Permanentna kriza / Petdeset let groze

Ko se bodo v ponedeljek vsi spominjali 11. septembra 2001, bodo poudarjali, kako zelo je spremenil svet – vojna proti terorju, ki je sledila napadu na Svetovni trgovinski center (in Pentagon), je opustošila Irak, zažgala, destabilizirala in razdejala Bližnji vzhod, sprožila sirsko vojno, lansirala Islamsko državo in teror, povzročila velike selitve, masivne begunske tokove, vzpon populizma, vrnitev kulta osebnosti, radikalizacijo, trumpizacijo in fašizacijo Zahoda. Ja, preorala je svet.

Toda v ponedeljek bodo vsi pozabili na oni drugi 11. september, na 11. september 1973, ki je svet še bolj spremenil. Precej bolj. Svet, v katerem živimo, je produkt tega 11. septembra, ki bo v ponedeljek praznoval petdeseto obletnico.

Ko je čilska vojska 11. septembra 1973 izpeljala puč (Operacion Limpieza), zrušila demokracijo, razveljavila ustavo, zaplenila kongres, odpovedala človekove pravice, zbombardirala La Monedo, predsedniško palačo, eliminirala predsednika Salvadorja Allendeja, marksista, sicer povsem demokratično izvoljenega predsednika, in po hitrem postopku likvidirala več kot tisoč njegovih privržencev, je bilo jasno, da sta bila puč in instalacija fašistoidnega diktatorja, generala Augusta Pinocheta, poveljnika »zadnje pruske armade«, skupno delo Bele hiše in ameriških korporacij. Ameriški predsednik Richard Nixon in ameriška oligarhija sta se pač ustrašila, da se bo v Čilu ponovila Kuba – in da bo Čile postal sovjetska republika.

Ameriški zunanji minister Henry Kissinger, veliki geopolitični fantast, je famozno oznanil: »Ne vem, zakaj bi stali ob strani in le gledali, kako Čile zaradi neodgovornosti ljudstva drvi v komunizem. Reči so preveč pomembne, da bi odločanje o njih prepuščali čilskim volivcem.« Kar je zvenelo zelo komunistično – kot prevod parole vietnamskih komunistov iz časov boja proti francoskim kolonialistom: »Bolje je, da umre deset nedolžnih, kot da preživi en sam sovražnik.« Ali pa kot prevod parole Rdečih Kmerov: »Raje pobijmo deset prijateljev, kot da bi ohranili pri življenju enega sovražnika.« Nič, Nixon, Kissinger in ameriški kapital so skušali popraviti napako čilskega ljudstva, ki je izvolilo Allendeja. Prvi puč, leta 1970, takoj po Allendejevi zmagi, je kljub bajnim podkupninam in uvozu izdatnih količin solzivca spodletel, kar pa Cie, ki ji je šlo na bruhanje, ni ustavilo, tako da je začela takoj – spet z direktno avtorizacijo Bele hiše – pakirati in režirati »11. september«. Mehčala, urila in politizirala je čilske oficirje, jim obljubljala vojaško pomoč, tudi intervencijo, sponzorirala ekstremiste in medije, podžigala pučistično razpoloženje, razširjala dezinformacije, podpihovala in financirala štrajke, zapeljevala intelektualce in ženske organizacije, podkupovala politike in stranke, ustavila uvoz in bančna posojila, rušila gospodarstvo, napihovala kaos – Čile je skušala odrezati od sveta.

Ameriški predsednik Richard Nixon in ameriška oligarhija sta se ustrašila, da se bo v Čilu ponovila Kuba – in da bo Čile postal sovjetska republika.

Pri destabilizaciji pa so ji asistirale ameriške multinacionalke (ITT, Anaconda Copper ipd.), ki so bile bazirane v Čilu in ki so vreščale: Na pomoč! Ameriški interesi so ogroženi! Allende je resda hotel nacionalizirati glavne nacionalne panoge, tudi rudnike bakra, toda ni bil Fidel Castro – dovolil je preveč demokracije, tako da je Cia v spregi z multinacionalkami zlahka zrežirala »veliko finančno paniko«. Kar res ni bilo težko: John McCone, direktor vsemogočne korporacije ITT, je bil prej – od leta 1961 do 1965 – direktor Cie, ki je pod njegovim vodstvom obglavila Brazilijo, Dominikansko republiko, Ekvador in Britansko Gvajano, včasih z državnim udarom, včasih pa z atentatom, zato je pričakoval, da bo Cia obglavila tudi Čile.

Karavana smrti

In res, 11. septembra 1973 je Čile doživel najhujši teroristični napad v zgodovini. Puč tokrat ni mogel spodleteti – pakirali so ga tri leta. In če bi šlo po naključju kaj narobe, so se na čilski obali izkrcali specialci ameriške mornarice (Navy SEALs), v Argentini je bilo pripravljenih 32 ameriških letal, čilski marinci pa so v Santiago planili naravnost s skupne čilsko-ameriške vojaške vaje. Vse je bilo pod nadzorom. Predsednik Allende, ki ni hotel pasti v roke Pinochetovega gestapa, se je ustrelil s kalašnikovko, ki mu jo je bil podaril Fidel Castro.

Oblast je prevzela vojaška hunta. Pinochet je prepovedal vse politične stranke, zaplenil kongres, ukinil misel na kakršnekoli volitve, uzakonil cenzuro, odpovedal demokracijo in izobčil abortus. Ljudje, ki so mu nasprotovali, so začeli množično izginjati. Brez sledu. Pinochet, ki je dal v svoji karieri likvidirati več kot tri tisoč oseb, je takoj po puču organiziral »Karavano smrti«, vod smrti, ki je krožil po Čilu in pobijal disidente. Osebno je tudi poskrbel, da so v posamične grobove metali po dve trupli. »Pomislite, koliko smo s tem privarčevali!« Na pogrebe ljudi, ki jih je dal pobiti, ni hodil, ker je bil preveč zaseden z obiskovanjem bolnišnic, v katerih sta na eni postelji ležala po dva pacienta, in reševanjem bank, ki so posojila dajale le lastnikom.

Amerika je le dobra dva tedna po puču že priznala Pinochetov režim. Podprla ni demokracije, temveč morilskega, pučističnega diktatorja – sončna očala, za katerimi je ždel Hitler. Naj bo kdorkoli in karkoli, magari fašist, samo da ni socialist! Gerald Ford, novi ameriški predsednik, ki je naslednje leto zamenjal degradiranega Richarda Nixona, je puč in Cijino akcijo povzel takole: »Mislim, da je to v interesu čilskega ljudstva in v našem interesu.«

Da je Čile postal chamber of torture in množično grobišče, ga ni motilo. Pinochetov režim je slovel po številnih »zbirnih centrih« za disidente in politične zapornike, še bolj pa po mučilnicah (Villa Grimaldi, Venda Sexy, Londres 38, José Domingo Cañas 1367 ipd.), v katerih so disidente in disidentke ter politične zapornike in zapornice sadistično, grizlijevsko, gestapovsko trpinčili. V primestni vili, imenovani Venda Sexy (alias La Discothèque), so moške in ženske brutalno spolno zlorabljali in posiljevali – žensko so običajno posilili tako, da je zanosila, potem pa so nosečnost brutalno prekinili. Za posiljevanje so izurili tudi nemškega ovčarja – imenovali so ga Volodia. Zapornike in zapornice so pretepali, obešali, davili in dušili, jih gole vlekli po kamenju in razbitem steklu, jim zadajali električne šoke in jih silili v rusko ruleto, pri tem pa so jim bučno nažigali glasbo – največje hite. Z vrha lestvic.

Kapitalizem so v osemdesetih letih reševali z brutalnim, nasilnim, toksičnim, fašistoidnim, antidemokratičnim neoliberalizmom, da hladne vojne ne bi slučajno dobil komunizem.

Ne da je bilo to vse. Leta 1975 so se v Santiagu skrivaj sestali Pinochet, »udbaši« Argentine, Brazilije, Urugvaja, Paragvaja in Bolivije ter si obljubili zvestobo in vzajemnost pri obračunavanju s politično opozicijo. Kasneje sta se jim pridružila še Peru in Ekvador, prav tako odeta v kostum vojaške hunte. Cilj »Operacije Kondor«, kot so imenovali to zaroto, je bil preprost: likvidirati vse latinskoameriške disidente. Serijsko in sistematično. Če se je čilski disident zatekel v Argentino, je zanj poskrbela argentinska tajna policija. Če se je argentinski disident zatekel v Urugvaj, je zanj poskrbela urugvajska tajna policija. In če se je urugvajski disident zatekel v Čile – okej, nihče ni bil tako nor, da bi se zatekel v Čile, kjer so ga čakale Pinochetove mučilnice. Čilskega disidenta Jorgeja Isaaca Fuentesa Alarcóna, sociologa in urbanista, člana Gibanja revolucionarne levice, so leta 1975 ugrabili na paragvajsko-argentinski meji, pa četudi je bil pod zaščito visokega komisarja Združenih narodov. Ja, dostavili so ga v Villo Grimaldi – tako kot mnoge druge čilske disidente, recimo Luisa Gonzala Muñoza, člana socialistične stranke, Juana Humberta Zapeja, člana socialistične mladine, Edgarda Enríqueza Espinozo, člana Gibanja, Alexeia Vladimirja Jaccarda Sieglerja, komunističnega simpatizerja, in Jacoba Stoulmana Bortnika, simpatizerja Pinochetove opozicije, ki so jih ugrabili v Argentini in za katerimi je potem Villa Grimaldi zabrisala vse sledi.

Za latinskoameriške disidente ni bilo več varnih nebes. Vsi, ki so se upirali vojaškim huntam, so bili obsojeni na smrt – lahko so bežali, toda skriti se niso mogli. Včasih so disidente likvidirali na kraju samem. Včasih so jih ugrabili in odpeljali v matično državo, kjer sta jih čakala tortura in eksekucija. Običajno v tem vrstnem redu. Ne pa vedno. Včasih so jih najprej likvidirali in šele potem mučili. In seveda – včasih so jih likvidirali zunaj teh držav, tudi v Ameriki. Orlanda Letelierja, nekdanjega ministra Allendejeve vlade (in veleposlanika v Ameriki), je »Kondor« leta 1976 razstrelil v Washingtonu. Pri belem dnevu. Na odprti sceni. Amerika zaradi tega ni delala cirkusa. Le zakaj bi ga, če sta pa »Operacijo Kondor« ves čas podpirala in sponzorirala zunanje ministrstvo in Cia. Tortura in likvidacije čilskih disidentov so bile v ameriškem nacionalnem interesu. V interesu ameriškega kapitala.

Doktrina šoka

Ameriške korporacije so s Pinochetovo strahovlado in »Kondorjem« bajno profitirale. Res bajno. A ne le ameriške. Vse korporacije tega sveta. Kapital. Kdor je bral Doktrino šoka, ki jo je objavila Naomi Klein, namreč prekleto dobro ve, da je neoliberalizem – »elegantno perfektna, lepa, navdihujoča ideologija« – za svoj porod potreboval veliko nasilja, veliko terorja, veliko torture. Diktaturo. Vojsko. Hunto. Gestapo. In prav tu, v varstvu Pinochetove diktature, je lansiral pilota – svojo prvo epizodo.

Ameriški ekonomist Milton Friedman, ustanovitelj »čikaške šole«, Chicago School of Economics, ideološke trdnjave neoliberalizma (njegove »kumrovške šole«), je sanjal o čistem kapitalizmu, o kapitalizmu brez motenj, socialnih obveznosti in državnega vmešavanja, o kapitalizmu, ki ga ne bi nič več vezalo ali pa reguliralo, o kapitalizmu kot »nebeškem kolesju« in »umetnini«, o kapitalizmu, ki bi pel, o kapitalizmu, ki bi bil še manj reguliran, kot je bil reguliran pred veliko gospodarsko krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, in ki bi temeljil na golem samointeresu, samoregulaciji in nevidni roki.

Če je hotel neoliberalizem uspeti, če je hotel ta stroj za bogatenje bogatih postati univerzalna vrednota, je moral demontirati demokracijo, obenem pa je moral razdejati tudi družbo.

Friedmanov mesijanski scenarij je bil preprost: korporacije je treba osvoboditi vseh regulacij, država mora privatizirati vse panoge, s katerimi lahko korporacije ustvarjajo profit, država mora drastično porezati socialne programe, bogati in revni naj bodo obdavčeni po isti stopnji, korporacije naj imajo doma in po svetu odprte trge, ki naj jim jih zagotavlja država, vse cene, pa tudi plače, naj določa izključno prosti trg (konec minimalnih plač), zdravstvo, šolstvo, pošta, pokojninski skladi, narodni parki ipd. naj se privatizirajo, vse družbeno bogastvo mora preiti v roke zasebnikov.

Svoboda in demokracija sta le sinonima za prosti trg, ki je nezdružljiv z javnim zdravstvom, javnim šolstvom in podobnimi javnimi sistemi. Če se pojavita visoka inflacija in visoka brezposelnost, pomeni le, da trg še vedno ni dovolj svoboden. In če ne gre drugače, si je treba svobodo – svobodo trga – priboriti na silo. »Zgodovina sodobnega prostega trga je bila napisana s šoki.« Friedmanov neoliberalizem je kapitalizem katastrofe – za svojo izpolnitev nujno potrebuje ekscesno nasilje, šokantno katastrofo, kataklizmo.

Friedman je rad poudaril, da lahko »spremembo« povzroči le kriza, bodisi dejanska ali namišljena, in da je treba imeti stalno pripravljene »alternative obstoječi politiki«, da bi jih lahko uporabili, »ko to, kar je bilo prej politično nemogoče, postane politično neizogibno«. To, kar je bilo politično nemogoče, pa postane politično neizogibno prav v času hude katastrofe ali hude krize. In tedaj, ko je družba še šokirana, zmedena in dezorientirana (in ko se lažje odpove rečem, ki se jih je pred katastrofo oklepala), je treba reagirati hitro in odločno ter vsiliti nagle in nepovratne poteze, dokler se družba ponovno ne vrne v »staro«, »normalno«, »tiransko« stanje. »Druge priložnosti morda ne bo.« Friedman je potreboval le še državo, na kateri bi lahko testiral svojo teorijo, pravi Naomi Klein. In 11. septembra 1973 jo je končno dobil. V vsej laboratorijski čistosti. Ko je Pinochet zrušil demokracijo in vpeljal diktaturo, je takoj poklical »čikaške fante«, »los Chicago Boys« (domače in uvožene), in ti so v času, ko so bili Čilenci še v postpučističnem šoku, na hitro izpeljali vse »reforme«, ki jih je predvideval veliki neoliberalni scenarij: znižanje davkov, osvoboditev trga, sprostitev uvoza, privatizacijo vsega, tudi šolstva, zdravstva in bank, sekanje socialnih programov, popolno deregulacijo cen.

Ekstremnejše kapitalistične revolucije si ni bilo mogoče predstavljati. Friedman je sijal – vse je šlo po scenariju, ki je predvideval, da bodo hitrost, nenadnost in obseg ekonomskih sprememb pri ljudeh povzročili psihološke reakcije, ki bodo »prilagoditev olajšale«. To taktiko je krstil za »shock treatment« – za »terapijo s šokom,« »šokterapijo«. Izraz je bil v popolni rimi s tem, kar je počel Pinochet, ki je nacijo šokiral in ustrahoval z brutalno diktaturo, aretacijami, izginotji, internacijami, eksekucijami, »Karavano smrti«, množičnimi grobišči, mučilnicami in stadioni, spremenjenimi v koncentracijska taborišča. Tiste, ki se z »reformami« niso strinjali, je zaprl ali pobil, represijo pa prelevil v javni spektakel. Če bi bila represija skrita, ne bi imela tistega »šokantnega« impakta, ki so ga potrebovali za izpeljavo »reform«. Pretiravanje tu nikoli ne škodi.

Diktatura neoliberalizma

Ko so Čile po veliki neoliberalni »reformi« razdejale visoka inflacija, huda brezposelnost in lakota, je Friedman – tako ortodoksen in dogmatičen, da je celo Richarda Nixona razglašal za »najbolj socialističnega ameriškega predsednika 20. stoletja« – priletel v Čile in imel serijo medijskih nastopov in poziranj s Pinochetom, obenem pa je tudi razkril, zakaj se širijo inflacija, brezposelnost in lakota: ker trg še ni dovolj svoboden! Pinochetu je naložil popolno osvoboditev trga in popolno privatizacijo javnega sektorja, skupaj z vrtci, socialnim zavarovanjem in pokopališči. Od javne sfere in socialne države ne sme ostati nič.

Toda ko se je izkazalo, da se čilsko gospodarstvo ne more in ne more pobrati, da inflacije, brezposelnosti in revščine ni ne konca ne kraja, da se ekonomska neenakost naglo poglablja, da kupna moč pada, da se množično zapirajo tovarne, da se družbeno bogastvo seli v roke zasebnikov in da srednji razred izginja (»da revni in bogati nimajo le občutka, da živijo v različnih državah, ampak da živijo v različnih stoletjih,« bi rekla Naomi Klein), da neoliberalizem ljudi razlašča in jih meče pod avtobus, da je le stroj za bogatenje bogatih, da je za družbo poguben, da s privatizacijo in deregulacijo krize ne bo konec, da »osvoboditev« trga ne prinaša stabilnosti in da je »čikaški scenarij« uvod v politični teror in izredne razmere, je bilo že prepozno: britanska premierka Margaret Thatcher je že oznanila, da družba ne obstaja in da je neoliberalni kapitalizem brez alternative, ameriški predsednik Ronald Reagan je že rekel, da »vlada ni rešitev, temveč problem,« Friedman je Čile že razglasil za »čudež«, Čile – »prva država čikaške šole« – je že postal model za prihodnost, neoliberalci so že zažigali z maksimo, da je treba državo voditi kot podjetje, neokonservativci, libertarci, krščanska desnica, moralna večina in drugi populisti so se že prilepili na neoliberalizem, neoliberalizem je že preplavil svet, dobil bajne subvencije, možganske truste, think tanke, inštitute in lobistično-aktivistične medije, postal uradna ideologija kapitalizma in prežel vse življenje.

Države so postale nepomembne in nebistvene, glavno vlogo pa so prevzele nadnacionalne institucije (Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad ipd.), ki so širile in vsiljevale neoliberalne »strukturne reforme« (liberalizacijo in deregulacijo trga, privatizacijo javnega sektorja, sekanje socialne države, davčno razbremenitev bogatih in kapitala, financializacijo ipd.). Te so vedno potrebovale čilski scenarij – katastrofo, nesrečo, krizo, kolektivno travmo in šokirano, prestrašeno, zmedeno, dezorientirano ljudstvo, ki ni sposobno reagirati, ko vlada pod taktirko neoliberalne internacionale vpelje »reforme« ter izpelje radikalni socialni in ekonomski inženiring.

To se je dogajalo povsod, tudi pri nas. Kar pa ni bilo težko – neoliberalni kapitalizem je permanentno povzročal večje in manjše krize, katastrofe in travme, ki so bile lepa priložnost za začasne zamrznitve demokracije, te pa so pogoj za vpeljavo neoliberalnih »reform«, avkcije družbenega bogastva. Ko se ljudje po katastrofi prebudijo, ko torej pridejo k sebi, je že prepozno – to ni več svet, v katerem so zaspali, pravi Naomi Klein. Medtem ko so bili v šoku, so jih »reformirali«. V demokraciji – pri polni zavesti ljudstva – tega ne moreš storiti. Politični teror je partner neoliberalnih »reform«, ki jih lahko le izsiliš. Vpelješ jih lahko le na silo. Terjajo nasilje, ne pa demokracije. Ekonomski šok mora biti ozaljšan s šoki torture in represije.

Ko je Friedman v osemdesetih letih obiskal Kitajsko, mu je politbiro pojasnil, da hoče, da tudi Kitajska preide v kapitalizem, toda tako, da ne preide v kapitalizem. Ali bolje rečeno: politbiro je hotel, da Kitajska preide v kapitalizem, sam pa pri tem ohrani totalno partijsko oblast nad državo. Friedmanu se je to zdelo idealno: kot v Čilu! Radikalni kapitalizem pač najlažje vpelješ v razmerah diktature, še toliko bolj, ker ga v razmerah diktature lahko izpelješ na hitro, nenadno in brezkompromisno.

Prostega trga in ekonomske svobode ni brez šoka, represije in suspenza demokracije. V Argentini so tiste, ki se z »reformo« niso strinjali, metali iz helikopterjev. Bolj ko je trg prost in neoliberaliziran, uspešneje nadomešča demokracijo – in bolj jo dela nepotrebno. Trg je pomembnejši od demokracije, saj ve vse, kar je treba vedeti.

Zasluge za kapitalizem

Friedrich Hayek, duhovni oče neoliberalizma in veliki fen Pinochetovega fašizma, je oznanil, da ima »raje liberalnega diktatorja kot pa demokratično izvoljeno vlado brez liberalizma«. Leta 1974 je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Dve leti kasneje jo je prejel Friedman, dedič tehnokratov, ki so kolaborirali s tretjim rajhom. Še malo, pa bi jo prejel tudi Augusto Pinochet. Saj je imel zasluge za kapitalizem, ne. Tako kot Friedman. Nihče ni nikoli videl »povezave med Friedmanovim nasvetom in nasiljem, ki je potrebno za izvedbo tega nasveta,« je opozorila Naomi Klein.

A da bi neoliberalizem lažje nabijal »reforme«, ki so bogastvo prerazporejale le navzgor, k finančnim elitam, in ustvarjale čedalje hujšo ekonomsko neenakost (rekordno po drugi svetovni vojni), je razbijal demokracijo. Nenehno jo je uničeval. Neprestano jo je demoniziral – neprenehoma je rahljal, rušil in ubijal zaupanje v politiko, stranke, parlament, demokracijo. Če hočeš družbo vrniti v stanje čistega kapitalizma, moraš ljudstvo najprej deprogramirati in ga potem na novo sprogramirati. Nacija mora doživeti tako mentalno regresijo, kot jo pri mučenju doživijo zaporniki: ta sprega terorja, torture in mentalne regresije je pogoj za rojstvo novega, »reformiranega«, neoliberaliziranega ljudstva.

Ljudem so prali možgane. In izprali so jim jih tako močno, da so poslanstvo države videli v privatizaciji vsega – vseh državnih podjetij, vseh državnih sektorjev in vsega družbenega bogastva.

Ja, če hočeš predelati ekonomijo, potem moraš predelati tudi ljudi. In ja, vic o režimu, ki bo zamenjal ljudstvo, je tu postal meso: novi režim – vojaški in ekonomski, »čikaški« – je v Čilu zamenjal ljudstvo. Tako so skušali neoliberalni stebri tudi drugod zamenjati ljudstvo. Povsod. Tudi pri nas. To je bil največji in najglobalnejši poskus zamenjave ljudstva v zgodovini človeštva.

Neoliberalni kapitalizem je permanentno povzročal večje in manjše krize, katastrofe in travme, ki so bile lepa priložnost za začasne zamrznitve demokracije.

Neoliberalizem je bil trenutek, ko se je čisti kapitalizem soočil s svojim lastnim stalinizmom – s tistim stalinizmom, ki ga čisti kapitalizem nosi v sebi, kot svoj pošastni mini me, kot skrito temno srce svoje ideologije in svojega oznanjevanja prostega trga. Navsezadnje, čisti kapitalizem, ki ga pri življenju ohranjajo katastrofe, šoki, strašenje, zbirna taborišča, tortura ter ustvarjanje zmede in izrednih razmer, je le zvrst stalinizma.

Če je hotel neoliberalizem uspeti, če je hotel ta stroj za bogatenje bogatih postati univerzalna vrednota, je moral demontirati in razdejati demokracijo, obenem pa je moral demontirati in razdejati tudi družbo. Ljudi je moral čim bolj ločiti in atomizirati, moral jih je preleviti v tekmece, volkove in podgane, ki so nenehno v vojni. Obenem pa je moral preprečiti masifikacijo nezadovoljstva in revolta – preprečiti je moral, da bi se ljudje proletarizirali in prelevili v masivni blok in družbeno silo. Ljudem je moral preprečiti, da bi mislili in delovali kot masa, ki se bo samemu kapitalizmu slej ko prej uprla ter zahtevala socialno državo in revolucijo, pravi Wendy Brown (In the Ruins of Neoliberalism: The Rise of Antidemocratic Politics in the West). Ko je neoliberalizem razbijal demokracijo in družbo, je poskrbel za »demasifikacijo«. Da bi ljudi lažje demasificiral, jih je reindividualiziral – vse je skušal preleviti v male podjetnike, direktorje svojega jaza, stanodajalce na Airbnbju, šoferje pri Uberju, prodajalce na eBayu, free-lancerje na TaskRabbitu, opolnomočence ekonomije delitve. Tako naj bi lažje prenašali ekonomske padce in hladni, ekstremni, kompetitivni, stresni, neoliberalni kapitalizem, to naravnost sociopatsko legitimiranje ekonomske neenakosti, dirke navzdol, razlaščanja, prerazporejanja družbenega bogastva navzgor in socialne smrti.

Neoliberalizem je desetletja delal vse, da bi družbo in demokracijo čim bolj demontiral in razdejal in da bi ustvaril čim več kriz, ki so se, kot vidimo, poravnale v eno samo permanentno krizo (v nestabilen svet, utopljen v podnebnem kaosu, posledici brezmejne neoliberalizacije vsega), toda s tem je pripravljal teren za razbohotenje jeze in nezadovoljstva, razmah populizma in demagogije, radikalizacijo permanentno šokiranih ljudi, »iliberalizacijo« demokracije in fašizacijo, ki so jo skušali po drugi svetovni vojni s socialnim, inkluzivnim kapitalizmom enkrat za vedno odpihniti.

Ko je kapitalizem v tridesetih letih prejšnjega stoletja zašel v globoko, tako rekoč smrtonosno krizo, ki je klicala revolucijo in komunizem, so ga reševali s fašizmom, ko pa je v globoko, tako rekoč smrtonosno krizo, ki je klicala revolucijo in komunizem, zašel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so ga reševali z neoliberalizmom. Kapitalizem so namesto s fašizmom reševali z neoliberalizmom, ki pa je Zahod nekaj desetletij kasneje ponovno pripeljal na rob fašizma.

Kapitalizem so v osemdesetih letih reševali z brutalnim, nasilnim, toksičnim, fašistoidnim, antidemokratičnim, antisocialnim neoliberalizmom, da hladne vojne ne bi slučajno dobil komunizem. Ko je komunizem padel (e, to pa je bil the šok!) in ko smo – po razpadu Jugoslavije – šli na svoje, so nam rekli, da bomo zdaj prešli v tržno gospodarstvo. Kar je bila laž: ko smo se odcepili, smo padli v neoliberalizem, v povsem izrojeno, ekstremno obliko kapitalizma, Ponzijevo shemo, veliko piramidno igro, ki se je začela 11. septembra 1973 v Čilu.