Od krize do krize

Krize, ki jih bo očitno v prihodnosti še več, so najpogostejši razlog za izgubo zaupanja v institucije, za vzpon populizma, močnih voditeljev in slabih rešitev, razlaga politolog Marko Lovec s Fakultete za družbene vede. »V krizah namreč ljudje izgubimo osnovni globlji občutek varnosti in stabilnosti ter damo prednost enostavnim ter na videz učinkovitim in kratkoročnim rešitvam. To pa je pogosto povezano z iskanjem močne figure rešitelja, koncentracijo in krepitvijo oblasti, ki vodi v slabitev institucij ravnotežij in zavor.« In ko se te rešitve izkažejo za slabe ali pristranske, je lahko že prepozno, saj so neodvisne institucije že podrejene oblasti in neodvisne presoje in korekcije ni več, opozarja. Tudi če oblast ukrepa učinkovito in smiselno, koncentracija na dolgi rok uničuje neodvisno presojo, kritiko, konkurenco in vodi v negativno selekcijo.

Ena od značilnosti kriznega upravljanja je tudi, da se to pogosto nikoli ne konča. Učinki gredo iz ene skrajnosti v drugo. Z drugimi besedami: krizno reševanje povzroča nove krize. Pri kriznih reševalnih paketih in novem zadolževanju denar pogosto ne konča na pravem mestu in ni učinkovito porabljen. Različne interesne skupine krize izrabljajo za subvencije ali za preusmerjanje trgovinskih tokov. Ob vsakih hitrih in velikih spremembah ali reformah si svoj kos odrežejo vojni dobičkarji. Nato pa pridejo računi v obliki inflacije ali dražjega zadolževanja. Tako se doktrina šoka, za katero je značilna finančna pomoč »našim«, ali pa vsaj neracionalno porabljen denar zaradi rasti primanjkljaja ter dolga hitro sprevržeta v drugo krizo, recimo v finančno krizo. Po kateri pa, kot poznamo tudi iz naše polpretekle zgodovine, nastopijo pozivi k resetu. Varčevalne pakete vedno spremljajo očitki o neučinkoviti državi in potrebi po rezanju socialnih transferjev, opisuje Lovec.

Krize so za številne politike zelo dobra priložnost. Ne le zato, ker se lahko izkažejo kot rešitelji, ampak tudi zato, ker se lahko pri napakah vedno izgovarjajo na izjemne okoliščine. Zato so krize pri politikih prej dobrodošle kot ne. Marsikatere, tudi vojne, celo sami zakuhajo. Leta 2012 je tedanji predsednik vlade Janez Janša, soočen s korupcijskimi očitki, na ves glas klical tako imenovano trojko. Želel si je krize, na ves glas je govoril, da državi zmanjkuje denarja za plače, upal je, da bodo mednarodne institucije sem poslale izredno upravo. Te politične manevre, katerih posledica je bila nezaupanje v Banko Slovenije, smo nato morali plačati s privatizacijo in bančno sanacijo. Tudi zadnjo krizo, težko okoli pet milijard evrov, to je epidemijo, smo v Sloveniji bolj ko ne zavozili. V skladu s tedaj veljavno zakonodajo bi v času epidemije glavno vlogo morali prevzeti epidemiologi. A ko je vlada Janeza Janše prevzela oblast, je onemogočila prav epidemiologe, ali »tako imenovane strokovnjake«, kot so jih diskreditirali, krizno upravljanje pa je prevzel nezakonito ustanovljen »krizni štab« na čelu z Janezom Janšo. Očitno v upanju, da se bo javnost združila okoli predsednika vlade.

Ena od značilnosti kriznega upravljanja je tudi, da se to pogosto nikoli ne konča. Učinki gredo iz ene skrajnosti v drugo. Z drugimi besedami: krizno reševanje povzroča nove krize.

A je šlo vse po zlu. Značilno za krizno upravljanje epidemije pod prejšnjo vlado je bilo ustvarjanje notranjih konfliktov, celo poglabljanje tesnobe oziroma izrednih okoliščin. »Uživajte, dokler še lahko,« je najbolj znan stavek, ki ga je izrekel tedanji glavni vladni komunikator, obramboslovec Jelko Kacin. Politika je tedaj krizo zlorabila: relativno največ denarja za boj proti epidemiji je bilo porabljenega za epidemiološko nesmiselne, a politično nujne cilje. To so bili na primer kovidni dodatki, ki so jih največ poleg zaposlenih v zdravstvu prejeli zaposleni v vojski in policiji. Tako si je šibka vladna koalicija kupila mir pri državni upravi. Od ostalih skupin pa so največ izredne pomoči prejeli upokojenci. Od sodelovanja stranke DeSUS v koaliciji je bila namreč odvisna usoda tedanje Janševe vlade. A končni rezultat je bil, da je Slovenija v primerjavi z drugimi državami imela izredno veliko smrtnost kljub izredno veliki količini potrošenega denarja za boj proti epidemiji. Bumerang slabih ukrepov v času epidemije je nato prišel še v obliki inflacije.

Sodeč po javnih izjavah predsednika vlade Roberta Goloba, ki jih ta sicer še ni podkrepil z dokazi, so bile avgustovske poplave največja naravna katastrofa, ki je kadarkoli prizadela Slovenijo. In ta katastrofa nas na koncu ne bo stala le 500 milijonov evrov, kot je premier sprva izjavil, ne pet milijard evrov, kot se je nato popravil, ampak kar 6,5 milijarde evrov. Po zadnjih in še nepopolnih podatkih je v poplavah izginilo 36 objektov, 485 pa je povsem neuporabnih. Prizadetih je 186 občin, v katerih je ob tem trenutku aktivnih 40 večjih delovišč. Ali je škode res za dobrih pet milijard evrov, še ni videti, se je pa koalicija na podlagi teh ocen že odločila za krizno upravljanje. Izredne razmere sicer niso bile razglašene, bo pa vlada posledice te katastrofe ponovno reševala s tako imenovanimi omnibusnimi zakoni, to je z dvema interventnima zakonoma, s katerima bo spremenila množico drugih. Prvi interventni zakon je že sprejet, drugega, tako imenovani zakon o obnovi, pa naj bi sprejeli v roku dveh mesecev.

Krize so za številne politike zelo dobra priložnost. Ne le zato, ker se lahko izkažejo kot rešitelji, ampak tudi zato, ker se lahko pri napakah vedno izgovarjajo na izjemne okoliščine.

V primerjavi z Janševim slogom upravljanja epidemije je koalicija pod vodstvom Roberta Goloba ubrala drugačno pot. Za odpravljanje posledic poplav je bila takoj ustanovljena posebna vladna delovna skupina, ki so jo sprva vodili zaposleni na ministrstvu za javno upravo in na ministrstvu za finance. To so na vladi nato razširili z dodatnimi strokovnjaki – z vodarji, hidrologi in geologi. Ta skupina se bo v teh dneh preoblikovala v bolj stalno službo vlade za obnovo pod vodstvom Marjana Pipenbaherja, ki je nedavno zaslovel kot projektant mosta na Pelješac, njeno delo pa bo usklajeval bivši upokojenec in zdaj že državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Boštjan Šefic, ki ga je javnost spoznala kot državnega sekretarja na notranjem ministrstvu v času množičnih migracij leta 2015. Njegova služba bo usklajevala obnovo in sanacijo. Del vladne službe za obnovo bodo tudi državne tehnične projektne pisarne, ki bodo pristojne za svetovanje, za pomoč ljudem pri pravnih postopkih in podobno. Predvidoma naj bi na terenu ustanovili dve takšni pisarni, v katerih bodo ljudem pri svetovanju pomagali najeti strokovnjaki, tudi pravniki.

Golobova koalicija torej obljublja pristop k upravljanju krize, ki naj bi temeljil na vključevanju množice strokovnjakov in institucij. Z ljudmi, ki so jih poplave najbolj prizadele – nekateri niti zemlje nimajo več, poudarja Šefic –, naj bi se sprva individualno pogovorili predstavniki vlade, nato predstavniki občin, potem pa predstavniki centrov za socialne zadeve in predstavniki humanitarnih organizacij. V tem dialogu naj bi nato za vsakogar individualno našli ukrojene rešitve.

Poleg tega pa je pod ministrstvom za naravne vire in prostor zaživel še Svet za vode, ki ga vodi gradbeni inženir in hidrolog Rok Fazarinc. K sreči so še pred poplavami na omenjenem ministrstvu in v skladu z predvolilnimi obljubami ustanovili posebno strokovno telo, sestavljeno iz predstavnikov različnih nevladnih organizacij, ki bi izvorno moralo ministru Urošu Brežanu pomagati pri najtežjih odločitvah. Ta organ so zdaj razširili še z novimi strokovnjaki, njegova naloga pa naj bi bila predvsem strateška. Poleg nujne sanacije naj bi člani te skupine z nekakšnim brainstormingom določili glavne probleme in zasnovali dolgoročnejše ukrepe.

»Delovanje te vlade v tej krizi za zdaj ocenjujem kar pozitivno,« ocenjuje Lovec. »Način, kako je vlada odreagirala, kaže, da je po eni strani prevzela odgovornost. Rešitve glede obvezne solidarnosti in podobno sicer ne izhajajo iz natančnih popisov ali izračunov, hkrati pa upoštevajo različna mnenja o tem, kaj je treba narediti. Sočasno pa se je vlada naslonila na neodvisne institucije, kot so civilna zaščita, gasilci, vodarji, in tudi vse, ki so pripravljeni pomagati. Ni začela z menjavami, s preurejanjem struktur in diskreditiranjem ljudi v teh institucijah kot prejšnja vlada. Imamo tudi precej odprte razprave o napakah v preteklosti, dajanju prednosti investitorjem, pomanjkanju nadzora nad koncesionarji. Za zdaj vlada ni šla v konflikt z nobeno od institucij ali deležnikov glede reševanja krize in ni vključena v orkestrirano diskreditacijo nikogar, ki izraža kritične poglede,« pravi Lovec.

To je seveda res. V primerjavi z Janševim slogom vladanja Golob obljublja strokovni pristop. Hkrati pa je to zgolj prvi vtis. Lidija Globevnik, predsednica upravnega odbora Društva vodarjev Slovenije, ki je tudi članica novega Sveta za vode, pravi, da ima občutek, da je njena stroka upoštevana predvsem zaradi vtisa. Vsaj za zdaj: »Gotovo želijo dati vtis, da nas upoštevajo. Predsednik vlade govori o stroki. Na nas se pogosto izgovarjajo, v resnici pa ne vemo, ali nas bodo zares upoštevali. Dejansko bi mi sedaj v stroki potrebovali tri tedne intenzivne razprave, nato bi se morali zediniti glede štirih, petih problemov, ki jih je treba takoj rešiti. Nato pa bi nas morala politika upoštevati pri največjih, strateških spremembah. Šele potem bom lahko dejala, da so nas upoštevali,« poudarja Globevnikova.

A debate ni, dodaja. Tudi zato, ker Svet za vode dejansko – vsaj za zdaj – ne deluje. Svet za vode se je namreč doslej sestal le enkrat, in sicer na svojem ustanovnem sestanku. Hidrogeolog Mihael Brenčič, ki je član omenjenega sveta, ravno tako priznava, da nekakšne uradno vodene razprave ni. Sprašuje se, ali ima politika res iskrene namene pri vključevanju stroke, ne dvomi pa, da se želijo z njimi hvaliti: »Ko se je Svet za vode pri ministrstvu za naravne vire prvič sestal, kot smo lahko vsi opazili, je minister Brežan takoj sklical tiskovno konferenco,« pravi Brenčič. A to je bilo tudi vse. Sam je te dvoličnosti že navajen, ni nič kaj drugačna od prakse iz preteklosti. »Pred približno sedmimi ali osmimi leti smo v ustavo vpisali pravico do pitne vode. Kljub mnogim opozorilom stroke pa se po tem času ni zgodilo nič. Izvedbenih aktov, s katerimi bi to ustavno kategorijo približali realnosti, še danes ni. Politika zna stroko izkoristiti, sledi svojim interesom,« opozarja.

Poplave so nedvomno velika tragedija in tudi izziv za vlado. A kot vsak izredni dogodek rešujejo tudi marsikateri politični problem.

Dejansko stroka, torej vodarji, že tudi sumijo, da utegne vlada pod pretvezo kriznih razmer in izrednih okoliščin ponovno sprejeti nekatere sporne odločitve, tako imenovane podtaknjence, torej zakonske spremembe, vnesene pod pretvezo izrednih okoliščin. V 63. členu ta teden sprejetega interventnega zakona na primer piše, da pri projektih ali delih projektov, ki bodo izvedeni na poplavnih področjih, ne bo treba izvajati presoj vplivov na okolje. Okoljevarstvene organizacije, v preteklosti označene kot administrativno breme, bodo pri poplavni obnovi dejansko izključene. »Takšna določba bi morda bila dopustna le za nujna in začasna interventna dela, ne pa za vse projekte,« opozarja Globevnikova. Takšnih podtaknjencev je v pravkar sprejetem zakonu še več. Naslednji podtaknjenec zadeva presežke izkopanega materiala. Te posebej ureja rudarska zakonodaja, ni jih mogoče svobodno prestavljati po državi. In ker ima očitno država te presežke pri gradnji tretje razvojne osi, jih bo zdaj v skladu z interventnim zakonom brez posebnih omejitev lahko nalagala na poplavnih območjih.

Tudi pri samem sklicevanju politike na stroko se porajajo dvomi o iskrenosti. Je Robert Golob Marjana Pipenbaherja na čelo službe vlade za obnovo imenoval res zato, ker je zelo dober organizator dela, ali predvsem zato, ker je v javnosti znan kot avtor mosta na Pelješac? Ali ni vlada s tem istim populističnim namenom za glavnega odgovornega, ki bo organiziral delo na posebni klicni telefonski številki 114, namenjeni vprašanjem glede obnove, imenovala Andreja Štera predvsem zato, ker je popularen, ker ga je javnost vzljubila kot nekakšno figuro jeznega očeta, ki zna ošteti Slovence, katere je v preteklosti ministrstvo za zunanje zadeve moralo reševati v kriznih okoliščinah iz najbolj eksotičnih krajev? Ali če gremo še naprej: Erik Brecelj je eden najbolj znanih zdravnikov predvsem zato, ker, kot se reče, nima dlake na jeziku. Toda ali je doslej pri vodenju strateškega sveta za zdravstvo kaj dejansko premaknil? Je Brecelj res največji poznavalec zdravstva?

Poplave so nedvomno velika tragedija in tudi izziv za vlado. A kot vsak izredni dogodek rešujejo tudi marsikateri politični problem. Očitki koaliciji pod vodstvom Roberta Goloba, da je preveč obljubljala in da mnogoterih zastavljenih rokov reform ne bo dosegla, so po poplavah postali nepomembni. Zdaj se v nedorečeno prihodnost premikajo številne obljubljene reforme. Pogajanja o novem plačnem sistemu so zastala. Zdravstvena reforma tudi. Na stran ni potisnjen le zakon o digitalizaciji zdravstva, ampak tudi prenova financiranja zdravstva. Predsednik vlade še vedno ni predlagal novega zdravstvenega ministra, četudi naj bi bilo to področje za koalicijo prioriteta. Na vsak očitek lahko zdaj predsednik vlade odgovori tako, kot je ta teden odgovarjal novinarjem RTV in POP TV glede prelomljenih obljub iz preteklosti: »Ali se vam res ne zdi, da je zdaj čas, da najprej prisluhnemo ljudem, ki so izgubili vse? Danes štejemo v dnevih in tednih ukrepe, ki jih moramo izvesti pred jesenskimi deževji, zato da ne bo ponovno poplavljalo.«

A prav takšno ad hoc sprejemanje ukrepov oziroma podrejanje posamičnim lokalnim skupnostim in kratkoročnim interesom je pripeljalo do tako katastrofalne škode ob zadnjih poplavah, pravi krajinska arhitektka Maja Simoneti. »Premišljeno in dolgoročno prostorsko načrtovanje ni politično zanimivo za neoliberalne vlade, ki stavijo na hitre, kratkoročne ukrepe in projekte. Prevlada kratkoročne politike nad dolgoročno usmerjeno stroko se kaže v zelo hitrem spreminjanju zakonodaje, z dodajanjem vedno novih izjem. Bilo je vse več posegov v okolje brez gradbenega dovoljenja, z izgovori, da gre za investicijskovzdrževalna dela. Država se krči, vse več pristojnosti so dobivale lokalne skupnosti, kjer pa je korupcije največ oziroma kjer strogo formalno presojo nadomeščajo prijateljske vezi.« Če želi politika tokrat res ubrati drugačno pot, poudarja, mora predvsem reorganizirati dolgoročno načrtovanje. »Tako kot smo na področju voda izgubili javno podjetje, ki je urejalo hudournike, smo na področju planiranja prostora izgubili javne zavode, ki so nekoč pripravljali prostorske načrte. Tudi ti so bili privatizirani. Na ta način je bila stroka utišana oziroma smo postali administrativno breme.«

V Sloveniji imamo sicer že množico različnih okoljevarstvenih civilnih iniciativ, okoljevarstvenih društev in organizacij, ki postajajo v zadnjih letih vse glasnejši. Na področju voda imamo poleg zdaj ustanovljenega Sveta za vode še Slovensko društvo za zaščito voda, Slovenski komite Mednarodnega združenja hidrogeologov, imamo Globalno partnerstvo za vodo Slovenije, pa seveda Društvo vodarjev Slovenije. Te organizacije, ki so v zadnjih letih vse glasnejše – recimo ob referendumu za vode –, so sicer lahko dokaz živosti civilne družbe. So pa tudi dokaz, da je uradni razvoj na področju prostorskega načrtovanja, ki ga vodi država, šel po svoji, odtujeni poti. Število civilnih pobud na področju urejanja prostora v Sloveniji je denimo eksplodiralo po letu 2005, ker je država z zakonsko spremembo iz postopkov dejansko izključila javnost in javno razpravo, pravi Maja Simoneti: »Tudi mi v Društvu krajinskih arhitektov smo se v zadnjih letih aktivirali zato, ker nas skrbi, kam gre ta razvoj.«

Politolog Andrej Lukšič, ki je z okoljevarstvenimi organizacijami sodeloval pri več projektih, govori »o eliminaciji asociativne demokracije na področju varovanja okolja in voda«, zaradi česar smo bili ta mesec priča absurdni situaciji, ko so ljudje z zdravo pametjo povsem dobro vedeli, da se na nekaterih poplavnih območjih ne bi smelo graditi, formalni postopki pa so takšno gradnjo dovoljevali: »Krize ali izredne razmere niso nekaj naravnega, ampak so pogosto posledica preteklih političnih odločitev. Za krize so odgovorni ljudje. Epidemija je razglašena šele tedaj, ko zdravstvo več ne zmore, kar je povezano z leti in leti zapostavljanja tega sektorja. Posledice poplav so rezultat dolgoletnega zapostavljanja prostorskega načrtovanja. In tako dalje.« Obljuba politike, da bo ta odslej delovala drugače, bi zato po njegovem moralo pomeniti vsaj to, da bo civilna družba s svojo senzibilnostjo ponovno vstopila v prostor prostorskega načrtovanja.

Znana kanadska avtorica Naomi Klein je leta 2007 objavila danes že legendarno delo z naslovom Doktrina šoka. Vprašanje, ki si ga je zastavila, je bilo: Kako je sploh mogoče, da ljudje včasih sprejmejo povsem očitno nore ideje? Njen odgovor je bil, da so takšni ukrepi možni le v trenutkih, ko racionalno mišljenje ni mogoče, ko so ljudje prestrašeni in dezorientirani zaradi krize ali nekega izrednega dogodka. To bi naj bil po njenem celo eden glavnih izvorov tako imenovanih neoliberalnih politik, ki so od kriz odvisne. Politiki – tudi mediji – pravi Marko Lovec, imajo seveda veliko razlogov za ustvarjanje kriz, česar pa ne smemo dopustiti: »V takšnih primerih je treba iskati širši konsenz in vključiti stroko, tudi ali predvsem ko se ta ne strinja.« In ker bo očitno podnebnih kriz v prihodnosti še več, si želi, da bi razvili kulturo soočanja s krizo v demokraciji, da se ta ne bi sprevrgla v krizo demokracije.