Jezni beli moški 

Sovraštvo do vseh vrst drugačnosti šele na stara leta dohiteva Boštjana M. Zupančiča

Britanski judovski časnik Jewish Chronicle je pred dnevi objavil neprijetno novico, da vedno več judovskih organizacij poziva Evropsko sodišče za človekove pravice, naj ponovno preuči zadeve, ki so bile pomembne za judovsko skupnost in je pri njih sodeloval nekdanji slovenski evropski sodnik Boštjan M. Zupančič. Ta je v kar 17-letni karieri evropskega sodnika res sodeloval v več tovrstnih zadevah. Pozivi sodišču so posledica skrajno antisemitske drže, ki jo Zupančič zadnja leta razširja predvsem prek družabnih omrežij.

Od vsega začetka se ga je držal sloves nekoliko ekscentričnega človeka, a hkrati velikega pravnega strokovnjaka. Veljal je za najslavnejšega predavatelja na ljubljanski pravni fakulteti svojega časa, preden je postal evropski sodnik, pa je bil tudi ustavni sodnik. A med ljudmi, ki so ga poznali bolje, je – skorajda absurdno – ves čas veljal za človeka z vprašljivimi mnenji, kar zadeva temeljne človekove pravice. Hkrati so vsi ti njegovi poklicni sopotniki iz takega ali drugačnega razloga, ki je verjetno znan le vsakemu posamezniku med njimi, dokaj skrbno varovali njegove »skrivnosti«. Recimo seksizem, enega od -izmov, ki jih je še najtežje krotil. Ko je leta 2013 od rektorja Univerze na Primorskem Dorijana Marušiča prejel častni doktorat, se je na to odzvala skupina akademičark in akademikov. Izrazili so »ogorčenje« nad tem, saj gre za človeka, ki »ponižuje in omalovažuje ženske«.

Ko je leta 2017 prvo francosko zdravstveno ministrico in nekdanjo francosko ustavno sodnico Simone Veil označil za »največjo morilko vseh časov«, ker je v Franciji uvedla pravico do splava, je kritikom odgovoril, da je njegovo odklonilno stališče do pravice do splava enako »že skoraj 40 let«, a tega ni mogel povedati na glas, ker je opravljal funkcijo ustavnega sodnika in sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice. Da torej ves ta čas ni mogel biti iskren do samega sebe in do svojih pogledov na svet. Ko se mu je iztekel mandat evropskega sodnika in se je nekako začel upokojevati, so na plano prišle še druge skrajnosti, rasizem, antisemitizem, ksenofobija, homofobija, nagnjenost k teorijam zarote … Kot da bi grozni demoni preganjali nekdanjega ustavnega in evropskega sodnika med dolgoletno kariero, ko v strahu pred izgubo funkcije ni mogel svobodno in tudi na zunaj sovražiti vseh mogočih skupin drugačnih ljudi, jim odrekati pravic in se udinjati skrajnemu konservatizmu.

Zupančič je po prenehanju funkcije evropskega sodnika pridobil francosko državljanstvo, se včlanil v skrajno desno evroskeptično francosko stranko Republikanska ljudska unija in na njeni listi kandidiral za evropskega poslanca. V matični domovini pa se je včlanil v skrajno desno Domovinsko ligo in lani celo kandidiral za poslanca, a v dveh volilnih okrajih v Ljubljani skupaj prejel le 56 glasov.

Leta 2017 si je zaželel sedeža v odboru Združenih narodov za človekove pravice, s čimer se je vlada Mira Cerarja najprej celo strinjala, a mu podporo kasneje odrekla zaradi pritiska javnosti v povezavi z njegovimi izjavami o Simone Veil in pravicah žensk. Leta 2016 se je Zupančič uspešno pridružil (konservativnemu) Evropskemu centru za pravo in pravosodje (ECLJ), kjer so, kar zadeva njegova prepričanja, dolga leta gledali stran ali pa se celo strinjali z njegovimi skrajnimi stališči. Zdaj so »zaradi antisemitizma« prekinili sodelovanje z njim.