Tereza Vuk / Pisateljica, ki piše in živi po svoje, zunaj tradicionalnih okvirjev in pravil

»Če si v resnici bolj deprast človek, ampak dobrovoljček, je smeh nekakšen tvoj obrambni zid. Da ti ljudje ne pridejo preblizu.«

Pisateljica Tereza Vuk (1976), ki jo je v zadnjih letih zaradi njene izjemno samosvoje pisave in prav takšne življenjske zgodbe marsikdo označil za »enfant terrible« slovenske literarne scene, piše že od nekdaj. Sama pravi, da je izstopala že v osnovni šoli, da je pisala najboljše v razredu. A nato se je vedno nesrečno zaljubila in v zvezke objokana pisala predvsem med najstniki priljubljene citate, kot je »umri mlad, bodi lepo truplo«.

Ni študirala primerjalne književnosti in literarne teorije, pravzaprav sploh ni študirala. Najprej je začela pisati blog, nato je leta 2012 zmagala na literarnem natečaju Prozni mnogoboj. Ostalo je zgodovina – leta 2013 je izšel njen prvenec Creepyatrija, tri leta kasneje Kolumniatrija. Obe sta bili ponatisnjeni, obe razprodani. Tudi v knjižnicah so njena dela nenehno izposojena. In to kljub temu, da so edini literarni večeri, ki se jih je doslej udeležila, tisti, na katerih je nastopila sama. Le starši je ne berejo. Ker piše o zelo osebnih stvareh, tudi o njih. »Vedno jim rečem, da je vse fikcija. A čeprav se jim zdi fajn, da me hvalijo, si prebrati ne upajo. In naj tako tudi ostane.«

Okronali so jo za slovensko različico ameriškega pisatelja Charlesa Bukowskega, ki je izstopal s sočnimi, tudi zelo eksplicitnimi opisi, a v resnici ni prebrala še niti ene njegove knjige. Tudi sicer malo bere. Raje piše. Tudi kolumne. Vsak teden. Pred nekaj leti jo je pod svoje okrilje na platformi Fokuspokus vzel Marko Crnkovič in od takrat ga še nikoli ni pustila na cedilu.

Za pisanje je postavila pogoj, da njena besedila, tako kot v njenih knjigah, ostanejo v slengu, saj se je zbala, da bi sicer zbledela pristnost, nerazdružljivo povezana z njenim boemskim življenjem, ki jo je peljalo tudi po marsikateri trnovi poti. Droge, alkohol, odvisnosti. Svojih težav ni nikoli skrivala – ravno nasprotno, iz te podobe v ogledalu je ustvarila antijunakinjo, osrednji lik v svojih knjigah. Ali kot je zapisala oktobra 2021: »Penziči, družine z otroki, našponani mulci na električnih skirojih. Vsi srečni. In potem sem pogledala našo ekipo na klopci. En bolj zdolgočasen kot drug, bistvo življenja nam je pa ne bit trezen.«

O njeni zadnji knjigi, romanu Zakaj ima moj hudič krila, ki je letos izšel pri Beletrini, je Matej Bogataj v Mladini zapisal, da je »drzna, divja, na izkušnji temelječa pisava«. O pisateljici pa, da v slovenski prozi »še nihče ni zavzel tako zvezdniškega stališča do plasmaja lastne literature« in da »še nihče priznal take navlečenosti na popularnost zaradi pisanja proze«. Ima prav. Tereza Vuk namesto stvari, ki bi jih kot pisateljica po družbenih pričakovanjih morda morala početi, »visi« na Facebooku, sedi na klopci v parku, govori po telefonu s svojo babico, posluša glasbo, odpira pločevinke piva in zvija džojnte. Rada se tudi pošali, da bo prihodnje leto prejela kresnika, nagrado za najboljši roman. A vendar – zakaj pa ne?

»Humor je vse. En krohot na dan je ful. Zdravilen,« pravi. In doda: »In ja, če si v resnici bolj deprast človek, ampak dobrovoljček, je smeh nekakšen tvoj obrambni zid. Da ti ljudje ne pridejo preblizu. Da ne bi zares videli tvoje žalosti. In zato jih raje nasmejiš. In vsi te imajo radi. In nihče se ne sprašuje, da ti nekaj ne štima. Ti igraš pajaca, jih zabavaš in nato prideš domov in se zjokaš.« V svoji zadnji knjigi je poskusila narediti prav to – vse skupaj zakriti s humorjem. A ji ni uspelo. »Ljudje niso nasedli, ker so med vrsticami začutili preveč bolečine. Hotela sem napisati smešno knjigo, na koncu pa sem bralke in bralce spravila v jok. Prav oni so mi sneli masko.«

»Ljudje niso nasedli, ker so med vrsticami začutili preveč bolečine. Hotela sem napisati smešno knjigo, na koncu pa sem bralke in bralce spravila v jok. Prav oni so mi sneli masko.«

Tereza Vuk,
pisateljica

Tudi zato čuti skoraj terapevtsko potrebo po tem, da še naprej piše. Zadnja knjiga je nastala brez razmišljanj. Ponoči. Po žurkah. Zdaj tuhta, kako zastaviti novo knjigo, da se ne bi ponavljala. A naslednja knjiga že nastaja, za zdaj sicer še v njeni glavi, ki ima po novem na čelu dvanajst šivov. Od omotice, ki jo je povzročila poletna vročina med bivanjem v babičini vili v Mirnu, le streljaj od meje z Italijo. V tej hiši se je rodil tudi njen stari stric Stanko Vuk, pesnik in pisatelj, ki so ga leta 1940 zaprli zaradi protifašističnega delovanja in ga leto kasneje na drugem tržaškem procesu kot voditelja krščanskih socialistov obsodili na dolgoletni zapor. Ko se je leta 1944 vrnil v Trst in se pripravljal na odhod v partizane, so ga neznanci ubili skupaj s soprogo Danico Tomažič, sestro narodnega heroja Pinka Tomažiča.

A Terezo Vuk, ne glede na korenine, politika ne zanima. Bolj jo zanima glasba, z njo je povezano tudi njeno pisanje, ki je, če bi bilo glasbeni žanr, nekakšen punk, uporniški, surov in brez pravil, obenem pa bi v njem našli tudi elemente brezčasnih rockovskih balad, ki, hočeš nočeš, sežejo do solz in srca. Tudi sama pooseblja rokenrol. In rokenrol zanjo ni glasba, ni imidž – je način in odnos do življenja. Njen rokenrol je, da si to, kar si, in se za to nikomur ne opravičuješ.