Donosno krmljenje divjih živali

Divje živali se v Sloveniji delijo na zavarovane in nezavarovane. Slednje so tako razširjene, populacije pa tako vitalne, da ne potrebujejo posebne zaščite in da jih je večinoma v naravnem okolju celo preveč. Zato se jim reče tudi lovne vrste. Populacije teh živali so tako velike, da zahtevajo konstanten odstrel, da ne bi povzročale škode v kmetijstvu in v naravnem okolju. A mala javna skrivnost je, da so te populacije živali tako velike zato, ker jih lovci intenzivno krmijo. Pa ne le nezavarovane, med krmljenimi je tudi zavarovani medved. Krmljenje je torej tisto, ki prispeva k »ohranjanju stabilnih populacij«, kot temu rečejo sami lovci.

»Dogmatično krmljenje divjih živali ne sodi v naravni prostor,« je aprila na posvetu o najvišjem enkratnem odstrelu preko 230 medvedov, ki je bil izveden v letošnjem letu, dejal dr. Klemen Jerina z ljubljanske Biotehniške fakultete. In hkrati dodal, da je to edini znani način, da se zmanjšujejo konflikti med ljudmi in medvedi. Jerina je na posvetu, namenjenem razpravi o medvedih, seveda govoril o medvedih, med drugim pa povedal tudi tole: »Na področju raziskav o krmljenju je bilo v Evropski uniji še pred desetimi, petnajstimi leti zelo malo narejenega. Dejansko sem se s tem začel ukvarjati v Sloveniji, ne da bi bil hvalisav, prav jaz s svojo skupino. In to pri parkljarjih (srnjadi, jelenjadi in divjih prašičih, op. p.) in pri rjavem medvedu.« Prve raziskave so kazale, da krmljenje divjih živali poveča rodnost in pomaga, da so gostote tako velike, kot so. A ob tem Jerina dodaja, da so zdaj ugotovili, da so bile te raziskave slabe. Nove namreč kažejo, da »ni dokaza, da bi s krmljenjem kakorkoli vplivali na rodnost ali smrtnost«.

Jerina ni zgolj eden od slovenskih strokovnjakov na tem področju. Je namreč tisti, ki je pripravil ekspertizo za letošnji odstrel medvedov. Zavod za gozdove, ki sicer formalno pripravi predlog za odstrel kake izmed zavarovanih vrst in ga ministru za naravne vire in prostor zgolj posreduje v podpis, je ekspertizo naročil z namenom, da odločba o odstrelu ne bi padla pred sodiščem, kot se je to v zadnjih letih redno dogajalo z različnimi odločbami o odstrelu varovanih vrst. Te in pravne podlage zanje so bile na sodišču razveljavljene, ker pač niso vsebovale kakršnihkoli oprijemljivih podatkov, ki bi kazali na potrebo po posegu v populacijo določene živalske vrste ali celo nasprotno. Na ta način, s posredovanjem okoljevarstvenih organizacij, se je v Sloveniji pravzaprav končal sistematičen lov na volkove. Zaradi teh odločitev sodišč zavod po novem pred odstrelom naroča ekspertize.

Slovenski medvedi so krmljeni najintenzivneje na svetu. Ni naključje, da imamo zato v Sloveniji tudi največjo gostoto medvedov in da imajo najvišjo stopnjo reprodukcije v Evropi.

Kako se sploh izvaja krmljenje divjih živali? Iz pojasnil Zavoda za gozdove Slovenije, ki je upravljavec osmih povsem komercialnih lovišč v lasti države, izhaja, da lovci izvajajo tri vrste krmljenja divjih živali. Zimsko krmljenje, da imajo dostop do hrane divje živali tudi pozimi, ko je hrane v gozdu manj, privabljalno krmljenje z namenom privabljanja divjih živali na točke, kjer jih potem najlažje streljajo, ter preprečevalno krmljenje, ki naj bi bilo namenjeno temu, da ne prihaja do škod na poljščinah. Krma za divje živali se deli na »močno, škrobno krmo (koruza, žita, kostanj, želod, briketi), sočno krmo (okopavine, tropine, silaža, sadje) in voluminozno krmo (seno, vejniki, pesni rezanci). Močna krma je na razpolago le v poznih poletnih in jesenskih mesecih (september, oktober, november, december), sočna in voluminozna krma pa v zimskih in spomladanskih mesecih. Količina sočne in grobo vlaknate krme ni omejena, odvisna pa je od naravne ponudbe hrane.«

Za krmljenje divjih živali se uporabljajo pridelovalne njive, »namenjene pridelavi krme za zalaganje krmišč«, in krmne njive, ki so pravzaprav čisto običajne njive v gozdu ali ob njem, zasajene izključno zato, da na njih divje živali dobijo svežo hrano, in to v času, ko je sicer hrane tudi v gozdu dovolj. Lovci poleg tega, da poskušajo olajšati dostop do hrane pašnim divjim živalim, ohranjajo tudi travna območja znotraj gozdov, »gozdne robove in večje travne površine pogosto obogatimo s sadikami plodonosnih vrst«. Poleg tega se v gozdu polagajo tudi solnice, katerih namen je »olajšati spomladanski prehod na sočno naravno hrano, zato je zalaganje solnic v zmernih količinah dovoljeno le v spomladanskih mesecih«.

Iz pojasnil zavoda za gozdove sicer izhaja, da »namen časovno in prostorsko usmerjenega krmljenja divjadi ni v dvigu natalitete in dvigu preživetvenega praga posameznih vrst, pač pa v preprečevanju večje škode v njihovem življenjskem okolju (gozdne, kmetijske površine), opazovanju socialnih in drugih navad divjadi in lažji realizaciji načrtovanih posegov v populacije z odstrelom«. Da to ne drži povsem, kaže že druga določba 15. člena lovskega etičnega kodeksa: »Trofeje ocenjujemo in razstavljamo za strokovno javnost, ker so odraz naravnih danosti lovišč, genske zasnove divjadi ter tudi merilo uspešne gojitve divjadi.« Govor je torej o gojitvi divjadi. Ne gre za hišne ljubljenčke v urbanem ali rejne živali v ruralnem okolju, pač pa za krmljenje divjih živali v naravnem okolju.

»Lovci živimo od odstrela, od prodane divjačine, to je naš edini dohodek. Lovci živimo od tega. Mi moramo vzdrževati lovišče, preže, krmne njive, vzdrževati krmo,« je aprila na omenjenem posvetu dejal funkcionar lovske zveze in lovec s 43-letnim stažem mag. Božo Zakrajšek. Lovsko zvezo Slovenije smo vprašali, koliko krme na leto namestijo lovci, katere vrste krme ter na katerih gozdnih območjih – v Sloveniji je 20 tisoč lovcev in pripadajo 411 lovskim družinam. Prejeli smo odgovor: »Na Lovski zvezi Slovenije ne vodimo evidenc glede krme upravljavk lovišč (lovskih družin, op. p.)«.

Natančnejši odgovor smo prejeli od zavoda za gozdove, kjer se sicer znotraj njihovih komercialnih lovišč vsako leto zgodi statistično (z izjemo jelena) dokaj zanemarljiv odlov glede na odlov na ravni države. Tako so samo lani za zimsko krmljenje divjadi porabili približno 719 ton krme, za privabljalno krmljenje pa dodatnih 524 ton. Lovišča v sestavi zavoda za gozdove na leto obdelujejo »približno 45 hektarov krmnih njiv ter pokosijo približno 560 hektarov površin, katerih namen je preprečevanje zaraščanja pašnih površin, pokošena trava se uporabi kot seno ali travna silaža za zimsko krmljenje«. Količine so torej zelo velike.

Pitanje divjih živali

V slovenskih gozdovih se pravzaprav krmi celotna gozdna favna, od največjih živali na čelu z jelenjadjo in medvedom do divjih prašičev in vseh vrst male divjadi. Ne krmijo se le volkovi in risi (ki sta statistično gledano zanemarljivi vrsti) in, vsaj formalno, tudi srnjad ne. »Krmišča za določene tarčne vrste, recimo medvede, divje prašiče in jelenjad, seveda obiskujejo tudi številne druge vrste živali, katerim ta krma ni namenjena. Kakšne so posledice tega, ostaja večinoma neraziskano. Za srnjad sicer vemo, da lahko pripelje krmljenje s koruzo celo do pogina zaradi zakisanja želodca, kar je bilo že večkrat dokumentirano. Zato se srnjad pri nas tudi uradno ne hrani, vendar če nastavljaš v gozdu hrano za jelenjad ali medvede, to potem seveda jedo tudi srne,« pojasnjuje dr. Miha Krofel z ljubljanske Biotehniške fakultete.

Populacije najintenzivneje umetno krmljenih divjih živali – jelenov, medvedov in divjih prašičev – so se v dvajsetih letih podvojile.

Krofel opozarja, da je krmljenje, torej umetno hranjenje prostoživečih živali, v Sloveniji zelo intenzivno v primerjavi z drugimi državami. Pri medvedu se to zelo dobro vidi: »V Sloveniji smo zaznali večji delež umetne hrane v prehrani medvedov kot kjerkoli na svetu. Naši medvedi dobijo kar eno tretjino vseh kalorij na krmiščih, ki jih oskrbujejo upravljavci lovišč. Kakšen vpliv ima tako velik dodatni vnos hrane na našo populacijo medveda, ni razjasnjeno in mnenja v stroki se glede tega razlikujejo. Po mojem mnenju, sploh če upoštevamo osnovno biologijo medveda, ni naključje, da imamo pri nas ob tako intenzivnem krmljenju tudi največjo gostoto medvedov in najvišjo stopnjo reprodukcije v Evropi, obenem pa populacija hitro raste kljub zelo intenzivnemu odstrelu.« Dodaja, da bi seveda bilo treba povezavo med umetnim hranjenjem in naraščajočo populacijo podrobneje raziskati, kar pa za zdaj ni mogoče, saj »medvede ves čas in povsod intenzivno krmimo, zato nimamo dobre primerjave, kaj bi se zgodilo ob manjšem krmljenju oziroma brez krmljenja«. Krofel je prepričan, da je krmljenja bistveno preveč, ne zdi se mu tudi smiselno, da se takšna intenzivnost hranjenja nadaljuje. To seveda ne pomeni, da bi bilo treba krmljenje nemudoma povsem ukiniti, brez dvoma pa bi ga bilo treba začeti postopno zmanjševati.

Dr. Klemen Jerina je tisti strokovnjak za upravljanje divjih živali, ki v rokah dejansko drži usodo vseh večjih gozdnih živali. A Jerina trdi, da krmljenje divjih živali nima nobenega vpliva na njihovo številnost in da o tem pravzaprav ne bi smelo biti več debate. A ne le, da se o tem vendarle razlikujejo celo mnenja v stroki, tudi statistični podatki kažejo drugačno sliko. Daleč najbolj načrtno in intenzivno se krmijo jelenjad, medvedi in divji prašiči. To pa so tudi tri vrste živali, katerih populacije so se v zadnjih dvajsetih letih najbolj povečale, posledično pa tudi odstrel. Odstrel jelenjadi se je v tem času na primer podvojil. Lovci so pred dvema desetletjema na leto odstrelili okoli 4500 primerkov, danes pa jih je okoli devet tisoč. V tistih letih se je letni odstrel zavarovanega medveda gibal med 60 in 90 medvedi, v zadnjih letih pa med 100 in 200. Enako velja za divje prašiče – nekoč so jih odstrelili kakih sedem tisoč na leto, zdaj jih tudi po dvakrat toliko. Odstrel srnjadi, ki se zagotovo prehranjuje tudi z umetno krmo, a vseeno manj, saj se na njenih območjih krme ne polaga intenzivno, je v tem času ostal dokaj stabilen, okoli 32 tisoč živali na leto.

Pri tem je treba ponoviti, da je prav odstrel živali edini dohodek lovskih družin. In krog je sklenjen: več krmljenja pomeni več živali, več živali pomeni več odstrela, več odstrela pomeni več dohodka za lovske družine. A pomeni tudi več težav z vse večjimi populacijami živali – kar pa mora reševati država.