Izkrivljene razlage zgodovine

Četudi so okupacijske politike italijanskih fašistov veljale za »milejše« od nemških, so ti na ozemlju Jugoslavije izvajali vojaške napade, streljanje zapornikov in talcev ter nasilje nad civilisti, podpirali so kolaboracionistične sile in prebivalstvo deportirali v koncentracijska taborišča. Eno takih je bilo Kampor na Rabu, kamor so zaprli do 15 tisoč internirancev. Koliko jih je tam pomrlo, ni jasno, po ocenah približno 4500.

Gre za pogosto preslišani del zgodovine, toliko bolj, ker visoki italijanski predstavniki grozote fašističnega režima najraje zanikajo. Tako je na primer leta 2003 takratni italijanski premier Silvio Berlusconi zatrjeval, da italijanski fašisti niso nikogar pošiljali v koncentracijska taborišča – pač pa le na obvezne počitnice. Po drugi strani veliko raje ponavljajo zgodbe o fojbah in eksodusu, celo etničnem čiščenju Italijanov iz Istre ter o slovanski grabežljivosti in sovraštvu do Italijanov po vojni.

»Vsi zločini so bili pripisani Mussoliniju, ki je Italijo ’povedel v prepad in sklenil škodljivi pakt s Hitlerjem’,« razlaga zgodovinar dr. Oto Luthar. »In rodil se je prvi povojni mit, mit o ’dobrem Italijanu’.« Glede na to ne preseneča, da niti antifašistične stranke v Italiji niso privolile v jugoslovansko zahtevo po izročitvi vojnih zločincev. »K temu je deloma prispevalo nerešeno tržaško vprašanje, predvsem pa prenapihnjeni podatki o povojnih pobojih in rojstvo drugega mita, ’mita o fojbah’.«

Leta 1993 sta se zunanji ministrstvi Slovenije in Italije odločili za ustanovitev skupne zgodovinsko-kulturne komisije, ki naj bi preučila vse pomembne vidike odnosov med državama. Poročilo, sprejeto leta 2000, ne omenja ne etničnega čiščenja ne etnično motiviranega sovraštva, ki naj bi vodilo storilce povojnih pobojev. Italijanska vlada tega poročila ni nikoli priznala.

Koraki v smeri sprave so bili vendarle storjeni: leta 2010 je v Trstu potekal »koncert treh predsednikov«, deset let kasneje sta takratni predsednik Borut Pahor in italijanski predsednik Sergio Mattarella skupaj položila venca k spominskemu znamenju pri bazoviški fojbi in nato še k spomeniku bazoviškim junakom, žrtvam fašizma. Zatem sta podpisala dokument, s katerim je slovenski Narodni dom v Trstu lani prešel v last slovenske narodne skupnosti v Italiji.

Vendar Italija še vedno nima dneva spomina na žrtve fašizma – februarja zaznamuje dan spomina na fojbe in eksodus –, niti njeni uradni predstavniki ne obiskujejo krajev spomina na fašistične zločine v Jugoslaviji. K jasni obsodbi teh (na primer z obiskom taborišča na Rabu) jih je predlani pozvala skupina italijanskih, slovenskih in hrvaških zgodovinarjev. Naletela je na gluha ušesa.

Prihodnjo soboto bo na Rabu potekala spominska slovesnost ob 80. obletnici osvoboditve taborišča Kampor. Predsednica države Nataša Pirc Musar se je namerava udeležiti, saj meni, »da se moramo z zgodovino – lepo in nelepo – znati soočiti in se iz nje učiti, predvsem pa si moramo vsak dan prizadevati, da se grozote nikdar več ne ponovijo«. Udeležil se je bo tudi hrvaški predsednik Zoran Milanović, ne namerava pa se je udeležiti Mattarella. To je povedal že maja, ko ga je Nataša Pirc Musar obiskala v Rimu. Njegovo odločitev je pospremila z besedami: »Mislim, da bi bil ta korak letos morda za Italijo malce prehiter. Bom potrpežljiva.«

»To ni ustrezna izjava. Kdaj pa bo čas, če ne zdaj? Ob stoletnici?« je kritična zgodovinarka dr. Nevenka Troha, članica omenjene meddržavne komisije. Odločitev italijanskega predsednika je ne preseneča, »posebno glede na to, kakšna je trenutno italijanska vlada. A bil bi že skrajni čas, da naredijo ta korak. In da po drugi strani nehajo toliko poudarjati lastni viktimizem. Videti krivdo samo na eni strani, ne pa spoznati lastne, ne pelje nikamor. Tudi pri nas ne, da smo si na jasnem.«