Rajmond Debevec je Rocky in pol z vztrajnostjo Borisa Pahorja

Če bi bil Rajmond Debevec Američan, bi Hollywood o njem že snemal film, Netflix pa serijo. To bi bila tipična inspirativna zgodba: Rajmond že kot mladenič zablesti s strelskim talentom, kmalu začne osvajati medalje, postane evropski, svetovni in olimpijski prvak, potem ga umaknejo, češ da je »prišel njegov čas«, a se pri šestdesetih presenetljivo vrne in vse šokira z zlato medaljo na svetovnem prvenstvu in s svetovnim rekordom – z absolutno šeststotico. Ovacije!

Na svetovnem prvenstvu v Bakuju je z velikokalibrsko puško leže s 300 metrov izstrelil šestkrat po deset nabojev, skupaj potemtakem šestdeset – in z vsemi šestdesetimi je zadel desetko. To mu je uspelo prvič.

Ja, to bi bila strelska verzija filma Rocky Balboa, v katerem se Rocky pri šestdesetih čudežno vrne v ring in v intenzivni, bombastični borbi skoraj premaga svetovnega prvaka. Izgubi po točkah, a poanta filma je jasna: Rocky je zmagal, ker je premagal samega sebe, starost, starizem in vse predsodke okolice.

Trik je kakopak v tem, da bi morali pri filmu ali seriji o Rajmondu Debevcu uporabiti trik, hočem reči – morali bi malce goljufati. V imenu boljše in učinkovitejše drame bi si morali namreč to, da so ga vmes odpisali in da se je potem čudežno vrnil, izmisliti. Rajmond ni Rocky, temveč Rocky in pol – Rocky vmes odpade, Rajmond pa ni nikoli odpadel. Ves čas je tu: med tarčami, na fronti, v treh položajih – med najboljšimi, med šampioni, med asi, med dobitniki medalj, med kralji strelskega zena. Genij notranjega brezvetrja.

Prve medalje v svetovnem pokalu ter na evropskih in svetovnih prvenstvih je začel pobirati v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja (zračna puška, malokalibrska puška leže, malokalibrska puška trojni položaj), potem pa je postal serijski osvajalec medalj, tudi olimpijskih, zlate (Sydney 2000) in dveh bronastih (Peking 2008, London 2012). Vedno je bil favorit. Nikoli ni odšel. Nemogoče ga je bilo odpisati – vedno je bil najperspektivnejši na strelišču. Malokalibrska puška je bila njegov forte – zdaj je velikokalibrska.

Rajmond Debevec, še otrok Jugoslavije, jugoslovanske strelske šole in jugoslovanskega dictuma »nič nas ne sme presenetiti«, je fenomen: že skoraj štiri desetletja je v svetovni špici. Kateri Slovenec pa je že tako dolgo v svetovni špici? Je bil kdaj kateri tako dolgo – desetletja in desetletja – v svetovni špici? V svetovni špici česarkoli! V drugih športih so se medtem že nekajkrat zamenjale generacije. Če bi imelo strelstvo tak status, kakršnega imata tenis in golf, bi bil danes magnat. Bil bi brezmejno slaven. Tako pa ga lahko še vedno vsak dan srečate na strelišču ob Dolenjki, kjer sem ga srečal leta 2004, tik pred olimpijado v Grčiji. Ko sem ga vprašal, ali vedno misli na desetko, je odvrnil, da jo včasih zadene nehote. Ko sem ga vprašal, ali bi bil idealni strelec Buda, je odvrnil: »Če bi puško vpel v šraufštok, bi bila čisto pri miru – mi skušamo biti podobni temu šraufštoku.« Ko sem ga vprašal, zakaj ne hodi na tekmovanja v Ameriko, je odvrnil: »To je moja oblika protesta proti Bushu.« Ko sem ga nazadnje videl, je z govorom podprl stavko novinarjev RTV Slovenija.

Vsi imajo radi Rajmonda.