Film tedna / Najsrečnejši človek na svetu

Film je navdihnila resnična zgodba scenaristke Elme Tataragić, ki je na zmenku na slepo spoznala človeka iz svoje preteklosti

V Kinodvoru bo, 7. septembra ob 20.00 premiera filma Najsrečnejši človek na svetu, v katerem makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska pod komičnim površjem prizorišča hitrih zmenkov, skriva pronicljivo, presunljivo študijo bosansko-hercegovske družbe, v kateri so tri desetletja pozneje posledice vojne veliko bolj prisotne, kot se zdi na prvi pogled. Film je navdihnila resnična zgodba scenaristke Elme Tataragić, ki je na zmenku na slepo spoznala človeka iz svoje preteklosti. Po premieri bosta sledila pogovor z režiserko in predstavitev filmske ekipe.

Asja je petinštiridesetletna samska ženska, ki živi v Sarajevu. V želji po spoznavanju novih ljudi se udeleži hitrih zmenkov. Na dogodku se sreča z nekaj let starejšim bankirjem Zoranom, s katerim je že prej navezala stike po spletu. Njuno spoznavanje poteka v posocialistični dvorani nekdaj uglednega jugoslovanskega hotela, kjer se udeleženci v časovno omejenih intervalih izmenjujejo za mizami in medsebojno izprašujejo. Asja kmalu spozna, da se njuni poti nista križali povsem naključno. Zoran namreč ne išče ljubezni, temveč odpuščanje.

746932296

"Rodila sem se in odrasla v Jugoslaviji. Ko se je začela vojna v Bosni, sem imela sedemnajst let; bila sem leto starejša od Asje, protagonistke Najsrečnejšega človeka na svetu. Ta vojna je skupaj z razkrojem vsega, v kar smo verjeli, bila in ostaja ključni dogodek v mojem življenju; močno me je zaznamovala in je še vedno pomemben del tistega, kar sem postala. Kaj nas določa: etnična pripadnost, vera, spol? Kaj nas deli in kaj združuje?"

"To je zgodba o negotovostih življenja, o naključnih srečanjih, ki združijo agresorja in žrtev ter oživljajo bolečo preteklost; je zgodba o nemogočih povezavah, ljubezni in absurdu. Film dojemam kot simfonijo koreografskih gibov, ki v odgrinjanju čustvenih plasti gledalca zlagoma vsrkavajo vse do stopnje omotičnosti. Prizorišče je ključno: hotel iz osemdesetih let, zgrajen v brutalističnem arhitekturnem slogu, pričevalcu preteklosti nekdanje Jugoslavije, potem je tu še mesto Sarajevo, pomnik odprtih ran in bolečin minule dobe," je zapisala režiserka.

PREBERITE TUDI:

• »Empatija je prvi korak na poti do sprave« Piše Gregor Kocijančič.