Levica obrača nov list

Pred desetimi leti, bil je 1. maj, je bila ustanovljena Iniciativa za demokratični socializem, predhodnica stranke Levica. Vstajniško gibanje, ki se je prelevilo v politično stranko in leto kasneje prvič prestopilo parlamentarni prag, je bilo prvo, ki se je po razpadu Jugoslavije v Sloveniji zavzelo za socializem kot alternativo obstoječi družbeno-ekonomski paradigmi, kapitalizmu. Skupini zavzetih mladih intelektualcev, v veliki meri še študentov, je uspelo oponirati obstoječim ideologijam politikov na oblasti, v javni prostor so začeli vnašati vsebine, ki so se zdele za tisti čas nepojmljive. A so danes, predvsem po zaslugi Levice, postale del političnega »mainstreama«.

Nič od tega ni samoumevno. Levica je med nasprotniki, pri različnih organizacijah kapitala, njim naklonjenih medijih in političnih strankah, še vedno dojeta kot anomalija sistema. Ob nobeni drugi stranki ni toliko naslajanja, kadar ji kaj ne gre po načrtih, ob nobeni drugi stranki ni slišati toliko strašenja, kot ga je mogoče slišati ob Levici. Gre za stranko, ki mora biti ves čas na preži, ves čas se mora otepati očitkov od zunaj. Hkrati pa je zaradi svoje razgibane notranje demokracije, že zaradi principov in idej, na katerih je zgrajena, prisiljena ves čas prevpraševati lastno pozicijo.

To so čeri, med katerimi je stranko desetletje uspešno krmaril Luka Mesec. Stranko je popeljal v parlament, še več, stranka je v parlamentu tudi obstala, v opoziciji ji je uspelo storiti nekaj neverjetnih premikov, in nazadnje je pred letom vstopila še v vlado.

Kljub temu je bil pred junijskim volilnim kongresom pri novonastalem levem krilu stranke, s poslancem Miho Kordišem na čelu, deležen očitkov, češ da naj bi stranko po vstopu v vlado zapeljal preveč proti sredini. Ko se je na volitvah v svet stranke pokazala premoč levega krila – temu je uspelo v 25-članskem svetu zasesti 15 mest –, znotraj stranke pa jim ni uspelo najti konsenza, kdo naj bi vodil stranko v prihodnje, je Mesec napovedal, da ne namerava vnovič kandidirati za koordinatorja. V boj za primat na vrhu stranke sta se tako odpravila Kordiš in kulturna ministrica Asta Vrečko, do nedavnega Meščeva namestnica.

Nič drugače kot Mesec, tudi Asta Vrečko bo morala najti način, kako krmariti med delom v vladi na eni strani in pričakovanji stranke na drugi.

Konec tedna se je končal dolgotrajen volilni proces stranke, na katerem je prepričljivo slavila Asta Vrečko. Kordiš je, kljub večini v svetu, doživel trd poraz – podporo so mu odrekli predvsem lokalni odbori stranke. Gre sicer za še enega v nizu Kordiševih porazov: ko je pred dvema letoma kandidiral za namestnika koordinatorja stranke, ne njemu ne njegovi protikandidatki Violeti Tomić ni uspelo zbrati potrebne absolutne večine glasov za izvolitev, na zadnjih predsedniških volitvah pa je z nekaj manj kot tremi odstotki glasov dosegel najslabši rezultat med kandidati za predsednika države, prav vsi so ga prehiteli.

Asta Vrečko, nova koordinatorica Levice, meni, da mora stranka postati predvsem skupna platforma, ki bo v prihajajoči cikel volitev vstopila kot prepoznavna nosilka leve alternative. »Pred nami ni enostavna naloga, saj so našo politično govorico, a nikakor ne naše drže ter programa in dejanj, do neke mere prevzele tudi sredinske stranke. To si Levica seveda lahko šteje kot enega izmed pomembnih uspehov, saj je pred desetimi leti prevladujoča neoliberalna politika mnoge naše ukrepe označevala kot skrajne in radikalne,« razlaga. »Pri čemer smo govorili o krepitvi socialne države, višanju minimalne plače, odpravi diskriminacije istospolnih parov, krepitvi javnih storitev in proti privatizaciji javnega zdravstva.« 

Za namestnico koordinatorice Levice je bila kot edina kandidatka izvoljena poslanka Nataša Sukič, sicer predstavnica levega krila. Mesec po drugi strani ostaja aktiven član stranke in tudi podpredsednik vlade.

Četudi Kordišev naskok na mesto vodje stranke ni uspel, je dogajanje zadnjih treh mesecev, svojevrsten neuspel »puč« pravzaprav, ki ga je izvedlo levo krilo, stranko prisililo, da res obrne nov list.

»Razcep v Levici je bil dolgo javna skrivnost, in prav kot javna skrivnost je za vsako od obeh struj opravljal funkcijo fetiša. Prva je bila ponosna na svoj realizem, pragmatizem in politično osebnostno rast, druga na svoj idealizem, nepopustljivost in vztrajanje pri izvorih. Nobena od obeh struj pa v praksi ni bila samozadostna,« dogajanje komentira filozof dr. Tadej Troha. »Če je kaj zasluga Mihe Kordiša, je to ravno dejstvo, da je razcep, v katerem so uživali tudi zunanji opazovalci, stranko soočil z nujo,  da se nekaj spremeni. Nobenega jamstva sicer ni, da bo nova konstelacija prinesla bistven napredek, upam pa si reči, da bi bila v nasprotnem primeru optimalni rezultat stagnacija.«

Sociolog dr. Jože Vogrinc ocenjuje, da je Levici z izvolitvijo Aste Vrečko vsaj navzven uspelo poudariti enotnost. Za stranko, kakršna je Levica, pravi, sicer niti ni toliko pomembno, ali je notranje povsem enotna, saj je že tako stranka, »ki jo drugi silijo v to, da je na robu sprejemljivosti, vsaj kar zadeva prevladujoče razumevanje politike«. Zaradi tega ima lahko skorajda paradoksalno »veliko notranjo svobodo glede tega, kaj dela, dokler so eden do drugega znotraj stranke tolerantni«. Asta Vrečko je ob nastopu na funkcijo dala jasno vedeti, da bo poskušala delovati konstruktivno znotraj stranke in tudi vlade. »To drugo bo sicer vedno lahko problem,« dodaja Vogrinc. »Ker eno je percepcija, kaj velja za ’konstruktivno’ znotraj vlade ali v dominantnih medijih, drugo je, kaj je ’konstruktivno’ z vidika stranke, njenih volivcev in programskih ciljev.«

Spet: nič drugače kot Mesec, tudi Asta Vrečko bo morala najti način, kako krmariti prek čeri, kako manevrirati med delom v vladi, ki zahteva svoje kompromise, na eni strani in pričakovanji nekaterih članov stranke na drugi.

»Ko se stranka, ki se postavlja kot stranka demokratičnega ekosocializma, znajde v vladi, ima sicer omejen, a precej dobro definiran manevrski prostor,« ob tem komentira Troha. »Da bi liberalne stranke prepričala s svojimi specifičnimi idejami, je utopija, lahko pa deluje kot motivator, da liberali sprejmejo elemente lastnega latentnega ekosocializma. Ko socialna, podnebna in okoljska kriza postanejo preveč manifestne, da bi jih lahko prepričljivo odmislili, tudi liberale kdaj spreleti, da tako ne bo šlo več naprej – in to so trenutki, ko mora ekosocializem ponuditi prepričljiv načrt realizacije.«

Po drugi strani levo krilo, nekakšna notranja opozicija, ki se je zasidralo tudi v vodstvene strukture stranke, stranke ne bo zapustilo.

»Levo krilo bo ostalo aktivno v stranki, dokler ne doseže ključnih ciljev, ki si jih je zadalo oziroma se naše aktivnosti ne bodo integrirale v in zlile s stranko, da bo potreba po njegovem organiziranju samodejno izzvenela,« napoveduje nova namestnica vodje stranke Nataša Sukič. »Kar je še posebej pomembno: treba bo postaviti resen strukturiran politični proces in ga peljati skozi svet stranke. Na ta način bo v oblikovanje krovnih strategij in politik ter drugih ključnih odločitev vključeno članstvo tudi prek lokalnih in pokrajinskih odborov.«

V levem krilu ob tem zanikajo namigovanja, da bi poraz na volitvah lahko pripeljal do razpada poslanske skupine, kot so namigovali nekateri mediji – aktivistična struja ima v poslanski skupini namreč večino, poleg Kordiša in Nataše Sukič vanj sodi še poslanka Tatjana Greif. Asta Vrečko s tega vidika zatrjuje, da bo njeno vodenje stranke predvsem povezovalno, »s ciljem stranko utrditi na terenu, jo pokazati kot platformo raznolikih glasov, ki povezuje«.

Obenem pa so problemi Levice širši. Levičarske stranke, za katere je nekoč veljalo prekletstvo »kletke 10 odstotkov«, so danes pred izzivom, kako nagovoriti volivce. Levici, tako levičarskim strankam kot gibanjem po Evropi, tla pod nogami spodnaša (skrajna) desnica.

Prepričani smo, da je demokratični in ekološki socializem pot naprej za družbo 21. stoletja, pravi nova koordinatorica Levice.

Vogrinc ocenjuje, da je kriza levice med drugim posledica tega, da se je prostor obrambe javnega, »torej prostor vseh tistih družbenih sil, ki nasprotujejo absolutni vladavini kapitala«, v zadnjih letih izrazito skrčil. »Če bi pogledali programe strank, ki so v Zahodni Evropi okoli leta 1950 veljale za desne, bi videli, da so bili njihovi programi v nekaterih točkah tako levi, da bi danes grmeli nad njimi, da je konec sveta in da govorijo o komunizmu. Da ne govorim, kako so nemški socialdemokrati sami sebe razumeli kot marksistično stranko tam do 60. let in nekoč, v daljni prihodnosti, obljubljali socializem in odpravo države.« Obenem je danes praktično vsa družba podrejena kapitalu in njegovemu načinu delovanja – to se vidi v tem, da vedno več dejavnosti, ki so nekoč veljale za družbene, danes deluje kot podjetja.

Je po drugi strani morda levica (kot tudi Levica) premalo populistična – in obenem preveč anahronistična –, da bi nagovorila volivce?

»Obstajata dva načina, kako se iti politiko,« odgovarja Asta Vrečko. Prvi način je, da spreminjaš barve glede na to, kar je v nekem trenutku popularno. »Tako so recimo sredinske stranke pred leti posvojile protibegunsko retoriko skrajne desnice, misleč, da jih bodo tako prehitele, v resnici pa so jim zgolj dale več javnega prostora in legitimnosti.« Drugi način pa je, da vztrajaš pri svojih prepričanjih, ne glede na to, kako uspešna ali neuspešna so na volišču v nekem trenutku. »Prepričani smo, da je demokratični in ekološki socializem pot naprej za družbo 21. stoletja. Ključni sektorji od zdravstva in šolstva do sistemskih bank in energetike, ki so v javni lasti in zasledujejo družbene potrebe, ne pa gonje za dobičkom. Demokracija na vseh ravneh od države prek lokalnih skupnosti do delovnega mesta. Vrednote solidarnosti, sodelovanja ter skrbi za sočloveka in za okolje, ki so vse ponovno pokazale svoj pomen zdaj ob poplavah.« Navsezadnje, vzpon levih strank se je zgodil v razmerah varčevalnih in protisocialnih ukrepov na ozadju globalne finančne krize in zgrešenih politik Evropske unije, dodaja. »To so okoliščine, ki niso preprosto izginile. Mi imamo odgovore nanje, ki so boljši od slepe vere v trg ali kazanja s prstom na manjšine.«