Barbika po domače

Še vedno se ni polegel prah okrog filma Barbika režiserke in scenaristke Grete Gerwig, absolutnega hita poletja, ki je poskrbel za pravo barbimanijo in ravnokar postal najbolj dobičkonosen film studia Warner Bros vseh časov. A navdihnjeni s priljubljenim memom bi lahko rekli: »We have Barbie at home.« (Barbiko imamo doma.) Slovenski kratki animirani film Borbike, v katerem prav tako nastopajo barbike in keni, je zadnje mesece prava uspešnica domačih filmskih festivalov. Po novembrski premieri na Mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka je občinstvo navdušil še na festivalu Kino Otok in nedavnem Festivalu kratkega filma v Ljubljani (FeKK). Dober odziv ne preseneča, saj je stop-motion animacija, v kateri se barbike in keni vživijo v sicer izmišljene, a vseeno dobro znane ljubljanske like, izredno duhovita satira malomeščanstva, razredne razslojenosti in plehkosti ter samozadovoljnosti kulturne elite.

Scenarij, animacijo in režijo animiranega kratkometražca je podpisala scenaristka Nika Jurman (1991). Odraščala je v posavski vasi Loče pri Dobovi, se na veliko igrala z barbikami in že zgodaj vedela, da bo pisala, ne pa še, v kakšni obliki se bo njeno pisanje manifestiralo. Diplomo iz francistike in primerjalne književnosti je nadgradila z magisterijem iz francistike in filozofije, v času študija pa zmagala na AirBeletrininem natečaju za najboljšo kratko zgodbo. V svet filma je vstopila s pisanjem filmskih kritik, a je kmalu spoznala, da bi namesto pisanja o zgodbah te raje pripovedovala.

Borbike so izredno duhovita satira malomeščanstva, razredne razslojenosti in plehkosti ter samozadovoljnosti kulturne elite.

Prva scenaristična priložnost se ji je ponudila s komično TV-serijo V dvoje Luke Marčetiča, skupaj s soscenaristi je napisala dve sezoni serije, ki se je izkazala za pravo domačo uspešnico. Ponudila je namreč svojevrsten portret srčnih težav generacije milenijcev, ki gledalcev ne podcenjuje, hkrati pa je zabaven in v uteho vsem, ki imajo občutek, da so v ljubezenskih tegobah čisto sami. Kmalu za tem se je lotila pisanja filmske priredbe zbirke kratkih zgodb Noben glas pisateljice Suzane Tratnik. Scenarij sta pisali skupaj z režiserko in scenaristko Ester Ivakič, julija pa je padla prva klapa filma, ki je dobil markanten, a nekoliko težje zapomnljiv naslov Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Še kar nekaj časa bo sicer preteklo, preden ga bomo lahko videli v kinematografih.

»Pri pisanju scenarija za celovečerni film sem spoznala, kako dolg proces je to. Nekaj napišeš in čez deset let v kinu vidiš, kako si to napisal,« pravi Nika Jurman. »Medtem sem si želela ustvariti nekaj svojega in predvsem nekaj, kar si bodo ljudje lahko hitreje ogledali.« Tako so se rodile Borbike.

Čeprav se te časovno ujemajo s pohodom uspešnice Grete Gerwig po kinodvoranah, se jih je lotila, še preden je izvedela, da nastaja ta visokoproračunski film. Pravzaprav je zamisel za film o barbikah vzniknila iz otroške igre. Z mlajšo sestro Tjašo Jurman, ki ji je bila v veliko pomoč pri snovanju in izdelavi kostumov, sta barbikam v prazni sobi babičine hiše uredili celotno mesto. Imele so potne liste, službe, za tiste, ki niso zaslužile dovolj tolarjev, pa je bila na voljo socialna pomoč. Zato ni naključje, da se je Nika Jurman pri izdelavi animacije posvetila najmanjšim podrobnostim – oblikovanje kostumov je denimo prepustila mladima modnima oblikovalkama Joni Bednjanec in Maji Šebenik - Sheby. Ko se je med pandemijo ustavilo javno življenje, je ves material preselila v svojo sobo v Ljubljani. Potrebovala je le še zgodbo.

»Zamislila sem si klasično, mogoče malo srednješolsko narativo zlobnih deklet, kakršno imamo vkodirano v sebi vsi, ki smo odraščali ob najstniških filmih devetdesetih let in začetka 21. stoletja,« pravi Nika Jurman. Spojila jo je z idejo o meščanski liberalni eliti, ki naj bi bila napredna, a ji je v statusu quo preveč udobno, da bi si zares želela kakršnihkoli sprememb.

Tako je nastala osnovna premisa filma: Klementina je mlado dekle z vasi, ki se skuša v »velikem mestu« uveljaviti kot fotografinja. Živi v najemniškem stanovanju (skozi okno vidimo ljubljansko sosesko Fužine), oddaja pa ji ga nesramno bogata gospa – nomen est omen – Suzana Bogataj Privilegič. »Zdele nimam čist nč pri seb da’b ti vrnla, ti bo že Doris dala unih 20 enkrat,« reče, ko ji Klementina prinese denar za najemnino, posledica tega pa je njeno stanje na računu – nič evrov. Seveda o denarju razmišljaš šele, ko ga nimaš. Klementina se nato udeleži rojstnega dneva prej omenjene Doris, Suzanine hčerke, ki ji kot vplivna oseba iz sveta mode morda lahko pomaga pri preboju v fotografiji. Toda na zabavi v elitnem ljubljanskem stanovanju, ki sije od »old money« estetike in kulturnega kapitala in kjer se mladi »nepo« otroci pripadnikov mestne elite prepuščajo užitkom neskončnih afterjev in brezskrbne prihodnosti, Klementina sklene, da bo dobro premislila o svojem življenju.

Kot v klasični maniri ameriške najstniške komedije z začetka tega tisočletja, denimo klasike Mean Girls (Zlobna dekleta, 2004), kjer se protagonistka, »dekle iz sosednje ulice« Cady Heron, skuša infiltrirati v trojico najbolj priljubljenih srednješolk s poveljujočo manipulativno kraljico Regino George, je tudi Klementina prišlek z obrobja, ki si želi biti sprejet v mestno elito. Vzporednico prav tako najdemo v materah obeh antagonistk. Reginina mama, večno mlada, brezhibno urejena in nekoliko neodgovorna June George, kar skače od navdušenja in pričakovanja, da bo lahko sodelovala pri srednješolskem opravljanju. V Borbikah njen odmev najdemo v modno oblečeni, ekscentrični in zgovorni Suzani. »Ne sam da je bil moj oče velik umetnik, on je bil predvsem aristokrat,« razlaga mladim na zabavi, medtem ko stoji ob portretu mogočnega veljaka z namrščenim pogledom in izrazito čeljustjo, ob katerem visita Groharjev Sejalec in uokvirjeni Malevičev križ, ki spominja na delo slovenskega umetniškega kolektiva Irwin. Vse prisotne nato preglasi s ponosnim oznanilom, da je njen pokojni oče prejel »Prešernovo, vesno, dubu je tud Stritarjevo nagrado, Plečnikovo, Brumna, tud nagrado Hinka Smrekarjeta … pa tud Cankarjevo, kaj je un, kresnik, mislm to«. Pri tem ne pozabi dodati, da je bil »za povrh še zlo hot«.

Nika Jurman se je namenoma igrala s stereotipi in potenciranim karikiranjem likov, še dodatno humorno vrednost pa jim je vdihnila z dobesednostjo izrečenega. Sicer pa je scenarij za Borbike večidel nastal z improvizacijo. »K sreči imam zelo nadarjene prijatelje,« pravi avtorica. »Ko smo se prvič dobili pri meni doma, sem imela postavljeno okvirno zgodbo, nato pa sem vsakemu dala v roke barbiko ali kena ter listek z dvema značajskima lastnostma.« Nastal je šesturni zvočni posnetek, na podlagi katerega je pozneje napisala podrobnejši scenarij, po katerem so film posneli v studiu.

Tudi pri ustvarjanju same animacije, ki se je je lotila brez predznanja o stop-motion tehniki, se je ogromno naučila sproti, celoten proces je trajal približno leto in pol. Premike ust in oči ter sinhronizacijo izrazov z dialogi je posnela z uporabo različnih obraznih filtrov in aplikacij, ki so na njeno presenečenje delovali tudi na obrazih barbik in kenov. Zato pravi, da je animacija precej »trash«, toda tudi svet, v katerem krmari Klementina, je »trash«, njena fotografija pa, kot jo označi Doris, »trash estetika revnih ljudi«.

»Pri odzivu na Borbike me je najbolj presenetilo, da so se tudi tisti iz zelo privilegiranih okolij poistovetili s filmom. Vsak center ima še ožji center in vsako obrobje še širše obrobje. Ko so liki dovolj karikirani, gledalci kot negativce vidimo ‘ene druge, točno vemo, katere’,« pravi Nika Jurman, ki z univerzumom Borbik še ni opravila. Želi si posneti še nekaj nadaljevanj, poleg tega razvija scenarij za kratkometražno komedijo, ki bi jo rada posnela v domačih krajih. Prihodnost slovenske komedije je svetla.