar 6,0 odstotka. Medtem pa so v istem času obrestne mere, ki jih plačujejo gospodinjstvom za vloge, vezane do enega leta, zvišale z 0,1 na vsega 0,7 odstotka. V povprečju evrskega območja so se iste obrestne mere, torej za kratkoročne vloge, v istem obdobju povišale z 0,2 na 2,7 odstotka. Ker imamo teh občani, skupaj s podjetji, v bankah v Sloveniji za kar 33 milijard evrov depozitov, obe največji bančni skupini, ki pokrivata 60 odstotkov trga, to sta NLB in NKBM, pa sta v tem obdobju za najbolj priljubljene depozite do enega leta ponujale zgolj simboličnih 0,01 odstotka obresti, so se jima dobički iz obresti podvojili. Nedavna analiza družbe Standard & Poors je pri tem poleg Irske izpostavila prav Slovenijo: ravno slovenske banke so tudi v mednarodni primerjavi na varčevalce prenesle najmanjši odstotek zvišanja obrestnih mer.

Da so slovenske banke vojni dobičkarji zadnjega inflacijskega leta, sicer ni dvoma. Veliki dobički, ki jih imajo pri nas banke, so posledica neskladja med aktivnimi in pasivnimi obrestnimi merami, razlaga ekonomist Maks Tajnikar, »v Sloveniji pa lahko banke vzdržujejo tako nizke pasivne obrestne mere predvsem zaradi dveh razlogov. Prvi je nizka stopnja konkurence na bančnih trgih, saj na ta trg praktično ni vstopa novih ponudnikov, so le prevzemi. Če bi bila večja konkurenca, bi pasivne obrestne mere že zdavnaj narasle. Drugi razlog pa je v poplavi kratkoročnih depozitov gospodinjstev in podjetij, ki pa so skupaj zelo stabilni in ne reagirajo na višino pasivnih obrestnih mer. Ti omogočajo bankam lahek zaslužek in povzročajo iz dneva v dan večji razkorak med aktivnimi in pasivnimi obrestnimi merami in rast profitov bank.«

Ti ekstra profiti gredo seveda po novem v tujino. Če so bile nekoč slovenske banke večinoma državne in dojete kot del javne ekonomske infrastrukture, po novem delujejo kot navadna podjetja, ki si prizadevajo maksimizirati dobičke in čim prej povrniti lastnikom njihovo kupnino. Od trenutno osmih sistemsko pomembnih bank so namreč le v NLB prisotni domači vlagatelji, z državo vred, ki ima 25 odstotkov plus eno delnico. Druge pomembne banke so v lasti tujih bančnih skupin. Največji posamični zasebni lastnik NLB je recimo ameriško investicijsko podjetje Brandes Investment Partners, L.P., ki ga upravlja Charles Brandes. Brandes je obogatel v zadnji finančni krizi tudi na račun Slovenije. Danes živi v razkošni vili v San Diegu v Kaliforniji, kjer ima v garaži prostora za 37 ferrarijev. Svoji bivši ženi po ločitvi plačuje 485 tisoč dolarjev preživnine na mesec: 100 tisoč dolarjev na mesec, za kolikor sta se dogovorila na sodišču, naj ne bi bilo dovolj. Največji posamični lastnik NKBM pa je Madžarska oziroma njena naftna družba MOL.

Slovenska vlada je v primerjavi z drugimi državami v EU postala na te ekscese pozorna z zamikom, šele ta mesec, zaradi poplav in iskanja denarja za njihovo sanacijo. Po poplavah je predsednik vlade Robert Golob sprva škodo ocenil na 500 milijonov evrov, gospodarstveniki pa so govorili o še vsaj 250 milijonih evrov njihove škode. Kmalu za tem, ko so se na vladi zavedali razsežnosti katastrofe, pa so ocenili, da bo odpravljanje posledic poplav stalo pet milijard evrov, kar je seveda škoda, primerljiva z največjimi katastrofami, ki so doletele državo v polpretekli zgodovini. Približno toliko je stala sanacija bank in približno toliko je bil strošek boja proti epidemiji. Natančnih izračunov, kako so v vladi prišli do te številke, sicer še ni. A če so to res realne ocene, se postavlja vprašanje, kako bomo v naši družbi ta denar zbrali, da bo račun kar se da solidarno in pravično razporejen.

Bankam je denar dobesedno padel z neba: Evropska centralna banka je v zadnjem letu hitro zviševala obresti, kar pomeni, da so banke povečale prihodke iz kreditov.

Poslanci so ta teden z rebalansom proračuna za sanacijo škode namenili 520 milijonov evrov javnih sredstev, sprejeli pa so tudi zakon o interventnih ukrepih za odpravo poplav. Eden glavnih mehanizmov tega zakona bo poseben sklad in eden prvih virov, s katerim bomo ta sklad polnili, bodo prispevki podjetij in zaposlenih. Vsak od zaposlenih bo v sklad prek solidarnostnega prispevka vplačal 0,3 odstotka dohodnine, podjetja pa 0,8 odstotka dobička pred davki. Na finančnem ministrstvu ocenjujejo, da bodo s tem zbrali okoli 154 milijonov evrov v prvem letu. Okoli 74 milijonov evrov solidarnostnega prispevka nameravajo zbrati od fizičnih oseb, okoli devet milijonov evrov od fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost, torej od samostojnih podjetnikov, in še okoli 71 milijonov evrov od pravnih oseb, torej podjetij. Očitno seveda je, da so vsi ti predvideni prvi viri zgolj kapljica v morje. Vlada tako še naprej išče dodatne vire in ena od idej je tudi dodatna obdavčitev bančnih dobičkov. »Ministrstvo za finance preučuje pravne vidike morebitne obdavčitve bančnih prihodkov in rešitve ter izkušnje nekaterih drugih EU držav,« odgovarjajo z ministrstva za finance.

Predsednik vlade Robert Golob je minuli teden bankam dal nekakšen 48-urni ultimat, v katerem so morale te dati morebitne predloge, kako pomagati pri sanaciji škode. »Skrajni čas je, da se zavarovalnice in tudi banke zavejo resnosti trenutka,« je po srečanjih z njihovimi predstavniki dejal Golob. Očitno so bile po sestanku banke le sposobne malce bolj odpreti svojo malho. V NLB so v začetku avgusta najhuje prizadetim občinam donirali štiri milijone evrov, madžarska bančna skupina OTP pa je napovedala pomoč v poplavah prizadetim prebivalcem v višini 2,2 milijona evrov. Kmalu po ultimatu so v NLB napovedali 15-milijonsko donacijo v solidarnostni sklad, hkrati pa so se odločili tudi povečati obresti na depozite. Na vezave za dobo od enega meseca do enega leta se bo obrestna mera v NLB z 0,01 odstotka septembra dvignila na en odstotek. Nekatere druge banke, kot je Delavska hranilnica, so še dobrohotnejše. Pri njih so obresti na vloge od 271 dni do enega leta podvojili z 0,65 odstotka na 1,8 odstotka. Banke so ob tem za pomoč po ujmi ponudile še ugodna posojila za obnovo domov s poroštvom države, ugodnejša potrošniška posojila in podobno. Ampak če so banke v Sloveniji zgolj v zadnjega pol leta, ne da bi trenile z očesom, imele za 321 milijonov evrov več dobička pred obdavčitvijo, se bodo res lahko odkupile z nekaj milijoni donacij?

Zaradi visokih bančnih dobičkov na ministrstvu za finance proučujejo možnost uvedbe podobnega ukrepa, kot ga bo uvedla Italija. Razmišljajo o uvedbi enkratnega eno- ali dvoodstotnega davka na bilančno vsoto bank. Ker znaša ta okoli 50 milijard evrov, bi s tem v sklad dobili dodatne pol milijarde evrov, medtem ko naj bi si banke prizadevale za desetkrat manjši prispevek v višini 50 milijonov evrov. Končni predlog bi lahko bil po napovedi finančnega ministrstva znan čez dva tedna, ne glede na to pa je ta konfrontacija razkrila, kako lagodno banke v Sloveniji poslujejo in kako odcepljene so že od potreb preostale družbe. Očitno je, da zgolj enkratni ukrepi ne bodo dovolj. Zgolj enkratna obdavčitev izrednih dobičkov ne bo spremenila dejstva, da banke v Sloveniji plačujejo zelo nizke davke, da izkoriščajo svoj monopolni položaj s tem, ko ne plačujejo obresti na depozite, ali celo, da ne opravljajo svoje najpomembnejše funkcije, to je, da se namesto kreditiranja razvojnih projektov raje usmerjajo k varnejšemu kreditiranju nakupa nepremičnin.

Slovenske banke torej obresti na depozite ne plačujejo. A tudi davkov na dobičke praktično ne plačujejo. V Sloveniji imamo 19-odstotni davek na dohodek pravnih oseb, ker pa lahko ob tem podjetja uveljavljajo najrazličnejše olajšave, podjetja dejansko v zadnjih letih plačajo od 14 do 16 odstotkov davka na dobiček. Še manj pa banke, ki še kar naprej kot olajšavo uveljavljajo izgube iz preteklih let finančne krize. V NLB so na primer lani plačali le 2,7 odstotka davka na dobiček. Imeli so 160 milijonov evrov dobička, plačali pa so le 4,5 milijona evrov davkov. Še bolj so se očitno znašli v NKBM. Čeprav so imeli 115 milijonov evrov dobička, davka na to niso plačali, saj naj bi bil ta celo negativen. Na Financah so izračunali, da je povprečna efektivna davčna stopnja slovenskih bank v letu 2022 znašala zgolj 8,54 odstotka. NLB je recimo v zadnjih osmih letih, potem ko smo jo prodali, plačala 30,1 milijona evrov davka na dobiček. Na Financah so ob tem pogledali še, koliko davka na dobiček plačujejo v tujini banke, ki so jih države v času krize tudi sanirale. Tam so razmere povsem drugačne: Nizozemska ABN Amro je za leto 2022 državi plačala 21,4 odstotka svojega dobička, belgijska KBC 18,1 odstotka, nemška Commerzbank 30,5 odstotka, irska AIB 13,01 odstotka in tako naprej.

Slovenija je na repu držav Evropske unije po pobranih davkih na dobiček. Leta 2021 smo po teh podatkih v Sloveniji s tem davkom zbrali za 1,9 odstotka BDP, v Belgiji so ga na primer zbrali za 3,8 odstotka.

Enkratni davek na presežne dobičke bank v Sloveniji je nujen, a nezadosten ukrep, z njim na finančnem ministrstvu ne bi smeli nadomestiti trajnejših ukrepov.

Banke so namreč le vrh ledene gore, tudi ostala podjetja plačujejo v Sloveniji zelo malo davkov na dobiček. Vzemimo primer Joca Pečečnika, predsednika Kluba slovenskih podjetnikov, ki se pogosto pritožuje nad previsokimi davki. Njegovo podjetje Interblock je leta 2021, ko je še bilo v njegovi lasti, plačalo le sedem odstotkov davka na dobiček. Banke v Sloveniji so davčna oaza, a tudi ostala podjetja družbi prispevajo zelo malo. Če zaposleni z delom v povprečju plačamo okoli 35 odstotkov davkov na prihodke, so podjetja oziroma kapital pol manj obremenjena. To kažejo tudi mednarodne primerjave: glede na poročila OECD je Slovenija na repu držav EU, razvrščenih po velikosti pobranih davkov od dobička. Leta 2021 smo po teh podatkih v Sloveniji s tem davkom zbrali za 1,9 odstotka BDP, v Belgiji so ga na primer zbrali za 3,8 odstotka BDP, podobno na Danskem, Češkem, Slovaškem. V Avstriji so ga zbrali za 2,8 odstotka. Čeprav je načeloma v Sloveniji obdavčitev dobičkov 19-odstotna, smo po vsoti pobranih davkov na ravni Madžarske, ki ima devetodstotni davek na dobičke podjetij, s katerim zbere za 1,2 odstotka BDP.

Številni so tako prepričani, da bi morali ta davek v Sloveniji zvišati. Na to nas opozarja OECD, ki predlaga tudi, da bi dobičke podjetij obdavčili progresivno, podobno, kot je obdavčena dohodnina, pa tudi mnogi ekonomisti. »Ne zaradi solidarnostne pomoči ali konjunkturnih profitov bank in podjetij, pač pa predvsem zaradi neenakosti, ki še posebej prek kapitalskih dobičkov nastaja v naši družbi ter dolgoročno negativno vpliva na stabilnost gospodarskega in družbenega razvoja Slovenije, bi morali ta davek povečati in vpeljati progresivnost,« pravi Tajnikar. A s tem ukrepom, tudi če bi ga bila politika sposobna uveljaviti, ne bi rešili drugega, morda veliko večjega vprašanja – novega in očitno izkoriščevalskega položaja slovenskih bank, ki bodo lahko še kar naprej sedele na milijardnem kupu domačih prihrankov. To vprašanje pa je povezano z veliko večjim problemom, dejansko s pravim vzrokom, zaradi katerega je v letih 2006 in 2008 prišlo do tako imenovanih tajkunskih prevzemov in kasneje do kolapsa bank ter njihove prodaje v tujino.

V Sloveniji imamo toliko neizkoriščenih, presežnih depozitov od časa, ko se je prva vlada Janeza Janše ob prevzemu evra odločila za zamenjavo notranjega dolga za zunanjega. S tem, ko se je Slovenija tedaj zadolžila pri velikih finančnih institucijah v tujini, je po eni strani državo pahnila v odvisnost od mednarodnih finančnih multinacionalk, po drugi pa je domači trg preplavila s poceni denarjem, zaradi česar so tedaj banke začele podjetnike spodbujati k iracionalnim menedžerskim prevzemom. Anton Žunič, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Mira Cerarja in pred tem državni sekretar na finančnem ministrstvu v vladi Janeza Drnovška in Antona Ropa, pravi, da je bila to ena največjih napak: »Slovenija je do leta 2004 okoli 80 odstotkov svojega javnega dolga financirala doma, tako kot mnoge druge države. Nato pa je naslednja vlada to politiko obrnila na glavo. Resursi so posledično ostali doma, zaradi česar so se tudi povečali privatizacijski pritiski, obresti za dolg pa smo začeli plačevati v tujino.« Žunič je kasneje v Cerarjevi vladi poskušal ponovno vzpostaviti staro stanje, želel je torej, da bi finančno ministrstvo z izdajo obveznic začelo državo zadolževati doma, a mu projekta zaradi padca vlade ni uspelo uresničiti.

Eden najbolj kritičnih je tudi bivši predsednik uprave Slovenske izvozne in razvojne banke (SID) Sibil Svilan. »Slovenska situacija je specifična, ker vse delamo z zamudo, kar pa komercialne banke s pridom izkoriščajo. Sedaj imamo dve dominantni bančni skupini v tuji lasti, ki nimata družbeno odgovornih pogledov, ampak želita čim več zaslužiti. Ne zanima jih ne planet ali pa ljudje, ampak samo profiti, kar pa je tudi z razvojnega vidika katastrofalno,« pravi. Slovensko finančno ministrstvo je bilo po njegovi oceni v preteklih letih preveč zaščitniško do domačih bank, zaradi česar tudi ni izvedlo reform, ki bi morale biti v javnem interesu: »Še kar naprej upajo, da bodo komercialne banke opravljale določene naloge. Zato nimamo domačih obveznic, nimamo hipotekarnih obveznic, ne komunalnih obveznic.« V Avstriji ali Nemčiji imajo državne institucije ali občine svoje bančne račune ali prihranke v tako imenovanih javnih komunalnih bankah, ki na drugi strani skrbijo tudi za njihovo poceni kreditiranje. »V Sloveniji smo ta sladki posel z občinami tudi prepustili komercialnim bankam.«

Morda bo finančno ministrstvo sprejelo kak nov, enkratni davek. Če ga bo, bo to zgolj začasna rešitev. Jim bo uspelo sprejeti tudi kakšne dolgoročnejše ukrepe? Eden je pravičnejša obdavčitev dobičkov bank in drugih gospodarskih družb. Drugi je večja domača zadolžitev: naj postane država ponovno odvisna od domačih varčevalcev, ne pa od nepredvidljivosti ali interesov skupine Citi Group ali J. P. Morgan, prek katerih se trenutno država zadolžuje. Tako tudi ne bomo več očitali domačim bankam, da predvsem sedijo na depozitih. In tretji je nov Solidarnostni sklad Slovenije, tako imenovani sklad SOS, ki ga bo upravljala državna SID banka. Tudi ta sklad je priložnost za krepitev finančne suverenosti. Konec koncev ni zakonskih ovir, da tak sklad ne bi tudi kreditiral nekaterih projektov ali celo vstopal v lastništva družb, ki kreditov ne bodo zmogla vrniti. Nobena pravila EU pa Sloveniji tudi ne preprečujejo, da ne bi naredila koraka naprej in državno SID banko spremenila v klasično komunalno banko, v kateri bi depozite nalagali državne institucije in podjetja. A s tem se seveda ne bi strinjale komercialne banke, ki bi svoj položaj raje ohranile z enkratnimi humanitarnimi nakazili.