Andrej Gnezda / »Podnebje je bilo vedno podrejeno drugim interesom. Zdaj pa je čas, da se drugi interesi podredijo podnebju.«

Andrej Gnezda je znan dolgoletni okoljevarstvenik, član ekipe Umanotere, fundacije za trajnostni razvoj. Marca letos je iz nevladniških vod prestopil v formalno politiko in prevzel vodenje novo ustanovljenega direktorata za podnebne politike, enega od štirih direktoratov znotraj (novega) ministrstva za okolje, podnebje in energijo, ki ga sicer vodi Bojan Kumer.

Po pol leta ostaja prepričan, da je na pravem mestu. Direktorat, ki ga vodi, je med drugim pristojen za podnebni sklad, katerega sredstva so se vrsto let porabljala nenamensko, v ospredju pa je zdaj priprava podnebnega zakona, ki ga številne države Evropske unije že imajo.

Še lani aprila so vas v Dnevniku opisali kot enega od »advokatov propadajočega okolja, ki morajo v boju s kapitalom in ignorantsko politiko v času napredujočih podnebnih sprememb razviti neko posebno odpornost proti obupu«. Ste v politiki, ker ste obupali? 

Ne. Rekel bi, da sem se zavedel, da moramo streti precej trdih orehov znotraj politike oziroma vlade, zato da bomo pri podnebju naredili korak naprej. S prestopom v politiko, v to vlado, sem prevzel to odgovornost. Osebno si želim na tej »prvi fronti« stvari premakniti v realnost.

Ob poplavah v Nemčiji julija 2021, ki so terjale 180 smrti, je takratna premierka Angela Merkel od začetka striktno govorila o podnebnih spremembah, o nujnosti boljše podnebne politike za bitko s podnebnimi spremembami. Premier Golob govori o ujmi, ministri zlasti o naravni katastrofi. So te naše poplave dovolj umeščene v register podnebne krize?

Iskreno nisem bil toliko pozoren na ta del. In, ja, mogoče pri politiki res ni bilo veliko te neposredne navezave s podnebnimi spremembami, čeprav je nesporno, da se je zgodilo – pa ne le letošnje poplave, ampak tudi lanski ekstremna suša in vročina – tisto, kar je znanost napovedala. Dogaja se natanko po scenariju, le morda nekoliko bolj zgodaj, hitreje in intenzivneje. Napoved, da bodo sušnim obdobjem z visoko vročino sledili izraziti nalivi, smo poznali. Tudi meteorologi na Arsu so jasno razložili: temperatura morja je bila visoka, tla so bila zaradi poletnega deževja že napojena, vroče ozračje pa je akumuliralo več vlage in sledila je večja sprostitev večjih količin padavin v krajšem času. Podnebne projekcije so napovedovale, da nas v prihodnosti čakajo taki dogodki. Vedeli smo torej, da nas to čaka. Zato moramo nujno okrepiti prilagajanje.

Ampak v naši družbi se širi dvom, ljudje zdaj radi rečejo, da je to spreminjanje vremena normalno. V Nemčiji so se zelo hitro po poplavah leta 2021 pojavile tudi znanstvene analize, recimo World Weather Attribution, s poudarkom: podnebne spremembe so bile ključni dejavnik teh poplav. Teh povezav pri nas v politiki in družbi skoraj ni, med poslanci SDS imamo celo zanikovalce podnebnih sprememb. 

Znanost je pri tem enotna. Vemo, da so vzrok podnebne spremembe in nujno bi bilo, nesporno, da bi bila glede tega enotna tudi politika. Ker je to izhodišče za pravilno ukrepanje na vseh ravneh, za prilagajanja, ki čakajo vse sektorje, industrije, posameznike. Če bi prevladala teza, da gre le za neke občasne vremenske pojave, bomo pustili stvari, kot so? Nadaljujmo z »business as usual« in postanemo še bolj ranljivi? Poplave letos so bila ena zgodba, suše prejšnje leto druga zgodba, ekstremna vročina v mestih, požari, na reki Ren se je lani ustavil ladijski prevoz in zatresel gospodarstvo … Edina odgovorna politika je, da se prilagodimo, pripravimo in zajezimo dejavnike, ki vodijo k še večji katastrofi.

Če gledamo novo realnost, je tudi vprašanje, morda za koga nekorektno, ali je prav, da jo obravnavamo z izrednimi zakoni. Dobili smo več milijard težak »zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023«. Kaj, če bo naslednja poplava septembra? 

Ravno zato je nujno, da se začnemo aktivno prilagajati na podnebne spremembe. Pomemben vzrok za tako razsežnost škode so tudi pretekle napake, gradili smo na poplavnih območjih. Z interventnim zakonom pomagamo poplavljenim, ukrepi morajo biti hitri, pri tem pa ne smemo ponavljati napak iz preteklosti. Bistvo je, da ponovitev take škode čim prej preprečimo, in v to preventivo moramo usmerjati denar. Sanacija je vedno precej dražja kot preventiva, in če ne vlagamo v preventivo, bomo ob vsakem dogodku morali vlagati v sanacijo in kritje škod.

Mogoče pri politiki ob aktualnih poplavah res ni bilo veliko te neposredne navezave s podnebnimi spremembami, čeprav je nesporno, da se je zgodilo – tudi lanski ekstremna suša in vročina – tisto, kar je znanost napovedala.

Omenili ste ključni strateški načrt boja s podnebno krizo – nacionalni energetski in podnebni načrt. Kot nevladnik ste opozarjali, da smo pri podnebnih ciljih že na deklarativni ravni premalo ambiciozni. Pod to vlado je bil nacionalni energetski in podnebni načrt popravljen. Ste zadovoljni? 

Prvotni nacionalni energetski in podnebni načrt iz leta 2020 je kot splošni cilj določal, da bomo do leta 2030 zmanjšali emisije toplogrednih plinov vsaj za 36 odstotkov glede na leto 2005, prenovljeni osnutek pa predvideva 37- do 40-odstotno znižanje toplogrednih plinov do leta 2030 in za vsaj 55 odstotkov do leta 2033. Iz tega razberem zlasti, da nismo dovolj naredili v preteklosti, zato tudi zdaj ne moremo višje zastaviti ciljev, četudi si to želimo. Težave vidim zlasti v prometu, pripravi dokumentacije za naložbe v železnice. Pri železnicah še vedno nimamo zrelih projektov, ki bi jih lahko začeli izvajati za zmanjšanje emisij v prometu, kar je posledica odločitev v preteklosti. Če so se trideset let resursi usmerjali v ceste oziroma napačne stvari, stanja ni mogoče obrniti v pol leta ali v enem letu in zgraditi infrastrukturo v enem mandatu. Podnebje je bilo vedno podrejeno drugim interesom, zdaj pa je čas, da se drugi interesi podredijo podnebju. To je tudi jasno sporočilo te vlade z ustanovitvijo direktorata za podnebne politike.

Zdaj je ključno, da je tisto, kar smo zapisali v prenovljen nacionalni energetski in podnebni načrt, realistično in da vse dosledno izvajamo, brez zaostankov. Možnosti za boljše izvajanje tega načrta urejamo v podnebnem zakonu, ki nastaja in bo postavil celoten sistem, institucionalni okvir, s katerim bomo zagotovili izvajanje vseh ukrepov iz nacionalnega načrta.

Stanje bomo preverjali sproti, torej, ali so narejeni dogovorjeni ukrepi in ali dosegajo zastavljene cilje zmanjševanja emisij. To redno spremljanje bo omogočilo pravočasne korekcije in ukrepanje, če se bo oddaljevalo od ciljev. Gre za izjemno pomemben sistem, ki bo odgovoren za izvedbo najpomembnejšega projekta prihodnosti.

Nevladniki prenovljenemu energetskemu in podnebnemu načrtu očitajo, da premalo stavi na zmanjšano rabo energije, a cilji so vendar zaostreni. Na primer promet naj bi leta 2030 proizvajal tri odstotke več toplogrednih plinov kot 2005, v prvem NEPN pa je bil cilj do 12-odstotno zvišanje. 

Kritike so vedno nekoliko upravičene. Vendar so doseženi dodatni premiki v ključnih sektorjih, to je dejstvo. V luči vseh dogajanj v zadnjih dveh letih je zame osebno neka luč na koncu tunela aktualno priporočilo The European Scientific Advisory Board on Climate Change, to je znanstvenega posvetovalnega telesa evropske komisije, ki pravi, da je do leta 2040 na ravni EU treba zmanjšati emisije za 90–95 odstotkov glede na leto 1990, z vmesnim ciljem minus 55 odstotkov do leta 2030 in končnim ciljem podnebne nevtralnosti do 2050. Cilj minus 55 odstotkov do leta 2030 je še vedno dosegljiv, in če tega dosežemo, je tudi cilj minus 90–95 odstotkov do leta 2040 še dosegljiv. Torej še imamo možnosti, a trajektorija do leta 2030 je navpična, ukrepi so izredno intenzivni.

To velja tudi za slovenski energetski in podnebni načrt, kjer so cilji zdaj s prenovo nekoliko višje zastavljeni, kot Sloveniji določa uredba o delitvi bremen.

Sanacija je vedno bistveno dražja kot preventiva, in če ne vlagamo v preventivo, bomo ob vsakem dogodku morali vlagati v sanacijo in kritje škod.

Kdaj pa bo podnebni zakon sprejet? Javni posveti o zakonu so bili junija in julija v Ljubljani, Kopru in Mariboru. 

Z javnimi posveti smo že v tej fazi želeli dobiti neki feedback širše javnosti. Računamo, da bo predlog zakona dan v javno obravnavo oktobra, sledile bodo standardne procedure sprejemanja zakona, nekje sredi naslednjega leta pa bo zakon sprejet in sistem nato postavljen. V zakonu predvidevamo organ, v katerem bodo predstavniki vseh resorjev, vse ostale strategije in programski dokumenti bodo morali biti usklajeni z dolgoročno podnebno strategijo.

Tukaj gre za spremembo širše paradigme, ki mora biti jasna vsem: če se je doslej podnebje prilagajalo vsem drugim interesom, se bo zdaj vse podrejalo podnebju – zato, ker je zmanjkalo časa. Na več področjih so že sprejeti ukrepi, ki terjajo preverbo vplivov na podnebne cilje. Na primer pri projektih evropske kohezijske politike že poznamo smernice za podnebno odpornost infrastrukture, ki omogočajo inženirsko preverbo in prilagoditev vsakega projekta. V pripravi je tudi zeleno proračunsko načrtovanje, ki bo omogočalo preveritev, ali denar iz proračuna usmerjamo v prave ukrepe. Ministrstvo za javno upravo je nedavno sprejelo nove smernice za pripravo predpisov, kjer je predvidena preverba učinkov vsakega novega predpisa na emisije. Da nam ne uide kakšen zakon, ki bi bil škodljiv z vidika zviševanja emisij.

Na javnih posvetih o zakonu je bilo poudarjeno pričakovanje, da mora biti zakon iztožljiv s strani civilne družbe. Ali bo? 

Pravna praksa na tem področju šele nastaja. Vprašati se moramo glede pristopa, ali bomo sektorje aktivno spodbujali, da dosežejo zastavljene cilje, ali pa jih bomo kaznovali. Ko se zazna, da sektor morda ciljev ne bo dosegel, sledijo korektivni načrt in dodatni ukrepi.

Cilji glede zmanjšanja izpustov bodo postavljeni za sektorje, ne za posamična podjetja? 

Glavna ideja je slediti energetskemu in podnebnemu načrtu, ki predpisuje sektorske cilje. Če bo odklon od ciljev, bo seveda treba preveriti, kaj je razlog, in sprejeti dodatne ukrepe, ni pa namen iskati v sektorjih krivce in kazati nanje. V ta proces bomo vključevali tudi podnebni svet, kjer bodo tudi predstavniki civilne družbe.

No, kljub vsem premikom in strategijam te vlade ostaja v zraku usoda drugega bloka jedrske elektrarne, ki pa je tako rekoč ključni element naše bodoče energetske slike. Poplave so nekako presekale intenzivne javne debate. 

Kot je jasno povedal naš minister: potrebujemo podatke, na podlagi katerih bomo lahko sprejeli neko informirano odločitev tudi na referendumu. Ena informacija je letnica gradnje, torej časovnica, druga informacija je cena tega projekta. Te informacije, ki morajo biti zelo jasne in realne, še niso povsem take. In mislim, da je to prava pot. Ne smemo in ne moremo si privoščiti še ene nasedle investicije v energetiki, sploh ker gre tukaj za sedem- in večkratnike investicije v TEŠ 6.

Omenjate drugačno zavezanost te vlade podnebju, pa vendar je nekaj odklonov, na primer s kriznim zakonom na področju energije je vlada odpravila vse omejitve za sežiganje fosilnih goriv, kar so kritizirali zdravniki, ukinitev TEŠ 6 je ta vlada pustila v neambicioznem letu 2033, pri kanalu C0 na vodovarstvenem območju ne vidi nezakonitosti. 

Naj omenim le zadeve, ki sodijo pod naš resor, in to naj ne bo videti kot politična propaganda, ker to res ni. Omenjeni krizni zakon je treba dati v časovni in geostrateški kontekst. Nastal je v času ukrajinske krize in prekinjenih dobav plina. Cilj je bil takoj zagotoviti varnost oskrbe z energijo, to je bila prioriteta, in alternativ ni bilo dosti. Bi pa opozoril, da je prav iz tega obdobja in podobne ujetosti drugih držav Evropske unije vendar »padlo« nekaj pozitivnega in pospešilo ambicije k energetski neodvisnosti, odmiku od ruskega plina. Še trdnejša je postala zaveza EU »Pripravljeni na 55«, torej da bo do leta 2030 zmanjšala svoje neto emisije toplogrednih plinov za vsaj 55 odstotkov, prišel je povsem nov paket RePower EU, ki je namenjen izključno sofinanciranju energetskih investicij, ki zmanjšujejo odvisnost od ruskega plina. Naš zakon o ukrepih za obvladovanje kriznih razmer na področju oskrbe z energijo, sprejet lani jeseni, je na primer ukinil podporo za nove proizvodne naprave v soproizvodnji električne energije in toplote na zemeljski plin. Dodaten pospešek v Evropski uniji so dobili projekti obnovljivih virov energije, pri nas zlasti izkoriščanje sonca in vetra.

Med letoma 2005 in 2020 je Slovenija med državami EU najmanj, za manj kot pet odstotnih točk, povišala delež energije, dobljene iz obnovljivih virov energije, od EU postavljeni 25-odstotni delež smo v letih 2020 in 2021 dosegli s kazenskimi dokupi zelene elektrike. 

Slovenija je v preteklosti povsem zaspala pri projektih izkoriščanja sonca in vetra. Letos julija je bil sprejet poseben zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, uvajamo pa tudi novo naložbeno pomoč za te projekte, ki bo ta vlaganja pospešila, in to je izredno pomembno. To bo omogočilo doseganje novih ciljev. Letos prenovljeni energetski in podnebni načrt zvišuje cilj, in sicer da bi do leta 2030 v končni rabi energije delež obnovljivih virov energije znašal vsaj 30 do 35 odstotkov namesto 27 odstotkov, kot je bilo predvideno doslej.

Kaj pa vztrajanje pri TEŠ 6 do leta 2033? Lani smo dali dodaten denar v sanacijo rudnika, termoelektrarna je imela v obdobju 2013–2022 kar 978 milijonov evrov čiste izgube. 

Tudi novi direktor v intervjujih opozarja na aktualne visoke cene emisijskih kuponov, ki pomenijo, da poslovanje termoelektrarne ekonomsko ni rentabilno oziroma bo rentabilno samo v nekih vrhovih cen elektrike na trgu. Letnica zaprtja 2033 res ostaja uradna letnica, vendar menim, da je nerealno, da bi do takrat elektrarna obratovala s polno močjo.

Cena emisijskega kupona je bila ta teden pri 88 evrih, letos vztraja nad 82 evri, kar so zgodovinsko visoke ravni od uvedbe kuponov leta 2005. 

Ta cena je končno prava in dosega namen. Celotna industrija, ki ustvarja emisije, tako dobiva signale ne le s politične ravni, ampak tudi s trga. S popravki predpisov o emisijskih kuponih se znižuje količina brezplačno dodeljenih kuponov za industrijo, hkrati cena kuponov sili k spremembam tehnologij. Na globalni ravni se sočasno odvija tekma za razvoj zelenih gospodarskih panog. Poti nazaj ni več. Mislim, da je vsem vpletenim jasno, pa naj gre za katerokoli industrijo: ali boš zelen ali pa te ne bo več na trgu.

Še o enem onesnaževalcu: niti ta vlada ni izenačila zahtev za sežig in sosežig in zaostrila pogojev cementarni-sosežigalnici Salonit, zdaj se zbirajo podpisi za vložitev zakona, ki je nastal v civilni družbi. 

Vem, da imajo v cementarni načrte za razogljičenje, ki v energetskem smislu stavijo na sežig, ne smemo pa pozabiti na procesne emisije, ki so še višje. Vprašanje ni, ali se razogljičiti, ampak predvsem, kako. Glede načina razogljičenja cementarne bo treba doseči konsenz.

Razogljičenje s sežigom, ki se omenja, pomeni, da bi namesto umazanega petrolkoksa, ki so ga lani porabili 46 tisoč ton, kurili dodatne odpadke, s čimer še dodatno služijo. Gre za sistemsko onesnaževalko, ki je relevantna za dosego nacionalnih ciljev energetskega in podnebnega načrta. S popravkom energetskega in podnebnega načrta smo se zavezali izpuste industrije zmanjšati za 55 odstotkov glede na leto 2005. 

Imamo velik delež energetsko intenzivne industrije, ki je izpostavljena cenovnim signalom, kar že dlje opozarja tudi vladni urad za makroekonomske analize in kjer so precej skoncentrirane tudi emisije toplogrednih plinov. In brez razogljičenja teh podjetij ne bo šlo. Omenil sem visoke cene emisijskih kuponov, ki so za podjetja že zdaj dodaten motiv za spremembe. Ob cenah kuponov, ki bodo očitno postale stalnica, se podjetjem zagotovo bolj splača vlagati v tehnologije zmanjševanja izpustov in porabe energije kot kupovati kupone.

Gospodarstvo, zlasti gospodarska zbornica, intenzivno »navija« za gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne, saj to pomeni manj prilagoditev za gospodarstvo pri virih energije in zanje lažji prehod. 

Zagotovo je pred industrijo veliko resnih izzivov. Urad za makroekonomske analize in razvoj tudi v zadnjem razvojnem poročilu opozarja, da so naša podjetja po vlaganjih v »zeleno« bolj na repu Evrope. Ampak vlada in ministrstvo bosta pomagala gospodarstvu pri prehodu tudi s finančnimi sredstvi. V medresorskem usklajevanju je odlok o porabi sredstev podnebnega sklada 2023– 2026, kjer smo letos in v naslednjih dveh letih na leto predvideli po 28 milijonov evrov za podjetja za kritje posrednih stroškov zaradi stroškov emisij, za razogljičenje slovenskega gospodarstva je tudi 41 milijonov evrov nepovratnih sredstev v programu REPower. Viri za naložbe v učinkovito rabo obnovljivih virov energije so skratka na voljo.

Zelena ekonomija ne nazadnje postaja nova globalna konkurenčna tekma. Američani so z Inflation Reduction Act oziroma zakonom o zmanjšanju inflacije začeli uvajati davčne spodbude za čiste tehnologije, evropska komisija je odgovorila spomladi letos s predlogom akta o neto ničelni industriji, tudi Kitajska, Indija, Kanada usmerjajo ogromno denarja v to.

Na železnicah še danes nimamo zrelih projektov, ki bi jih lahko začeli izvajati za zmanjšanje emisij v prometu, kar je posledica odločitev v preteklosti.

Predlog akta o neto ničelni industriji poudarja, da je Evropa trenutno neto uvoznik neto ničelnih tehnologij, saj približno četrtino električnih avtomobilov in baterij ter skoraj vse sončne fotovoltaične module in gorivne celice uvaža zlasti iz Kitajske. 

Ja, tukaj se je odprla nova tekma za razvoj zelenih panog, vsak hoče svoj delež tega trga in mislim, da je ta razvoj zelenih panog nepovraten.

Vaš resor je tudi uradni skrbnik Podnebnega sklada. Okoljevarstveni strokovnjak Jernej Stritih je nedavno poudaril, da je šel denar iz tega sklada, podobno kot iz vodnega, zlasti v gradnjo elektrarn na Savi, kar ni bil cilj tega sklada. Kam bodo šla sredstva do leta 2026? 

Pripravili smo načrt porabe do vključno leta 2026. Začrtane porabe iz preteklosti smo pustili, ker so projekti v teku, glavnino pa smo jih postavili na novo in sledijo podnebnim politikam. V tem obdobju bo na primer šlo 100 milijonov evrov za energetsko sanacijo javnih in stanovanjskih stavb, za brezemisijska vozila je predvidenih 98 milijonov evrov subvencij, do katerih so upravičeni gospodinjstva, podjetja in javna uprava, med drugim bodo občine lahko tudi kupile električne avtobuse, še 52 milijonov evrov pa je predvidenih za naložbe v infrastrukturo za aktivno mobilnost – torej za kolesarske steze, pločnike v mestih, postajališča za kolesa na železniških postajah in podobno, podvoze in nadvoze za kolesa na železniških postajah, sisteme izposoje koles … 40 milijonov je predvidenih za sofinanciranje projektov plavajoče fotovoltaike, 25 milijonov za samooskrbne sončne elektrarne in še 12 milijonov za geotermijo. Eden večjih izdatkov je tudi 112 milijonov za zamenjavo starih kurilnih naprav na lesno biomaso z novimi ali s toplotnimi črpalkami.

Ali je mogoče, da bodo ta sredstva zaradi poplav preusmerjena? 

Cilj mora biti, da preprečimo ali vsaj omilimo take dogodke v prihodnje in to pričakujejo in si želijo tudi prebivalci. Zato ne izključujem možnosti, da se še okrepijo sredstva, usmerjena v preventivo v okviru sklada. Na drugi strani že zdaj v skladu precej sredstev namenjamo za naložbe, namenjene ljudem, ki jim je poplavilo domove.

Kaj se dogaja z izstopom Slovenije iz Pogodbe o energetski listini, to je mednarodnega sporazuma iz 1998, ki omogoča fosilni industriji tožbe zoper države, ki nočejo več fosilnih projektov? Izstop je vlada obljubila lani jeseni. 

Razprava se je odprla na ravni Evropske unije. Lani je evropska komisija napovedala, da pripravlja predloge, kako naprej, tudi za skupni odstop držav unije od te mednarodne pogodbe. Med državami ni bilo konsenza glede scenarija in tako Slovenija ostaja na stališču, da izstopi. O tem moramo obvestiti sekretariat na Portugalskem in potem začnejo teči postopki. Je pa del pogodbe tudi prehodna klavzula, po kateri smo še 20 let izpostavljeni sporom. Zato je ključno, da se države, ki smo napovedale izstop, dogovorimo, da spori med državami, ki bodo izstopile, ne bodo mogoči.